Bosna, Maj 2010

Kot je že v navadi iz preteklih izletov mi je bila tudi tokrat zaupana naloga narediti plan izleta. Vsekakor smo se vsi strinjali, da je relacija v smer Bosne. Tokrat sem se soočil s posebnim izzivom, saj je bila slaba polovica izletnikov novincev, dobra polovica nas je pa že kar nekajkrat obiskala Bosno. Narediti je bilo treba torej načrt, po katerem tisti izkušeni vidimo kaj novega, novinci pa doživijo čimveč lepega, kar smo ostali že videli. In načrt je bil narejen, s končnimi odstopanji pa je naša pot izgledala tako:

Načrta smo se pravzaprav do zadnjega dne držali, le povratek je bil po nenačrtovani relaciji. In smo šli. Po pravilu, da se dan po jutru lovi, in glede na dejstvo, da sem zastavil precej ambiciozen načrt, za katerega, to lahko zdaj priznam, nisem popolnoma verjel, da ga bomo uspeli uresničiti zaradi časovne stiske, smo štartali precej zgodaj. Zaradi discipliniranosti ekipe nam je uspelo uresničiti vse, kar je bilo zastavljeno v planu pred odhodom. Torej… Od doma smo odšli ob 2h zjutraj, in ko smo bili v Ljubljani kompletna ekipa, smo krenili na jug. Prek Obrežja, Zagreba in po avtocesti bratstva in jedinstva do izhoda Županja. Tale del avtoceste mi je tokrat za spremembo kar minil, saj se je Sašo, sicer novinec v ekipi izkazal za odličnega navigatorja. Pravzaprav mu kot sopotniku nisem rabil razlagati, kaj nekako pričakujem od njega, da mi med potjo pomaga, ter predvsem, da je ob meni, ko je pot najbolj mučna in ko je utrujenost premočna. Dobro je opravil nalogo navigatorja. Na postajališču Ježevo, pol urice iz Zagreba smo kot ponavadi kuhali kavo, jedli pršut… Zajtrk kot se šika. Prek mejnega prehoda Orašje smo brez zapletov vstopili v Bosno in po pol ure vožnje smo bili v Arizoni – raju za nakupovanje, kot ga imenujejo. Seveda je to raj za ženske. Vsi skupaj smo sicer pregledali ponudbo, eni bolj, eni manj. Tisti, ki se ogledovanja prej naveličamo smo si čas skrajšali s kakšno kavico, pijačo… Ko je bilo vse nabavljeno smo se podali naprej, novim dogodivščinam naproti. Moram reči, da sem kar malo priganjal glede odhoda, saj sem se zavedal, kolik del poti nas ta dan še čaka, izkušnje pa mi govorijo, da je še vedno kaj zraven, tako da se vse skupaj ponavadi še podaljša. No, in kaj kmalu po odhodu se je že pokazalo. Najverjetneje zaradi prometne nesreče je bil ves promet preusmerjen iz glavne ceste na vzporedno vaško pot, kjer pa je zaradi gneče vse stalo. Kar nekaj časa smo porabili za dobra dva kilometra. Sicer pa – na izletu smo in nikamor ne bomo priganjali brez potrebe. Ko smo se končno vrnili na glavno cesto proti Tuzli je, glede na to, da je pršut iz Ježevega popustil, padla odločitev – kosilo. Najprej smo poskusili srečo kar ob cesti, kjer se je kadilo iz roštilja v katerem se je vrtel odojek. Zaradi dejstva, da kralj živali še eno uro ne bo pečen smo se odločili nadaljevati. Ne vem, morda je bila slaba ideja. Čez nekaj kilometrov smo se ponovno ustavili ob cesti. Odojka sicer ni bilo, je bila pa jagnjetina.

Po zagotovilih natakarice sveža, v kar pa zdaj, ko vem kaj sem dobil ne verjamem več. Ker vsi niso ravno navdušeni nad jagnjetino, so nekateri izmed nas naročili čevape. Sicer sem že jedel boljše meso, ampak tudi ta jagnjetina ni bila slaba. Sam sem se precej najedel. Ker so se vsi pritoževali nad čevapčiči sem tudi sam enega poskusil. Moram reči, da kaj slabšega še nisem jedel. Dejstvo, da je na pladnju ostalo dve tretjini čevapov pove vse. Na koncu pa tudi račun niti ni bil tako majhen. Žal mi je, če bi vedel, nebi ustavil. Pri izbiri gostinca v neznanih krajih je pač tako, kakor tudi sicer v življenju: včasih gre vse gladko in si pozitivno presenečen, včasih se pač malo zatakne. Ampak zaradi kakšnega zastoja pač ne moremo oceniti vsega okoli slabo. Končna ocena, pa naj bo to življenje ali izlet je skupek vsega. Tudi sicer ponavadi slabo pozabimo in dobro nosimo naprej. Tudi tiste čevape in visoko ceno sem pozabil.

