Bosna, sever - jug

Junija meseca sva z ženo spet malo potovala po Bosni. Tokrat sva se odločila za relacijo Sever – Jug. Ker je v enem prejšnjih potopisov že napisano nekaj o zgornjem (severnem – na karti označen modro) delu potovanja tega ne bom opisoval . Na zemljevidu si lahko pogledate kje sva potovala….

Potopis se prične v kraju Novi Travnik (pred davnimi leti se je kraj imenoval Pucarevo). Mesto se je razcvetelo v poznih šestdesetih letih, ko se je tam razvijala zelo močna kovinska industrija – tovarna z imenom Bratstvo in Jedinstvo, ki stoji še danes ampak žal ne dela, je zaposlovala veliko število ljudi. Kraj je nekako razdeljen na dva dela – vsaj etnično – na Bosanski in Hrvaški. Približno tri četrtine kraja je hrvaška manjšina, ostalo so muslimani. Ulica, ki nekako meji obe manjšini poteka preko celotnega kraja in sam sem imel lepo možnost videti razliko med vzhodnim in zahodnim delom. Ko smo se zvečer (Nedelja) sprehodili po mestu je bil hrvaški del živ, vrvež, sprehajalci, polni lokali… medtem je na drugi strani bil mir, tišina, komaj tam in tam kakšen sprehajalec ali avtomobil. Tukaj bi rad dodal še eno zgodbico, ki jo je povedala prebivalka Novega Travnika, ki je bila med bosansko vojno tam:

Ulica, ki še sedaj deli mesto na dva dela je bila v času vojne »bojna linija«. Padale so granate, streljalo se je iz vseh vrst orožja… Ko je bil podpisan Daytonski sporazum, ki je predvideval med drugimi tudi takojšnjo prekinitev ognja je bil določen začetek veljavnosti ob 12.00 uri. V samem mestu so se do 12.00 ure streljali, padale so granate… skratka vojna… Ob 12h pa kot da bi nekdo pritisnil stikalo…. Mir, tišina, ljudje so se sprehajali… Mislim, še en dokaz, kako je bilo vse skupaj nesmiselno in… eh, ne bom izgubljal besed….

Torej iz Novega Travnika sva se odpeljala proti jugu preko prelaza na višini mislim da nekaj čez 1000 m. Narava precej spominja na Slovenijo. Na drugi strani hriba leži kraj Bugojno. Precej velik kraj. V lokalni pekarni sva kupila burek – mmmm, bosanci znajo. Skozi Bugojno sva nadaljevala preko Gračanice, Podgrađa preko prelaza Makljen na višini 1123 metra. Na vrhu se je odprl eden najlepših pogledov, kar sem jih doživel po svojih potovalnih po jugu. Pod nama majhen kraj Prozor (zdaj vsaj vem, kje je Bill Gates dobil ime za svoj operacijski sistem), v neposredni bližini Ramsko jezero, kjer se nahaja samostan Šćit, v ozadju je že bil viden kanjon reke Neretve, pogled pa so zaključevali dvatisočaki v okolici Konjica in Jablanice. Ustavila sva se ob cesti, napravila nekaj fotk, potem pa se kar nisva in nisva mogla odpraviti naprej. Razgled je bil res prečudovit in ni je fotografije na svetu, ki bi pričarala te trenutke.

Ko sva se odpravila naprej in se spustila do Prozor-a in nato nekaj kilometrov s poti do Ramskega jezera se je nad nama razbesnela nevihta kot že dolgo ne. Dež, toča, veter.. narava je bila tokrat močnejša od moje volje do vožnje, zato sem poiskal novogradnjo, ki še ni imela garažnih vrat in avto sem skril pred točo in dežjem. Kar dve uri ni bilo konca. Voda je drla s vseh strani (tudi v »najino« garažo), pričel se je pojavljati vonj po greznici, saj je zmetalo na plano vse možne odtoke, kanale…. Ko sem čakal da se nevihta poleže, sem mimogrede opazil v bližini star kamion in nisem si mogel, da ga nebi slikal….. slika pove vse…. Hehehe… (pozor na oznako) - opomba - 911 je bil nekoč moj nick name na enem od forumov....

Zdaj je bil čas za ogled Ramskega jezera. Čeprav v menjajočem se ritmu dežja in sonca, ali pa ravno zato, so bili trenutki prečudoviti. Nastalo je nekaj odličnih fotografij, za pokušino pa morda toliko….

