14-08 - Dopust 2014

Letošnji dopust je bil za nas nekaj posebnega. Prvič smo se odpravili na dopust s kombijem. Saj ne, da nismo vajeni takšnega bolj »divjega« dopusta, le občutek je nekaj povsem drugega. Z besedo divjega mislim, da to ni le deset dni relacije apartma – plaža, ampak, da se aktivno premikamo, nekaj vidimo in doživimo in se seveda vmes tudi razvajamo s kopanjem in poležavanjem, ki pa ponavadi ne doseže več kot 24-ih ur. Sistem potovanja, nočitev, prehranjevanja in preživljanja časa je podoben, kot smo ga vajeni z osebnim avtom in šotorom, le vse je lažje. In to, ko sedeš v kombi je nekaj povsem drugega. Pravzaprav boljše, kot sem si lahko sploh predstavljal. Načrt je bil zelo ohlapen – par dni, da dokončamo par malenkost pri kombiju in potem na jug. Ob jadranski obali proti »dol«, pa bomo videli kako in kaj bo.

No, pa je prišel dan, ko sem sezul čevlje in obul »krokse«. Konec vsakodnevnega ritma »kuča – posao, posao - kuča«. Najprej je bilo treba par stvari postoriti pri kombiju. Pravzaprav štiri. Tenda – tu ni bilo dosti dela, le keder letev nalepit in preizkusit, če je vse OK. Druga stvar je bila postelja za naju. Ta majhna postelja je bila že prej narejena, ta velika pa je bila izdelana, le sestavit in zmontirat jo je bilo treba. Vse je šlo lepo. Plin – treba je bilo izdelati box za bombo, urediti priklop. Tukaj je vidno vlogo odigral @T5er. Hvala za motivacijo in enega ključnih koščkov napeljave. Tudi sistem za čisto vodo je bilo treba še napeljati. Skratka dokončati par zadev, da je avto operativen. Več o delih v temi predelave, ko bom malo poslikal in bolj podrobno opisal. Seveda se vedno kaj zalomi in tudi tokrat nas pravilo ni pustilo na cedilu. Dva večera pred odhodom je akumulator izdihnil in treba je bilo drugega.

Še ob enajstih zvečer v torek sem prevzel prešmentani regulator za jeklenko za plin (hvala Luka). V sredo dopoldan sem priklopil še zadnji manjkajoči del za plin in prevzel blazine za veliko posteljo, ki so bile na tapeciranju. Popoldan sem naložil avto in plan je bil, da v četrtek zjutraj štartamo. Pa ja da…. V sredo ob šestih popoldan smo se naložili in gremo. Na jug. Seveda – doma smo pozabili fotoaparat, zato so tudi slike bolj boge – narejene s telefoni. Tudi sicer – tako malo slik kot letos, še nikoli nismo prinesli domov – razlog je en stavek nazaj.

Naša pot je izgledala takole, kaj se je dogajalo pa piše spodaj…..

Preko mejnega prehoda Jelšane smo krenili ob jadranski magistrali proti jugu. Vožnja lepo umirjena, postanki za sprehod. Na cesti je bilo gneče manj kot sem pričakoval, vsake toliko srečamo kakšno »trojko« (opp. VW T3, model kombija kot naš) in si pomahamo. V Senju natočim gorivo. Po nekaj kilometrih opazim, da ima avto nenavadno moč, bolje pelje, klanci ga ne utrudijo tako hitro. Poglej ga zlomka – kaj bi to lahko bilo. Gorivo je edina možna razlaga. Očitno se kvaliteta goriva pozna. Več o tem na koncu. Ko se je dan prevesil v večer, pravzaprav glede na temo že v noč, je bilo treba najti prostor za spanje. Ta gornji del Jadrana od Reke do Karlobaga je bolj tak, za moje pojme neprimeren za »spanje«. Preredko naseljen in preveč lahko izstopaš. Rešitev mi je ponudila kar cesta sama – tabla za trajektno luko Jablanica. Ja no, pa dajmo čez noč »čakat trajekt«. Spustil sem se do luke in prav zraven našel makadamski parking. Tam je bil malo večji poljski avtodom, zagrnjene zavese, tema mir. Ja no, pa dajmo se zraven parkirat.