Jagnetina proti čevapom = 1:0 za jagnetino

No, ko smo se, eni bolj, eni manj najedli, smo nadaljevali. Naslednji cilj je bil Srebrenica. Prek Tuzle smo se peljali čisto do srbske meje, do Zvornika in potem ob reki Drini na jug. Srebrenice, kljub temu, da je v kar zakotnem delu Bosne, ni težko najti. Preden kolikor toliko civilizirana cesta pripelje v Srebrenico se na desni odpre pogled na premnoge nagrobnike. Nagrobnike, za katere je že iz ceste videti, da so postavljeni v linijah. Količina vsekakor preseneti, čeravno sem imel številke pred odhodom od doma v glavi. Ko smo vstopili v spominski center, je najprej padel v oči velik lok, oziroma polkrog, na katerem so v kamen izklesana imena žrtev genocida. Imena. Veliko imen. Res veliko imen. 8372 imen in seznam sploh ni še dokončan. Ta količina osupne. Predvsem potem, ko prenehaš gledati na imena in na nagrobne stebre, ko se zaveš, da je vsak steber ena duša. Obisk spominskega parka vsekakor pusti sled v človeku. Zavedanje, kako smo kot posameznik majhni, kako smo lahko pravzaprav že jutri obsojeni na nič. Na steber in na zapis med mnogimi.

Seznam imen in nagrobniki

Ko smo se sprehodili po spominskem parku smo se oglasili pred vhodom še za nakup spominkov in si vzeli nekaj časa za klepet s prodajalko, starejšo gospo, domačinko, katera je imela srečo, da nima svojega nagrobnika in zapisa njenega imena ni med mnogimi. Na kratko je opisala dogodke, s kretnjami rok nakazala, kje in kaj se je dogajalo, v očeh pa je bilo videti bolečino…

Ko smo se odpeljali naprej smo bili v nekaj minutah v kraju Srebrenica. Ne vem, najverjetneje pa je zgolj dejstvo, da leži kraj ob meji s Srbijo, je bilo krivo, da se je dogajalo, kar se pač je. Pričakoval sem, da bo kraj kolikor toliko na lepem mestu. Sama Srebrenica je naselje, v katerem si stavbe sledijo ena za drugo v liniji ob cesti. V širino sta kvečjemu dve, tri hiše. Kraj se vije po ozkem kanjonu, ki ga za leve in desne obdajata strmi pobočji, ki se dvigata precej visoko nad kraj. Tudi ko smo prišli do konca, se je cesta pričela strmo, v ostrih ovinkih viti navkreber. Z vsako serpentino smo bili občutno višje. Namerno sem izbral to pot, saj se v želji videti nekaj novega precej nerad vračam po isti poti. In tudi ta cesta, ko smo bili že visoko na hribu je bila vedno slabša. Najprej je na trenutke zmanjkalo asfalta ali pa je ta bil močno poškodovan. In ko se je cesta nekoliko odprla, ko sem že mislil, da je najhujše mimo je kar na lepem zmanjkal en vozni pas. Ja, čisto preprosto ga ni bilo. Pa ne ker ga nebi naredili, ampak ker se je pogreznil. Pogreznil globoko po pobočju rudnika boksita. Rudnik boksita Milići je pravzaprav velik dnevni kop. Pravzaprav kopljejo veliko jamo, iz materiala pa potem pridobivajo aluminij. Zaradi sestave tal, zaradi materiala ki ga kopljejo in je rdeče barve, je od praha vse v okolici rdeče. Rdeča so drevesa, rdeča so vozila, rdeči so celo psi.