Čas je bil, da se odpraviva naprej. Po ozkem zapuščenem kanjonu v smeri reke Neretve, mesta Jablanica in Jablaničkega jezera. Ker sva se v poznih urah pripeljala v Jablanico ni bilo druge kot poiskat prenočišče. Zjutraj sva na hitro spila kavo in se podala novim dogodivščinam naproti. Kot ponavadi se je moj želodec oglasil za zajtrk in ko sva iskala pekarno za kakšen burek, rogljiček ali kaj podobnega sva našla… Muzej NOV v Jablanici.

Tod je potekala znamenita bitka na Neretvi. Končno sem lahko v živo videl sliko s podrtim železniškim mostom, ki živi v naših spominih, saj smo jo v osnovni šoli videli ničkolikokrat, polne so je bile vse zgodovinske knjige o NOV… vsaj za svojo in starejše generacije lahko rečem tako. Ogledala sva si muzej. Sam sem bil precej razočaran. Muzej NOV je razdeljen na tri dele, ki si po vsebini in po prostoru še zdaleč niso enaki. Najmanj prostora zaseda muzej NOV, malo več predstavlja del z etno hišo (predstavitev tipične bosanske kuče), največji del pa je namenjen zadnji balkanski vojni. Sej ne, da bi za zadnjo vojno hotel trditi da ne potrebuje muzeja… ravno nasprotno – potrebuje ga v spomin in opomin. Tudi lepo je, če se turistični delavci potrudijo predstaviti tipično življenje bosancev. Ampak vendar sma bila v vojnem muzeju NOV-… in kot takšnega sem ga pričakoval. Vedno znova in znova me preseneča ko se potepam po bivši jugi (tudi pri nas v Sloveniji je tako), me preseneča, kako v nič dajemo polpreteklo zgodovino, čas NOV… sami sebi skrivamo nekaj, kar se je dogajalo… eh, ne bom se razpisoval o tem-… raj mal slikic muzeja…

etno hiša:

Čas je bil, da zapustiva Jablanico – smer: jug, ob reki Neretvi – cilj: Mostar. Voziti se ob reki Neretvi je doživetje. Čeprav bi lahko Mostar dosegla v pol urce vožnje temu ni bilo tako. Kar naprej sva se ustavljala, ogledovala lepote doline in reke, fotografirala…. Lepo. Posebno doživetje.

Morda še moja misel: Čeprav je Neretva veliko bolj zveneča, čeprav je veliko večja, čeprav jo najdete skoraj v vsaki knjigi in zemljevidu… se ne more kosat z Vrbasom. Vsaj zame je kanjon reke Vrbas med Jajcem in Banja Luko veliko lepši. Pa ne da mi Neretva ni všeč…. Je, zelo je lepa a vendar če jo dam na tehtnico z Vrbasom – prevaga na stran Vrbasa.

Ko se je dolina dovolj odprla da je bilo prostora za mesto, veliko mesto sva se pripeljala v Mostar. Ne vem a sem sam tako narejen v galvi, ampak takšna mesta me vedno presenetijo s svojo velikostjo. Tudi za Mostar sem si predstavljal da ni tako velik kot je v resnici. Veliko mesto je. Cesta je speljana nad mestom in ko sva se peljala tako nad njim in ga opazovala od zgoraj si nisem mogel predsatavljati kako je lahko most takšne starosti umeščen v naselje polno modernih blokov in urejenih mestnih četrti. Tudi malo nervoze je bilo pred tem, kako bom v tako velikem mestu našel tako majhen most. No, bojazen je bila odveč saj table in znaki lepo nakažejo pot do starega dela mesta in mosta. Obveznih nekaj mark za parkirišče oddaljeno od mosta dobrih 100 metrov pač ni bilo presenečenje. Najprej sva se podala pod most na mesto, od koder je posnetih največ fotografij te znamenitosti.

Opazila sva, da je na mostu možak v kopalkah in očitno se pripravlja na skok… odlično sem rekel. Odločen sem bil, da moža fotografiram v zraku med skokom…. In tako sva skadila prvi cigaret, pa drugi, pa…. Ves čas sem imel fotoaparat pripravljen – samo klik in ga imam…. No, nisem dočakal tega trenutka. Kar nekaj časa sva se zadrževala v okolici mosta in na mostu, ves čas je bil nekdo »pripravljen« na skok a skoka nisva videla. Zanimiva poteza za vabo turistom in njihovim markam, evrom, dolarjem,….. No, čas je bil, da vidiva še kaj drugega, ne samo nekoga v kopalkah ki čaka na skok… Odpravila sva se v stari del mesta, po (na novo) lično urejenih uličicah do mosta in prek njega.