»čakanje trajekta«

zajtrk

Noč je bila mirna, lepo smo spali, zbudilo nas je sonce. Počasno prebujanje, razgibavanje nog, pospravljanje postelje, umivanje. Pa pojdimo novim dogodivščinam na proti. Vrnili smo se nazaj na »magistralo« in naprej na jug. Malo pred Maslenico smo se ustavili za pozen zajtrk. Čez maslenički most in v smeri Nin – otok Vir. Malo pred Virom smo se ustavili v Sabunikah (44.260470, 15.163548). V prijetnem manjšem borovem gozdičku smo v globoki senci parkirali kombi in si vzeli čas za kopanje. Seveda te morje utrudi in ob povratku v kombi je sledilo obilno kosilo.

kosilo v senci

Nadaljevali smo prek mostička na otok Vir. Pričakoval sem, da je otok bolj »divji«. Vseeno sem pričakovan manj apartmajev in turistov. Morda bi moral vztrajati in se podati bolj na konec otoka, na levo. Morda drugič. Zavijemo na slepo desno, do konca, dokler se niso končali premnogi novi apartmaji in potem spet desno do morja. Parkiramo ob morju. Sicer ne premrzlo, a vseeno nekoliko neprijetno zaradi burje. Izkoristimo čas za kopanje, kavico na plaži….(44.303175, 15.113337)

Vir

Ker smo nemirne duše, ker se je pozno popoldan skrilo sonce smo krenili naprej. Ja še vedno na jug. Počasi napredujemo, ustavimo se na bencinski črpalki in dotočimo rezervoar čiste vode. Ko se dan prevesi v noč v Vodicah v trdi temi zapeljem za večjo trgovino in raztegnemo posteljo…….(43.768642, 15.772088)

Zjutraj počasi nadaljujemo. Vreme ni primerno za kopanje – oblaki, burja. Neža, ki gleda morje, sicer priganja da se gremo že kopat. Glede na izkušnje malo cvikava, da se ne prehladi in ne faše spet kakšnega bronhitisa. Počasi se peljemo in čakamo na razvedritev vremena. Pred Trogirjem se vendar razvedri in parkiramo ob cesti. Tukaj imava že iz preteklosti dobre izkušnje z »kopalnim postankom«. Parkiramo pod borovce, naredimo tistih nekaj korakov do morja. Skuhamo kosilo, posedamo ob morju. Tudi Neži ni nekako do kopanja a vseeno namoči noge. Voda je sveža, zunaj hladno. Vseeno posedimo kar nekaj časa. (43.516577, 16.121586)

posedanje na plaži pred Trogirjem

pogled na kombi iz plaže

Že dva dni se pogovarjamo, da bi se ustavili za dan ali dva v kampu. Vreme nas, tako kot že celo poletje heca. Ni tiste prave toplote in nekako je pravzaprav bolj primerno za potovanje kot za »stanje in posedanje«. Odrinemo naprej, mimo Splita. Malo pred Omišem se vendar vreme izboljša, sonce pritisne. Iščem primerno senco in plažo. Parkiram pod borovce ob cesti, naredimo par korakov do lepe peščene plaže. Izkoristimo sonce in se lep čas namakamo. (43.456552, 16.614724)

pred Omišem

Ko se sonce skrije, Neža pa ima že vijolične ustnice se stuširamo s toplo vodo na plaži in odrinemo na jug. Mimo Ploč v delto Neretve. Še vedno sva v precepu – naprej vztrajat ob morju in čakat tista dva sončna žarka, ali se obrnit v notranjost. Med mandarinami ob postanku se odločiva in zavijeva levo – smer Metkovič, Mostar. Pred mejo dotočim gorivo da porabim zadnje kune in presenečen ugotovim, da je poraba goriva precej nižja od običajne. Posledica mirnega »križarjenja« po jadranski magistrali in ... ja, najverjetneje goriva. Prestopimo mejo in po desetih minutah smo v Počitelju. Parkiramo pri lokalu ob cesti, ker sem si pač zaželel bosanske kafe. Prijazni natakar se z nama zaplete v pogovor in bolj kot ne sam ponudi, da parkiramo »tamo lijevo«, ker so tam kamere od restavracije in nas nihče ne bo preganjal. Zjutraj je pa tako on v službi in bo skuhal kavo. Ja no, takšne priložnost se ne izpusti. Parkiramo lepo v kot parkirišča in zagrnemo zavese (43.135662, 17.730864)…. Vem, da je @bobo1841 nekje na tej relaciji in pošljem SMS. V čakanju odgovora zaspim….