Zaradi odkopavanj en pas ceste kar manjka

Cesta se je počasi spremenila v makadam – seveda rdeče barve. No, tudi makadam je minil in cesta je postala bolj spodobna. Prek Vlasenice smo se dvignili na nadmorsko višino, ki je primerljiva z našim Vršičem in se nato prek planote in kraja Sokolac spustili v Sarajevo. Zadnji del poti je bil že kar precej utrujajoč, pričelo se je mračiti in po sedemnajstih urah aktivnosti smo bili že vsi malo siti vožnje in potrebni počitka. Vsaj od vožnje smo se želeli spočiti. Pravzaprav je bilo pred našim hostelom Sibilj na Baščaršiji prav lepo stopiti iz kombija in pretegniti noge. Nikakor se v večernih urah nismo odrekli sprehoda po Baščaršiji, odličnih čevapov, ogleda Principovega mosta in seveda hladnega piva v sarajevski pivovarni. Tisti bolj utrujeni smo po dveh pivih legli k počitku, tisti, bolj žejni pa so se še odžejali.

Ker sem pač med prvimi zaspal sem se tudi med prvimi zbudil. Vsaj odpravljen sem bil prvi. In sem se podal na prvi jutranji sprehod po Baščaršiji. Pravzaprav sem bil tako zgoden, da je bil povsod prisoten še nekakšen mir. Nobenih konkretnih znakov življenja in prav potruditi sem se moral, da sem našel lokal, ki je bil odprt. Prav poleg vodnjaka sem sedel in srkal jutranjo kavo. Opazoval sem, kako se počasi vse prebuja. Tu in tam so zaposleni počasi odpirali svoje lokale, tu in tam se je kakšen dostavnik pripeljal pred lokal, odložil košaro in nadaljeval. Starka je iz vrečke z drobtinicami počasi hranila golobe in jim tu in tam nasula nekaj več hrane na majhen kupček. Turistka je z velikim nahrbtnikom in fotoaparatom v roki iskala primeren kader. Domačini so se s počasnimi, a konkretnimi koraki odpravljali vsak za svojimi obveznostmi, skoraj vsak pa je imel v roki vrečko s kakšno štručko ali burekom. In prijetna svežina jutranjega zraka me je prepričevala, da naj še sedim. To je bil eden lepših trenutkov izleta…. Vsaj zame. Neskončno sem užival. Ampak – želel sem, da se držimo plana in pred nami je bil še en dolg dan. Sicer se nam ni še nikamor mudilo pa vendar sem želel, da se držimo dogovorjenih časovnic. Nenazadnje – nekdo mora imeti vlogo, da priganja, tudi na trenutke malo preveč, ker če tega ni, lahko kaj kmalu pride dan do večera, brez, da bi si ogledali kar je pač planirano za ta dan. Ko sem se vrnil v naše prenočišče so bili že vsi več ali manj pripravljeni. Skupaj smo se odpravili po Baščaršiji, na tržnico, nakupit kajmak za domov. Seveda brez zajtrka ni mogoče kvalitetno začeti dneva. In kaj je lahko bolj primernega kot burek. Sam sicer prisegam na buredžici (burek, prelit s kislo smetano), ja in kot vedno je bil odličen.

Zajtrk in utrinek s sprehoda

Ure so kar prehitro minevale in čas je bil za odhod. Na hitro smo opravili obveznosti v prenočišču, naložili kombi in se najprej povzpeli na trdnjavo nad mestom. Po ozkih ulicah, tlakovanih z granitnimi kockami, mokrimi od pršenja dežja, po zelo strmem klancu in med premnogimi kar povprek parkiranimi avtomobili je kar zahtevno voziti. Sploh, ko enkrat občutiš pod volanom, da je oprijem pnevmatik enak pozitivni ničli. No, nekako smo se po polžje prebili gor in nato še nazaj. Naslednji postanek je bil stolp Avaz (toranj Avaz, kot ga poimenujejo oni). Zgradba, ki sodi med deset najvišjih v Evropi. Drugo jutranjo kavo na 35 nadstropju sem težko pričakoval. Za dve marki po osebi smo vstopili v dvigalo, ki ima eno od sten stekleno, da lahko vidiš, kako se dviguješ. Dvigalo kar leti navzgor. Skoraj v trenutku smo se dvignili na 35 nadstropje. Od tod smo se po stopnicah povzpeli še enega višje in iz terase se je ponudil odličen razgled na Sarajevo. Pravzaprav smo bili nekje na sredini mesta in v vse smeri je bilo videti konec mesta. Res veličastno in vsekakor vredno ponovnega obiska.