Kot v vsakem drugem mestu, kjer je turistov veliko (v Mostarju jih je bilo res veliko) tudi tukaj niso izjema. Vse trgovinice, vsi lokali in vsa spremljajoča infrastruktura (beri štanti) so namenjeni izključno temu, da iz turista izvabijo kak dinar. Pa naj si bo s prodajo spominkov na tisoč in en način na katerih je narisan most ali je napis Mostar, s prorajo ostankov bivše juge – od prestreljenih čelad, potečenih registrskih tablic, bajonetov…, pa vse do odlične kullinarične ponudbe….

Moje kosilo ta dan…

Po trikrat prepolnem želodcu se je prilegel sprehod in nekako nisem mogel mimo starca, ki je zamišljeno sedel na kamnu, na katerega so z roko napisali »don't forget« - ne pozabite. Na skrivaj sem ga moral fotografirati, da ta trenutek delim z vami, da se morda tudi sami zamislite nad trenutkom….

Nekaj pa nisem mogel spregledati v Mostarju. Kjerkoli sva bila, pa naj bo to na parkirišču, na mostu, v restavraciji, na tržnici… Povsod so bile mačke. Pa ne katerekoli mačke. Jaz ne vem, a naju je zasledovala ena sama mačka ali pa v Mostarju živi maček, ki ima malde po vsem mestu…. Vse mačke so bile enake…. Takšne…

tako da sem na koncu mačko takšnih barvnih kombinacij imenoval kar –mostarska mačka-. Če jo kje vidite veste od kod izvira…

No, sam rad pijem kavo in v Bosni pač ne morem mimo nje, saj so precej znani kofetarji. Sedla sva na vrt in naročila kavo in –domače sladkiše- kot je pisalo v menuju. Kava je bila tipična, kot je postrežena v Bosni:

No in ko je žena ravno slikala kavo pred mano se je skozi ograjo ob kateri sem sedel pomolila majhna umazana rokica in zaslišal se je komaj slišen, skoraj šepetajoč glasek »gladan sam«.

Pač sem fantu stisnil nekaj drobiža v roko. Stekel je za vogal in se vrnil s pločevinko Fante katero je bratsko razdelil z svojim tovarišem (morda bratom) podobne starosti, na tleh pač nisem mogel prezreti nekaj praznih pločevink Fante… Pa saj ne moreš zameriti…. Pač se mladi učijo zvabiti denar od tistih ki ga imajo….

Ko sva se okrepčala s sladkarijami in kavo sva se sprehodila še v drugo smer starega dela mesta. Naletela sva na đamijo. Seveda za nekaj mark sva si jo oba ogledala… Moram povedati, da sem sicer kot 12 letni otrok imel možnost videti đamijo z notranje strani ampak takrat mi je pač bila to deveta briga… Oseba, ki je dobrohotno sprejela »vstopnino«, prijazen mladenič dobrih dvajsetih let nama je z veseljem odgovarjal na vprašanja. Precej sva zvedela …..

Dotična đamija ki sva jo obiskala je bila v zadnji vojni popolnoma porušena in je obnovljena v takšni obliki kot je stala pred vojno. Razlika je edino v tem, da so bila v »predvojni« različici nekakšna steklena tla in je bilo mogoče videti potoček, ki je tekel skozi objekt. »Luknja« ki je na sredini zidu je neke vrste oltar in je vedno obrnjena proti Meki. Stopnice, ki jih vidite na desni so neke vrste molitvenik če se lahko tako izrazim. Namenjene so molitvam. Stopnic je vedno 15 (če se ne motim) in od pomembnosti praznika je odvisno, do katere se povzpne vodja molitve – pomembnejši je praznik, višje se povzpne ob molitvi. Nekaj osnov. Izvedela sva še veliko več ampak moje pisanje pač ni namenjeno temu. Morda samo še to, da v đamiji na stenah ne sme biti poslikav živih bitij – niti živali niti ljudi (saj je menda enako). Stene lahko krasijo le podobe iz narave – hribi, reke ali morda, kot v tem primeru, drevesa…

No, Mostar je bilo treba zapustiti in nadaljevala sva ob Neretvi naprej proti njenemu izlivu v morje. Zdaj se dolina že zelo razširi, še vedno pa lahko govorimo o neke vrste kanjonu, čeprav zelo širokem. Še vedno reka precej vidno zarezuje samo dolino kjer teče in bregovi so precej strmi čeprav daleč eden od drugega.