Zjutraj si po kavi privoščimo sprehod po kraju Počitelj in se povzpnemo do trdnjave. Zgodnji smo in srečamo le malo ljudi. Šele ob povratku opazimo, da domačini počasi pripravljajo štante, da bodo čez dan v zameno za verižico ali glineno posodo od turistov izvlekli kakšen evro.

Počitelj…

Odrinemo proti Mostarju. V čakanju odgovora @bobo1841 se potikamo po okolici Mostarja, obiščemo lokalno »pijaco«, kjer končno dam izdelat rezervni par ključev za kombi. Ker kaže, da se z @bobo1841 le ne bomo ujeli, nadaljujemo svojo pot severozahodno od Mostarja. Zarinemo v dolg, več kilometrski strm klanec v smeri Gackega in Sutjeske. Kombi se sicer precej trudi, a ne izdahne, kljub temu, da zadnje kilometre premagujemo počasi v drugi prestavi. Pozna se tudi, da v rezervoarju ni več isto gorivo kot po Dalmaciji. Preko Gackega obrnemo proti Sutjeski in med postanki se ponovno čudimo, kako se goveja živina sama kar po glavni cesti vrača domov iz paše. Zdaj se mi javi @bobo1841, da bo tega dne v Mostarju. Pa ti šment no… toliko časa in energije, na koncu ne bova spila skupaj bosanskega piva… Ja no, je moglo biti tako. Pa drugič. Na delu med Gackim in Tjentištem (Sutjeska) opazim, da so naredili večji nov odsek ceste, ki vodi skozi dolge, za bosansko podeželje kar preveč moderne tunele in voznika in vozilo prišpara za kar precej napornih ovinkov in serpentin. Iz doline Sutjeske se dvignemo do Foče. Zdaj smo spet v precepu – smer Sarajevo ali na sever prek Goražda do Višegrada in v Srbijo. Smer CAPAJEBO. V trdi temi pridemo v Sarajevo in ponovno pomislim, kako je zaradi spleta okoliščin vse izpadlo kar malo smešno. Istega dne jaz iz Mostarja v Sarajevo, @bobo1841 iz Sarajeva v Mostar, pa se nisva uspela srečati, ker sva šla vsak po svoji poti ob različnih časih…… Hudimana no. V Sarajevu se odločimo, da potrebujemo malo oddiha in prespimo v hotelu Banana city na začetku mesta. Glede na to da imam s to lokacijo dobre izkušnje tokrat zaspim z mešanimi občutki, saj so nas namestili v precej slabo sobo. Dobro no, topel tuš, čista posteljnina in nekoliko nižja cena od pričakovane nekako opraviči okoliščine (43.844553, 18.331780 - http://www.banana.ba/).

Naslednje jutro smo se po zajtrku odjavili iz hotela, prtljago dali v kombi in ga pustili kar tam. Ker v naši bližini ni te možnosti smo se s tramvajem odpeljali v center na Baščaršijo. Neža je uživala sto na uro in še kar nekaj dni sva poslušala zgodbice o rdečem tramvaju. Na Baščaršiji sprehod, kava, čevapi »kod Željota«, preganjanje golobov potem pa nazaj spet pol ure tramvaja.

tramvaj…

Baščaršija…

Ko smo se vrnili do kombija je bila na nebu le ena luknja skozi katero je sijalo sonce in sijalo je točno na naš kombi, tako da je bila noter savna. S takšnim pač ne moreš na pot. Torej – hlajenje. Zdaj od klime ne bom…. Glede na to, da je tam v bližini tržnica smo kupili grozdje in kombi zapeljali v podzemno garažo. Hlad garaže, hladna pijača in sveže grozdje nam je dalo novih moči za nadaljevanje poti.

hlajenje….