Prekrasen pogled na mesto

Nadstropje nižje smo spili kavo in se spustili nazaj na trdna tla. Naslednja postojanka je bil Tunel. Zaradi novincev v ekipi smo pač to morali videti. Sam sem bil tam že šestič ali sedmič. Ampak še vedno rad pogledam dokumentarni film, še vedno se rad sprehodim skozi tistih dvajset metrov tunela, ki ga je še ostalo in še vedno rad pogledam sicer skromno a zgovorno muzejsko zbirko. Predvsem sem bil vesel, da sem kljub njeni častitljivi starosti ponovno videl gospo Kolar, lastnico hiše, kjer je bil začetek tunela. Gospo Kolar, ki mi je ob mojem prvem obisku tunela odprla hišo in ki smo ji takrat podarili čokolado Milka – še danes vidim sij v njenih skromnih očeh.

Iz tunela smo se odpeljali iz mesta prek Ilidže pod vznožje Bjelašnice, na izvir reke Bosne (vrelo Bosne). Lep ambient, kjer reka kar v vsej svoji veličini priteče izpod hriba, kjer je narejenih nekaj mostičkov in kjer se sprehajajo račke kar kliče po fotografiranju.

mostički in živalice

Tudi ravno pravšnji termin je bil za kosilo in teletina izpod sača se je lepo prilegla v prazne želodčke. Ker je svet pregovorno pač majhen smo tam srečali cel avtobus znancev iz Slovenije in naprej se pač ni dalo brez šilca domačega za pogum. Dlje časa se pač nismo zadržali ker … ja, ker smo imeli plan in treba se ga je bilo kolikor toliko držati. In smo krenili še bolj južno. Prek tunela Sveti Ivan proti Jablanici ob reki Neretvi, kjer je potekala ena najpomembnejših bitk 2. svetovne vojne. Že ob prihodu v Jablanico sem vedel da nekaj ni tako, kot ponavadi. Jablanica je precej spokojen in miren kraj. Vsaj tako sem ga doživel ob mnogih prejšnjih obiskih. Le redki turisti se ustavijo tam zaradi muzeja, domačinov je pa zaradi majhnosti kraja tudi le peščica. Tokrat je bilo drugače. Avtobus ob avtobusu, ljudje povsod. Veliko ljudi. Po cesti, po križiščih, po parkiriščih, po parku, po travnikih. Ogromno ljudi. Brez pretiravanja – več tisoč. Vsi so se veselili, plesali kolo, igrale so harmonike….

domačina sem spraševal, zakaj vsi plešejo

Od domačina sem izvedel, da se ljudje vračajo iz smeri Mostarja, kjer se vsako leto ob tem času zbere na tisoče ljudi, ker je takrat nekakšen praznik. Bolj ko sem kasneje, tudi še v Jajcu vrtal med ljudi, za kakšen praznik gre, bolj zavite odgovore sem dobival. Še kako se pozna, da so ljudje v Bosni občutljivi glede izražanja svojega verskega prepričanja. Tudi sicer, ko seveda brez kakršnih koli zadržkov koga iz čiste radovednosti vprašam kaj, kar terja odgovor glede vere sem opazil, da so ljudje zadržani. Nekako se pred tujcem (kar v njegovih očeh sem) ne upa na glas izraziti svojega prepričanja. No, kakorkoli, šele doma sem s pomočjo Googla izvedel, da so nad Mostarjem, pri izviru reke Bune potekali dnevi Mevluda in Zikra - muslimanski praznik, sedaj pa so se ljudje vračali domov. Kakorkoli. V Jablanici so ljudje plesali, se veselili… Na moje presenečenje sem pri spomeniku bitke na Neretvi opazil sveže cvetje in vence. Muzej, kakor tudi že mnogokrat v preteklosti ob mojem obisku je bil zaprt. Na mojo žalost sem skozi okno muzeja opazil, da je tistih nekaj reliktov, ki so bili v muzej postavljeni v izvirniku z namenom spomina na bitko za ranjence izginilo. Sem pa v muzeju opazil veliko maketo konja z vozom. Ne bom zgubljal besed glede odnosa do polpretekle zgodovine.

Iz Jablanice smo krenili prek Prozora, planine Makljen in Bugojnega do Jajca. Tam je bilo načrtovano naše naslednje prenočevanje. Dogovorjen sem bil v privatnih sobah. Približno sem sicer vedel, kje to je, ampak zaradi preimenovanja ulic iz muslimanskih v bošnjaške v zadnjih desetih letih nisem bil popolnoma prepričan. Kratek sprehod je bil dovolj, da smo našli naše začasno domovanje in kaj hitro je bil kombi parkiran, prtljaga v sobah in mi pri večerji. Kaj več kot večerje in piva nisem zmogel. Zunaj je bila že davno tema in oči so bile utrujene.

