Balkan BUS 2015

Spodaj bom strnil nekaj spominov iz srečanja. Predvsem za tiste, ki ste tja želeli, pa niste šli. Iz kakršnegakoli razloga že.

Sam sem se srečanja udeležil v sklopu letnega dopusta. Na srečanje smo prišli – seveda prvi – že v Sredo – dan pred uradnim začetkom srečanja. Resda sem poznal dva od organizatorjev, a vsi so me sprejeli kot da se poznamo že dolgo. Brez zadržkov. Seveda je sledila takoj pijača v malem kozarčku, kava, povabilo na večerjo… Mojega predloga, da za ta dan poravnam stroške za kamp, z naslednjim dnem sem pa uradno na srečanju niso hoteli niti slišati. Utrujeni od poti smo najprej želeli parkirati, se stuširati in razkomotiti. Izbrali smo lokacijo na zahodni strani kampa, izven urejenega dela, v senci pod borovci. Slabo uro za nami sta prispela druga dva udeleženca srečanja Marko in Mojca. Zasedla sta podobno lokacijo – zahodni del kampa.

prvi udeleženci…..

Mojca (Marko je skrit)…

naša prvotna lokacija…

Četrtek je bil v znamenju prihodov. Dopoldne smo se s familijo sprehodili do bližnjega Zlatibora, malo v nabavo pijače (saj veste, kako je dehidracija lahko nevarna), malo na sprehod, po srbske dinarje… No, ko smo se vrnili, je bil naš kombi okupiran iz vseh strani – črnogorski hroščarji so postavili šotore okoli in okoli našega kamperja, tako da smo se odločili taktično umakniti eno vrsto nižje, pred Markota in Mojco. Popoldne smo se tudi Slovenci začeli množiti, vsi na zahodni strani v vrsti, tako da smo potem vse dni držali zahodno linijo kampa. Kar nekaj se nas je namnožilo, tistih, ki smo imeli SLO tablice. Seveda se je tudi kamp počasi polnil. Vzhodno stran kampa so zasedli Romuni in Bolgari – bil sem presenečen, koliko jih je bilo. Samo Bolgarov mislim da je bilo za 25 vozil.

Zlatibor….

naša druga (in dokončna) lokacija….

Slovenska linija na zahodnem delu kampa – vmes turk z zeleno štirico in bosanc z dvojko v sredini

Petek bi bil preveč monoton in smo se Marko, Peter in mi odločili, da gremo na krajši izlet. Pospravili smo tende in se odpeljali do kraja Sirogojno, kjer smo se sprehodili po etno selu (http://www.sirogojno.rs/en). Na poti nazaj smo obiskali še jamo Stopiča pečina (http://vilazlatibor.com/izleti-na-zltiboru/stopica-pecina.html). Dol, na jugu mi je všeč to, da sicer, tako kot povsod pobirajo vstopnine, a le redke presegajo dva evra. Za razliko od nas, ko je vsaka skala ponavadi vredna vsaj desetaka…. No, ob povratku pač posedanje pred kamperji, hidracija (saj veste, da je dehidracija nevarna)…

Sirigojno – etno selo….

Jama…..

V Soboto je sledila revijalna vožnja do Šarganske osmice (http://www.sarganskaosmica.rs/page7.html). Organizator je predvidel težave, ki jih imamo tisti s kamperji s pospravljanjem vsega inventarja in so zato priskrbeli dva avtobusa, ki sta nas odpeljala do vlaka in nazaj. Vožnja z vlakom je bila zanimiva. Stari čuha-puha je sicer imel vpreženo dizel lokomotivo – ne vem zakaj, ker ko sem bil prvič nas je vlekel čuha-puha. Vlak se trudi po ozkotirni železnici skozi 28 tunelov v eno smer, premaga kar veliko višinsko razliko, pri tem pa naredi pot v obliki osmice. Ob povratku je sledil počitek, čas je bil pa tudi za manjše popravilo našega kombija - @Anton aus, še enkrat hvala, ker si iz Slo prinesel del, ki sem ga potreboval in smo potem lahko brez težav potovali naprej…. Potem pa uradni del – tekmovanje v vlečenju t3 synchro, podelitev zahval, srečelov… Slovenci smo se povečini posedli za eno dolgo mizo in skrbeli za hidracijo (saj veste, da je dehidracija nevarna)…

revijalna vožnja….

Šarganska osmica…..

Osrednji del dogajanja je bil oder, na vrhu zastave udeležencev (ja vem, slovenska je narobe obrnjena)

a sem vam že povedal, da je dehidracija lahko nevarna za zdravje…..

Nedelja je bila v znamenju prvih odhodov. Pravzaprav je večina odšla. Mi, iz zahodnega dela kampa smo se sprehodili dobrih deset minut hoda od kampa na prireditveni prostor, kjer je potekala »Prva truba Goče« - pred izbor za nastop na tekmovanju trubačev v Guči. Vsekakor zanimivo doživetje, ki je v živo veliko boljše kot na posnetkih… Zvečer pa je sledila lepa gesta organizatorja… Vsi, ki smo ostali smo bili vabljeni na večerjo in pijačo. Ki se je seveda ob kitari in pesmi zavlekla. Močno zavlekla…..

Trubači – spredaj žirija…..

počitek…

pa ni si upala gor no….

zmagovalci….

Ponedeljek je bil čas za odhod. Ne, nismo odšli zadnji, veliko jih pa tudi ni ostalo. In ko smo se šli z avtom poslovit gor, na prireditveni prostor ni manjkalo besed dobrodošlice za drugo leto, objemov, poljubov… in ko sem naredil še častni krog po kampu, seveda skoraj skuril hupo, so se organizatorji postavili v vrsto na recepcijo in med vožnjo mimo ploskali… res sem dobil kar cmok v grlo. Lepo je bilo….

trio adijo je vztrajal skoraj do zadnjega…. @T5er, @Boro in Marko&Mojca

Že iz programa, ki je bil objavljen pred srečanjem je videti, da smo bili vsak dan deležni zajtrka in kosila. V ceno srečanja je bila všteta vožnja z šargansko železnico, za spomin smo dobili majico, nalepko srečanja in nekaj spominkov. Imeli smo tudi izkaznice za 50 posto popusta na vstopnico v bazen na Zlatiboru. Občutki so bili odlični, res nimam slabe besede, organizacija odlična. Organizatorji so se resnično trudili, da bi nam bilo lepo, da bi se dobro počutili. In smo se. Vsaj mi. Vsak dan nas je tudi preletaval dron in snemal, ves čas sta nas spremljala dva fotografa…. Končna številka – 130 vozil iz 14 različnih držav. Morda kot zanimivost, če bo kdo prepoznal avstralsko zastavo na kakšni sliki – ja, bil je hrošč z avstralskimi tablicami in desnim volanom.

Naslednje leto je Balkan Bus srečanje spet podeljeno Grkom, srečanje bo pa v Solunu v Grčiji. Malo sicer mika ampak…. Nikoli ne reci nikoli. Vseeno je dolga pot – slabih 1200 iz LJ….

v razmislek….