Iz Sarajeva smo se podali na severovzhod države. Smer Bijeljina. Po cesti skozi tunele, ki so bili narejeni leta 1984 pred olimpijado in so povezovali Sarajevo z Jahorino, nato pa levo v smeri Sokolca in naprej Vlasenice. Opazil sem, da te ceste že dobro poznam, saj sem kljub izključeni navigaciji in odstranjenim ali pa spregledanim tablam vedel, kje zaviti v katero smer. Ko smo se vozili preko Romanije sem pri hiši ob cesti kot že milijonkrat poprej zagledal tak kombi kot je naš (VW T3). Le da je ta imel nekaj, kar si želim in nekako ne dobim. Seveda – beseda ni konj, ustavili smo se, pristopil sem do lastnika. Po bosansko gostoljubno, prej kot se kaj pogovarjamo se spije kava. Žena skuha kavo, z moškim se zapleteva v pogovor o VW kombijih. Opazim, da zadeve precej pozna in mu niso tuje. Sklenila sva posel in dobil sem, kar sem iskal. Ko je povedal ceno so se mi kotički ust obrnili navzgor. Dal sem mu več kot je vprašal, pa še vedno sem mnenja, da sem sklenil hudimano dober posel. Seveda obvezna izmenjava naslova, telefona in obljuba, da se še slišimo in vidimo. A seveda se, ker mi je povedal, da ima poleg tega kombija še enega na kosih v skladišču. In dele, ki mene zanimajo…. (koordinat namerno ne bom napisal).

Malo pred Vlasenico smo se ustavili ob cesti, tako, da malo pretegnemo noge in prezračimo avto. Kakšnih 30 metrov stran je bila hiša z ograjo okoli in okoli. Ko že kakšnih deset minut stojimo in se sprehajamo okoli kombija iz hiše pride možakar, tam, recimo petdeset let. Gleda nas, gre počasi v naši smeri in nekaj prične momljati. Jaz se namenim proti njemu. Rad poklepetam z domačini če je priložnost. Ko on naenkrat pograbi kol, dimenzij kot štil od motike ga dvigne v zrak in pospeši korak proti meni. Nekaj nerazločno momlja in maha s kolom proti meni. Ženi rečem naj se s ta malo takoj zapreta v kombi. Z umirjenim tonom možakarja mirim in sedaj le razločim njegove besede: "Rusija, JLA, traže me, zatvor, od kud si ti...." Kaj hitro mi je bilo jasno, da je človek verjetno bolan. Grozote zadnje vojne so marsikomu pustile posledice in predvidevam, da je to eden izmed njih. Z spravljivim in ponižnim tonom možakarja umirim, mu razložim, da se samo malo hladimo. Prepričuje me, da so sedaj okoli nas glasovi, da jih on sliši. Od njega uspem izvedeti tudi, da ima nekakšen nerešen status državljanstva in da ga nihče nima za mar... Kakorkoli. Na koncu se je lepo umiril, celo neži je namenil nekaj lepih besed v stilu pozdrava. Počasi je odšel do hiše, končno odložil kol in za sabo zaprl vrata.

Kakorkoli, nadaljevali smo do Vlasenice, desno v dolino reke Drina in na sever prek Zvornika v Bijeljino. Naredil sem dva kroga okoli po mestu da sem našel za moje pojme primerno mesto in parkiral na parkirni prostor za bencinsko črpalko. Kako da ne, ker je bila že globoka noč…..(44.741207, 19.188437)

Drugi dan smo se odpeljali do etno sela Stanišiči (44.784164, 19.279288, http://www.etno-selo.com/latinica/). Kot zapišejo v svojem pozdravu: »Ovdje se odmaraju oči i duša, čovjek postaje plemenitiji, ali i mudriji, slušajući cvrkut ptica, žuborenje potoka i rad vodenica.« Vsekakor mesto, vredno obiska. Narejeno všečno, ponudba hrane in pijače dobra za nizke cene, velika igralnica za male otroke, prijazno osebje. Brez vstopnine. Vsekakor priporočam obisk, če boste v tem koncu. Sam sem bil tam tretjič in ponovno zadovoljen.

Stanišiči…..