Po naravi sem precej firbčen, sploh kadar odkrivam in spoznavam nove kraje. Kar nekako nočem zamuditi česarkoli. Ne želim se odpeljati mimo in ko sem videl tablo za Međugorje se kar nisem mogel upreti radovednosti. Želel sem videti, kje je ta kraj. Ta kraj, kjer se je Marija pokazala nevemkaterega leta že…. Mnenje?? OK. Po svetu je milijone ljudi, ki posvečajo življenja veri, bogu… Tu so nune, duhovniki, nenazadnje tiste babice ki pustijo v cerkvi cele penzjone, dedki, ki vso zemljo zapišejo cerkvi – in potem se gre Marija pokazat enim mulcem, ki so se iz šole vračali in če mene vprašate tile mulci sploh v cerkev verjetno niso hodili. Ne vem, men se zdi popolni nesmisel. Tudi sam ambient, kjer je ta kraj – mislim ej… tudi koze komaj tja pridejo pa še to s palicami….

Na vrhu tega hriba naj bi se prikazala…..

Nekaj pa gotovo drži. Otroci, ki so videli to Sveto gospo so kraju naredili komercialno potezo brez primere. Turizem cveti kot redko kje. Avtobusi se vrstijo bolj pogosto kot na ljubljanskem kolodvoru, videti je tujce praktično iz vsega sveta – vsaj po govorici, registrskih tablicah in videzu sodeč. Glavni center tvori velika dobro vzdrževana cerkev, vse okoli je v marmorju in rožah… Za cerkvijo je velik »oder« kjer vodijo maše, okoli pa klopce za vernike… nekaj sem štel tako na približno in mislim da sem se naveličal nekje okoli 6500 klopic..

Verjamem, da so verniki od vseh silnih molitev žejni in utrujeni. No, tudi na njih niso pozabili in so v okolici montirali kar nekaj mest, kjer se lahko odžejajo. Če vas to na kaj spominja zadržite zase…. Sam namenoma ne bom uporabil besede, ki jo sam uporabljam za takšne izdelke… nočem biti nesramen in ljudi primerjati z…. eh,… slikca:

No, ker v zelo pestri ponudbi številnih trgovin, ki ponujajo kipce Marije nisva našla kaj zase sva se odločila, da nadaljujeva. Vrnila sva se v kanjon Neretve in nadaljevala še južneje. Pravzaprav je bila pred nama kar naenkrat državna meja med Bosno in Hrvaško. Po prestopu meje sva bila že praktično v delti Neretve in po planu sva krenila proti severozahodu – smer Split. Tisti, ki to relacijo med Pločami in Splitom poznate veste, da se cesta ves čas vije tik nad morjem. Med potjo sva se ustavila na obvezno pranje nog v morju – beri čik pavza na plaži. Zvečer okoli 22.00 ure sva prišla v Split. Po planu sva nameravala prespati še v okolici Splita in se nato vrniti drugi dan domov. Na splitski obvoznici pa sva si priznala kar si prej drug drugemu nekako nisva upala da nebi kdo koga razočaral in prikrajšal za užitke dopusta. Oba sva si želela domov, utrujena od vseh silnih poti in željna (kot rad rečem) domače školjke, domačega tuša in domače postelje. Odločitev je padla, nad Splitom sva se ustavila na pumpi na kavo, dolila sva bencin, potem pa domov proti Sloveniji – doma sva bila ob približno 03.30 uri zjutraj.

Dogodivščine ki sledi nisem nameraval deliti z vami vsemi, ampak na prigovarjanje mnogih morda še stavek ali dva.

Dva dni pred to potjo sva se z (sedaj že) ženo poročila. Tale pot, ki je zgoraj opisana ni bila poročno potovanje, ker bo temu pač namenjeno nekaj časa kasneje, ker zaradi določenih razlogov ni bilo mogoče tega izvesti sedaj. To je bil samo »izlet sprostitve« če lahko to tako imenujem. Izlet, ko daš malo možgane na off od vsega. Ko se malo psihično spočiješ…. Zakaj vam to govorim? Če ste zgoraj pozorno brali potopis ste lahko ugotovili, da sva zadnji dan prepotovala približno 750 kilometrov in utrujena od poti sva se vrnila domov ob pol štirih zjutraj. Na parkirišču pred blokom pobaševa vse kufre in se odpraviva do stanovanja – šest nadstropij višje (lifta ni). In ko sem pred seboj videl samo še tuš in posteljo sem zagledal vhodna vrata v stanovanje…

Najini »dragi prijatelji« so se potrudili in nama zazidali vhodna vrata. Prva ovira v zakonu pravijo. No, prvo oviro sva po dveh urah razbijanja in prebujenih vseh sosedih okoli naju uspešno premagala. Veseli me, da sem z razbijanjem prebudil tudi glavnega akterja oz. zidarja (vsaj mrzlo pivo mi je prinesel če že ni pomagal). Siporeks, s katerim so bila vrata zazidana (baj d vej – bil je dvojni zid) sem pazljivo shranil. Sam sem tole vzel za hec. Upam samo, da bodo vzeli za hec tudi »zidarji« ko bodo dobili material nazaj.