Tretji dan smo kar nekako vsi istočasno pričeli kukati iz sob. Po jutranji kavi smo se odpravili na trdnjavo nad mestom. Počasi smo se dvigali in razgled je bil iz koraka v korak lepši. Vse trenutke smo sproti lovili v objektiv. Saj, sama trdnjava na vrhu ni nič posebnega. Vsekakor pa jo je lepo obiskati, saj nudi lep razgled. Tudi to, da urejajo tisto malo zelenice mi je bilo všeč. Da ni zapuščeno, tako kot sem že marsikje doživel.

vhod in notranjost trdnjave

Med spustom s trdnjave smo se ustavili še pri katakombah. Nisem vedel, da je jeseni leta 1943 nekaj časa v njih živel in delal Tito. Seveda brez ogleda slapa reke Plive in avnojske dvorane pač ni obiska Jajca. Predvsem zaradi novincev in tudi zaradi nas ostalih – ker je pač lepo in ker je pač zgodovina. Ko smo opravili fotografiranja pri slapu in smo se ravno odpravili do avnojske dvorane smo naleteli na godbo na pihala, ki se je pripravljala za igranje. Seveda iz radovednosti nismo nadaljevali. Kar postopali smo in čakali kaj se bo zgodilo. Precejšna skupina kolesarjev je bila pripravljena na start. Kaj kmalu smo izvedeli, da poteka Bicikljada 2010. Nekakšna prireditev, ki združuje krajevni praznik, družinsko kolesarjenje, polaganje vencev v spomin na vse, ki so bili v zgodovini zaslužni za obrambo mesta. Medtem, ko je godba igrala so polagali vence predstavniki mestnih oblasti, borci NOB, strankarski veljaki, organizatorji prireditve. Nekako sem, kar se pravzaprav redko zgodi občutil, da je nekakšna sloga, sprava in da se ljudje z različnimi interesi ne gledajo postrani ampak da nekako v slogi poskušajo obeležiti svoj praznik. Lepo je bilo. Tudi Zeko, kustos avnojskega muzeja je bil v skupini, ki je polagala vence – kakopač kot v imenu NOB. Hitro po uradnem delu sem ga poiskal. Zdaj sva, po tolikih obiskih že stara znanca.

slap, godba, bicikljada in polaganje venca

V muzeju nas je Zeko lepo sprejel in nam dovolil tudi to, kar vsem pač ni dovoljeno. Kakorkoli. Če sem pred časom v enem izmed potopisov pisal, da je odnos do muzeja slab, da gre vse navzdol, sem bil tokrat pozitivno presenečen. Muzej se je nekoliko prenovil. Sicer postavitev dvorane ostaja enaka, kot je bila v času zasedanja Avnoj. Najprej sem opazil, da je dvorana na novo prepleskana, vsaka od republik bivše Jugoslavije pa ima sedaj svoj kotiček in po svoje, seveda v duhu 2. zasedanja Avnoj ureja svoj kotiček. Morda je le srbski del nekoliko bolj skromen pa vendar. Občutek sem dobil, da nekako vse odvija v duhu spoznanja, da je vendar to naša skupna zgodovina, dejstvo, ki se je zgodilo, pa ne glede na to, kakšen odnos ima kdo danes do tega. Všeč mi je bilo, ker nekako bivše bratske republike združujejo moči, da se nekaj naredi. Pozitivni duh sem začutil. Po Bicikljadi že drugič ta dan in ja…. Morda, morda pa bodo ljudje vendar spoznali, da je kljub razlikam mogoče živeti skupaj. Upam.

Iz Jajca smo se odpravili v smeri doma, nikakor pa še domov. Najprej smo se ustavili pri Plivičkih jezerih. Jezera reke Plive, kjer je leta 1963 potekalo svetovno prvenstvo v veslanju so kotiček za sprostitev duše. Tudi meni, ki sem tukaj že bil je bilo ponovno lepo. Ravno prav za sprehod.

plivička jezera in mlini

In nadaljevali smo svojo pot. Na preverjeno postojanko na kosilo. Kajpak kot kraj živali. Sicer je bilo potrebno počakati 15 minut, da je dobil prav odtenek kože - splačalo se je počakati. Odlično kosilo, za katerega smo za sedem oseb s solatami in pijačo odšteli pičlih 63 mark (32€).