Po obisku etno sela smo ugotovili, da kljub temu, da te dni jemo dobro, še nismo pojedli pametnega kosa odojka. Po ustnem izročilu in priporočilu in po sistemu pitaj seljaka, smo se zapeljali par kilometrov iz Bijeljine v gostilno Globus (44.805708, 19.260354). Kaj naj rečem – tri porcije vrhunskega odojka, pivo, kola, gosti sok, kruh, dve solati, porcija pomfrija in kava 12€. Spet – priporočam obisk. Le slikat ni bilo prej časa….

Naši sosedi s katerimi se sicer dobro razumemo, bosanci, imajo v teh krajih svoje korenine. In že leta se dogovarjamo, kako jih bomo enkrat, ko bodo oni dol na dopustu in mi tam okoli obiskali. No, in ti dve okoliščini sta se pokrili časovno in krajevno. Pa jih dajmo poiskat. Gremo na kavo. Na jug proti Tuzli, pol ure vožnje, tam se iz magistralke odcepi lokalna cesta za Rastošnico. Ko zavijem na lokalno cesto se le ta čez serpentino vzpne navzgor in odpre se prelep pogled na umetno jezero Sniježnica (http://www.carpteam-explorer.com/index.php?option=com_content&view=article&id=52&Itemid=58). In tam, na koncu jezera kraj Rastošnica. In tam me ustavi sicer prijazni policist. Kar tako, malo iz radovednosti po moje. Malo podebatirava in najboljša mi je bila njegova izjava. Stopi korak nazaj, premeri z očmi kombi in reče: »Pa slaba je tebi plata, da voziš ovakav avto«. No, in najdemo seveda te ljudi, ki smo jih iskali. Živijo na samem, v hiši, ki je bila v vojni požgana in jo sedaj po zmožnostih postavljajo nazaj. Ko pridejo slovenci »u goste« pač ni kar tako. Kafa, sladko, pečenje (opp. odojek), roštilj, rakija, pivo… pa k žlahti na kafo (in seveda spet pečenje, rakija, sladko)…. Res, da sem bolj suhe sorte, pa vendar menda ne toliko, da sem se komu zasmilil in me je hotel malo podfutrati… Prespali smo v kombiju na vrtu pred hišo.

Sniježnica….

»kamp«….

Drugi dan zjutraj – kaj pa drugega kot roštilj. Pa še kar nas bi vozili po žlahti in povsod bo pečenje in…. Ne. Prišli smo na kavo, ostali dlje kot je bilo planirano in gremo naprej. Se bomo oglasili ob drugi priložnosti. In smo se odpeljali. Proti Tuzli in naprej proti Doboju. In pred nami in za nami so se pričeli grmaditi temni oblaki. Vedno bolj temni, pravzaprav tako, da je sredi popoldneva nad pokrajino zavladal kar mrak. In se je ulilo. Padalo je kot za stavo. Vedno večji potoki so drli čez cesto, z vsakim prevoženim kilometrom je bilo več takšnih, blatnih potokov, v katerih so plavale veje, drva, smeti in ostala navlaka. Ponekod je bila voda zelo visoka. Vidljivost praktično nična. Avti so se ustavljali. Dobro, da je kombi visok in je premagoval vodo in blato kot tank. Nisem želel ustavljati. Čim prej naprej in ven iz nevihte. V vsem nalivu sem uspel videti zalita dvorišča in hiše, nekatere zasute s plazovi in blatom. Tudi eno sliko sem uspel med vožnjo narediti…..

Ko smo pobegnili iz nevihte je bila že noč, deževalo je še naprej in vožnja se mi je zdela brezpredmetna. Makadamski parkirni prostor je za bencinsko črpalko v Doboju med dvema zapuščenima avtobusoma je bil kot nalašč za parkiranje…. (44.733266, 18.095181) – še na Google Earth se vidita ta dva avtobusa.

Zjutraj pa še vedno dež. Ja no, gremo naprej – smer Zenica, Jajce. Po dobre pol ure vožnje smo obstali v zastoju. Malo sem se z marelo sprehodil in ugotovil, da je cesta zaprta zaradi plazov. Da jo čistijo. Pa smo počakali. V dežju smo čas izkoristili za malico. Po treh urah smo počasi nadaljevali. Med vožnjo smo opazovali zalite in zasute hiše, uničene ceste. Povsod so grmeli kopači in vsa možna tehnika, kamioni so odvažali mulj in blato. Cesta je bila sicer prevozna, a videti je bilo posledice….

V Zenici smo krenili desno in preko Viteza in planine Vlašić v dolino Vrbasa do Jajca. Cesta proti Banja Luki je bila zaprta zaradi plazov. Ves čas je neusmiljeno deževalo in ni nam prizaneslo niti toliko, da bi si pretegnili noge brez dežnikov. V Jajcu pa se je vendar ustavilo. Sicer oblačno a brez padavin. Kot nalašč, da se sprehodimo do slapov. Parkiram pri muzeju Avnoj in kot nalašč pride mimo Zeko. Kolega, ki ga poznam že od prvih obiskov Bosne, ki je pravzaprav po tej zadnji vojni bil tisti, ki je postavil muzej nazaj na noge. Sicer sem potem slišal, da ima sedaj neke težave in ni več upravnik in kustos. Vseeno, možakar, s katerim je vedno lepo poklepetati. Skromen in poln čustev skoraj zajoka, ko mu v znak dobrodošlice in veselja ob ponovnem snidenju damo zavojček kave.

Zeko…..

Jajce….

Po sprehodu, siti dežja in mokrote bolj kot ne slučajno naletimo na hostel. (44.341194, 17.262267, http://www.jajce-youth-hostel.com/). Odločeni, da prespimo na suhem se ustavimo. Punca v recepciji prijazna, posteljnina čista, voda topla, sanitarije čiste. Ker imava otroka, nam da sobo z direktnim vhodom v kopalnico. Cena sprejemljiva če ne že nizka (20 € za vse tri). Ugotovim, da imajo na zadnji strani kamp. Ne gre sicer za neke presežke s petimi zvezdicami ampak za nekoga, ki potrebuje nočitev ima vse, kar potrebuje: prostor, elektriko, vodo, odvod za fekalije, tuš, WiFi, 200 metrov do centra, lahko najamete kolesa. Cena kampa: 4 € za osebo in 2 € za vozilo ali šotor. Mali otroci gratis. Super točka za postanek in glede na to, da je bila receptorka prijazna in sem ji to obljubil, izpolnjujem sedaj obljubo: Če potrebujete kamp za prenočitev jih vsekakor priporočam. Zvečer z mlajšo hrvaško družbo malo pokramljam v skupnem prostoru, potem pa je bila utrujenost prevelika….

Odločeni, da bomo tega dne doma, precej zgodaj krenemo. Pravzaprav prej, kot je sploh bil kje kak znak, da je kdo v hostelu živ. Po »starom putu« potegnem mimo plivskih jezer (http://www.agencija-jajce.ba/ba/index.php/vodic/prirodna-ljepota/jezera) mimo Mrkonjić grada v smeri Bihača. Ob devetih dopoldne nas pograbi lakota. Postanek v križišču za Drvar in odlična »teletina ispod sača.« Ob pol desetih dopoldan. Nadaljujemo v smeri Bihača – tu je sedaj cesta odlična. Konstantna hitrost 90 do 100 na uro in kot bi trenil smo v Bihaču. Postanek v mestu, razgibavanje nog, zapravljanje zadnjih mark, dolivanje goriva… Iz Bihača se dvignemo do mejnega prehoda in že kmalu je slutiti, da je noter spet tisti bencin – tisti dober. Avto v serpentine vleče kot norc. Izognemo se Plitvičkih jezer in preko Like nadaljujemo prosti Senju. In ko na koncu Like nekako ugotovimo, da smo lačni se kot nalašč na desni pojavi restavracija in pred njo roštilj in na njem – odojek. Aaaa… mi pa brez kun in brez evrov in brez mark in… samo kartice. Gasa do kraja Otočac na bankomat po kune in nazaj do odojka. »Koliko mu još treba« vprašam možakarja, ki peče. »Slabe pola sata«…. Odlično. Naročimo kilo in jo stremo.

Kila….

Sedaj lepo siti se prek senjskih serpentin spustimo do morja in po jadranski magistrali nazaj proti domu. Kombi leti ko raketa. Kaj smo nalili ne vem, ampak… tako ni šel še nikoli. Pravzaprav ni vedel kaj je klanec navzgor in na delu avtoceste mimo Reke proti Jelšanam je naš levi pas. Tudi poraba je po prvih ugotovitvah precej ugodna. Preko meje in čez deset minut smo bili doma. Pogledam na števec kilometrov in na hitro izračunam – 1934 kilometrov..