S polnimi želodci smo nadaljevali proti našem naslednjem postanku – Drvar. Vožnja mimo Mrkonjič grada, Ključa je prijetna. Lepa, urejena in široka cesta dopušča potovalne hitrosti tudi do 120 na uro. In ko prištejemo še lepo pokrajino je vožnja lahko užitek. Zapustili smo cesto za Bihač in se čez prelaz v pol ure pripeljali nad mesto. Postanek je bil namenjen fotografiranju, nabiranju rožic in pretegovanju nog. Ob spustu do dna doline smo kaj hitro pustili kombi v senci in se sprehodili do Titove pečine. 24. Maja leta 1944, pravzaprav pred koncem 2. sv. vojne je okupator še zadnjič z veliko operacijo poskušal uničiti vrhovni štab NOB s Titom na čelu. Operacijo so poimenovali Rosselsprung, oziroma po slovensko Konjičev skok. V času operacije je štab s Titom bival v pečini nad mestom. In to pečino, pred katero stoji baraka smo si tudi ogledali. Ob vznožju smo si ogledali sicer po mojem mnenju skromen a lepo urejen in nov muzej NOB.

S plačilom vstopnice si pridobite tudi pravico, da si ogledate etno muzej, kar je v Bosni pravi hit. Ponovno – lepo, skromno in zgledno urejeno. Seveda smo si ogledali tudi to. Po ogledu pečine smo se zapeljali skozi mesto. Ko sem bil pred dvema letoma tukaj je bilo stanje precej slabše. Ja, tudi tako zakotni in od boga in države pozabljeni kraji se počasi pobirajo po tej zadnji vojni. Sedli smo k popoldanski kavi. Naš načrt je bil, da se po isti poti vrnemo kakšnih 30 kilometrov in se preko Bihača vrnemo domov. Med pitjem kave in debato je, še danes ne vem od kod, padla ideja da bi se vrnili prek Knina. Po nekaj klikih po navigaciji sem ugotovil, da časovno ne izgubimo ničesar, le stroški se malenkostno povečajo zaradi plačila cestnine AC na hrvaškem. Odločitev ni bila težka: sprememba plana – smer Knin. Moram reči, da sem se šele v Drvarju nekako sprostil. Ampak res sprostil. Ves čas je nad mano visela odgovornost, da bo vse kot je treba. Z potovanjem, z prenočevanjem z prehranjevanjem…. Skratka čutil sem nekakšno odgovornost, da če ne bo vse v redu, da bo to zaradi mene. Tega pa nisem želel. Ko smo v Drvarju videli Titovo pečino, ki je bila zadnja naša načrtovana postaja sem vedel, da je pred nami samo še pot domov in da je vse izpadlo kot je treba. Res, sedaj sem se sprostil. No, in nadaljevali smo. Del poti sem poznal, saj sem pred časom tod prihajal v Drvar. Del je bil zame precej nov. Pot je bila zanimiva in se je prek hribov spuščala v kotlino proti Kninu. Mejne formalnosti med vstopanjem v Hrvaško so, na moje veliko začudenje obsegale le hitri pregled dokumentov pri policiji in skomig z glavo na carini. Krasno. Tega pač nisem vajen. Kombi, poln slovencev, ki vstopajo v Hrvaško iz Bosne je ponavadi kar precejšnja grožnja za finančno stabilnost Republike Hrvaške in cariniki imajo ponavadi precej dela za zagotovijo, da država Hrvaška ni ogrožena. Tokrat le skomig z glavo. In iz meje smo bili hitro v Kninu. Ker se je sicer že mračilo je bilo vendar dovolj svetlobe, da bi bilo škoda ta čas porabiti za vožnjo. Vozimo se lahko v temi. Kar med vožnjo skozi Knin smo se odločili, da si ogledamo trdnjavo nad mestom. Pač je bila edina takšna točka, ki smo jo videli od daleč in za katero nismo potrebovali veliko časa da jo dosežemo. Karkoli drugega bi iskali bi nas prehitela noč. Trdnjava je velika. Večja, kot sem pričakoval. Na vrhu, na skrajni najvišji točki obzidja plapola velika hrvaška zastava. Notranjost obzidja je lepo urejena in trava je pokošena. Razgled je lep in lahko se vidi celotno kotlino. Pol ure je bilo dovolj, da smo si pretegnili noge. Nadaljevali smo. Do avtoceste Split – Zagreb, del poti po AC, zapustili AC proti Senju, kjer smo naredili krajši postanek ob morju in se po jadranski magistrali prek Reke vrnili domov. Točno ob polnoči smo bili doma. Varno, vsi celi, živi in zdravi.