Še en dogodek bom opisal, namerno na koncu potopisa. A veste, pa tista preklemana nacionalna mržnja, ki je še vedno precej prisotna. Nekateri jo čutijo in izrazijo bolj, drugi manj. Ko smo z domačinko ob neki priložnosti kramljali ob kavi sem omenil nek spomenik v Tuzli, kjer je granata med zadnjo vojno pobila ne vem koliko ljudi. Čisto tako, brez nekega nacionalnega tona, pravzaprav je bila omemba vezana bolj na določanje lokacije oziroma neke ulice v Tuzli. Na to se je ženska odzvala precej burno, da kakšen spomenik, ko so pa oni pobili toliko ljudi pa nihče ne omeni in podobno. Na hitro sem ugotovil, da se ne moremo pogovarjati o tem in spremenil temo. Tudi kasneje, ko je žena med debato omenila mlade punce, ki nosijo feredže (tiste muslimanske rute okoli obraza) je bila reakcija. Takoj sem jo brcnil pod mizo da smo debato končali. Ja, ljudje so še zelo pod vtisom zadnje vojne in kljub navideznem miru in sožitju so meje še kako prisotne in začrtane. Ljudje so občutljivi in pogosto je treba malo paziti kaj se govori. Saj, večinoma imam izkušnjo da se lahko pogovarjaš o različnih entitetah, pozoren je potrebno biti le na to, da se ne postaviš izrazito na kakšno stran. Marsikdo je še vedno precej občutljiv. Eni to izrazijo, eni to tiščijo v sebi. Sicer imam z ljudmi pozitivne izkušnje, so odprti in prijazni, se pa najdejo takšni, pri katerih je treba biti malo pazljiv....

Za konec:

Vsak do sedaj me je še vprašal, kako je med dopustom šel kombi. Nekaj misli je tukaj. Niti za trenutek ni zakašljal ali pa dal kakršnega koli zvoka, ki bi kazal, da kaj ni v redu. Sicer sem bil pred odhodom na vse pripravljen in sem imel kar nekaj orodja s sabo. Poraba goriva je bila glede na okoliščine solidna če ne že ugodna. V avtu je 1.9 litrski vodno hlajen bokser bencinski motor. Treba je vedeti, da je avto težak, motor star, bili smo polno naloženi, vključno z rezervoarji vode, aerodinamika vozila pa je podobna ceglu. Razen po Dalmaciji smo se vsak dan, tudi po dvakrat na dan povzpeli na 1000 metrov ndm – Bosna je le precej hribovita. No, poraba je bila malenkost čez 10 litrov (10,2 če smo natančni). Med »križarjenjem« po magistrali z tistim ta boljšim bencinom sem jo spravil na manj kot 9. Mislim, da manj ne morem pričakovati. Motor dela dobro, izpušna cev je bila svetlo siva, kar nekako kaže na pravilno in dobro izgorevanje kljub temu, da imam oddušnik oljnih hlapov še vedno speljan v sistem zajema zraka. Očitno je motor precej občutljiv na kvaliteto goriva. Pred dopustom sem tankal izključno na naših črpalkah z rdeče belim logotipom. Tam je glede na ugotovitve tisto, bolj slabo gorivo. Bom poskusil menjati firmo, da vidim kaj bo.

Za zelo koristno se je izkazalo, da sem pri izdelavi sistema vode v kombiju potegnil eno cev in stikalo v prtljažnik, da se je mogoče na hitro stuširati kar pod odprtimi vrati prtljažnika. Vsekakor pa je bil zmagovalec WC. Kakorkoli, glede na opisan način preživljanja dopusta je skoraj nepogrešljiv.

Če kdo pogreša slike znamenitosti naj povem, da imamo od vsega obiskanega že ogromno fotk in nismo slikarili vse povprek. Pa še zanimivost, ki jo verjemite ali ne – ves čas od doma pa nazaj do doma nismo v avtu niti za trenutek prižgali radia. Sedaj smo doma, čaka nas nadaljevanje glede predelave, dodelave in ostalih zadev okoli kombija. Vse zato, da nam bo naslednjič še boljše.