Kako smo lutali po Bosni

Kikirikiiii….. se zadere moja budilka na telefonu. Ura je 02.00 zjutraj in čas je da vstanem. Vse je bilo pripravljeno za pot, le še nekaj malega malice za po poti in mrzlo pijačo zloživa v hladilno torbo, glede na uro bolj hitra jutranja kava, tuš in gremo. Ob 3h se nas je vseh osem dobilo na dogovorjenem mestu, posedemo se po sedežih in gremo. Bosna prihajamo. Preko mejnega prehoda Jelšane na avtocesto proti Zagrebu. V teh nočnih urah je cesta prazna. Tu in tam kakšen kamion, ki pa se ga da brez težav prehiteti. Po dveh urah vožnje po obvoznici obidemo Zagreb in nadaljujemo pa znani avtocesti Bratstva in Jedinstva v smeri Beograda. »WC, malica čikpavza,…« (v izposojenem kombiju se pač ne kadi)…. je slišat izza mojega hrbta. Ustavimo se na počivališču. Borut vzame iz torbe svoj mini kuhalnik in prej ko smo utegnili pomalicati se po parkirišču razleže vonj barcaffeja….

Mmmm. Vsi se zavedamo, da nas čaka dolga pot, časovno smo pa omejeni zato se po pol urce odpravimo dalje. Del od Zagreba do Županje (malo pred Srbsko mejo) je dolgočasen. Ravnina kamor pogledaš levo, desno, naprej, v vzvratno ogledalo. Ko se voziš dve uri ponovno pogledaš… isti pogled. Večina spi, le z mojim kopilotom Borutom debatirava o vsem mogočem, samo da mine čas. Končno zavijem z avtoceste – smer mejni prehod Brčko. Slišal sem razne zgodbe glede dvomljive kvalitete goriva v Bosni, zato tik pred mejo še nalijemo rezervoar do vrha, kratka wc in čik pavza in gremo.

MEJNI PREHOD ORAŠJE – 450 km

Na mejnem prehodu brez težav. Poln kombi slovencev je najverjetneje pogost pojav na tem mejnem prehodu tako da se obmejni policisti med kontrolo pač ne morejo upreti komentarjem: »Šta je slovenci, idete trošiti Eure a??…«. Po opravljenih mejnih formalnostih nadaljujemo po od kamionov uničeni cesti. Po pol urce vožnje, med katero opazujemo vse mogoče avtoodpade, avtopraone in vso ostalo »ciganijo« ob cesti smo v Arizoni.

ARIZONA - 480 km

Parkiramo in najprej kava. Dogovorimo se za uro, ko se ponovno dobimo in se razkropimo med številnimi štanti, butiki in ostalo ponudbo. Preden smo odrinili od doma je bilo slišati govorice, da je Arizona zaprta, da je več kot polovica butikov zaprtih in bla, bla… Nič ni res. Arizona obratuje na polno – še več – zelo se širi in hale kar rastejo kot gobe po dežju. Med potepanjem in ogledovanjem ponudbe nas večkrat zmotijo »črni« prodajalci (črni tako po barvi kože kot tudi iz ekonomskega stališča), ki nam ponujajo vse mogoče – ray ban očala zvijajo in jih prepogibajo, na njih ugašajo cigarete, vse, da bi nam dokazali kvaliteto – razkazujejo nam usnejne pase za hlače z najnovejšimi turbo zaponkami – starejši »prodajalec« pa nam najmanj desetkrat na skrivaj odpre torbico za okoli pasa v kateri so štirje DVD-ji pri tem pa nam je vztrajno ponujal »najnoviji film Baba se češlja prvi i drugi dio…« Po opravljenih nakupih, popiti kavi in sarajvskem pivu smo se okoli 13. ure odpravili naprej. Smer: Sarajevo. Takoj ko smo zapustili območje Arizone opazimo pred sabo policiste. Sam avtomatsko umaknem nogo z gasa. Opazujeta naš kombi a nas ne ustavita. Ker smo pred odhodom nabrali nekaj promocijskega materiala za stanovske kolege iz Bosne se vseeno sami ustavimo, s policistoma izmenjamo nekaj besed in jima za spomin podarimo značke, našitke in zastavico.

Med vožnjo do Sarajeva opazujem okolico. Opazil sem, da se je v zadnjem letu odkar sem se nazadnje vozil po tej poti veliko spremenilo. Veliko se gradi, obnavlja.. skratka pečat vojne je vedno slabše viden. Sicer je bila zaradi počasnih na videz preobremenjenih kamionov in mnogih traktorjev vožnja mukotrpna. Za dobrih 30 kilometrov smo potrebovali debelo uro. Ko smo zapustili gosto naseljeno območje in se pričeli dvigati proti mestu Kladanj se je promet razredčil in pričeli smo dosegati potovalne hitrosti okoli 80 kilometrov na uro. Malo po tem, ko smo se preljali skozi naselje Olovo, kjer so med bosansko vojno potekali zelo hudi boji, domačinom pa je kljub velikim žrtvam uspelo ohraniti oblast v mestu se ustavimo od cesti in skuhamo kavo. Borut spet lahko rečemo samo hvala. Ali si res prvi majstor kuhanja kave na prostem ali pa smo je bili po vseh kilometrih toliko potrebni.

Bolj ko smo se bližali Sarajevu, bolj je bil promet gost. Ko skoraj polmiljonsko mesto že gledamo s hriba obtičimo v prometni konici. Le po polžje se premikamo. Na enem od semaforjev med tem ko čakamo na zeleno (skozi rdečo se ne vozi, to sem se kasneje naučil) opazimo na levi strani visok stolp, na njem pa sarajevčani s ponosm kažejo, da so bili davnega leta 1984 za nekaj časa središče sveta. Ponosno nam kažejo znak olimpijskih iger v Sarajevu in olimpijske kroge.

Da, med potepanjem po Sarajevu pač ne morete zgrešiti tega, da so saralije še kako ponosni na ta dogodek, pa čeprav je od tega minilo dobrih 30 let in se je med tem življenje spremenilo.

Med čakanjem na enem od semaforjev sem opazil, da dva otroka čistita šipe, da bi ujela kakšen cent. Ko se ustavimo prav pred semaforjem pride do odprte šipe fantič da bi izprosil kakšen kovanček. Ko je zaslišal slovenske besede se z iskrico zadovoljstva obrne k svoji sestrici, ki je bila pri drugem avtomobilu in zakliče: »evri…«… Kot bi jo izstrelil je bila pri našem kombiju. Ja, tako pač je. Mlad se moraš učiti ekonomije in znanja, kje se da ujeti več, katera valuta je boljša in kdo jo ima pri sebi.

SARAJEVO - 645 km

Končno se prebijemo v sam center in se zapeljemo na parkirišče. Fant star dobrih 20 let nam vztrajno maha in nam nakazuje, kam naj parkiramo in med tlačenjem kombija na parkirni prostor mi zavzeto pomaga in mi kaže z rokami kje je najboljša pozicija. Ko izstopim iz avta me prosi za kakšno marko za kruh. V roko mu stisnem dva evra in ga poprosim, da malo popazi na kombi. Ko smo se čez tri ure vrnili je še vedno čakal pri kombiju in poročal« Majstore, vse je uredu. Nema problema.« Izpraznimo kovance iz žepov in vsak mu stisne v roko marko ali dve. Dober biznis. Mi smo se brez skrbi potikali okoli, on pa je od turistov potegnil za cigarete in pivo. To sem se že itak naučil ob prejšnjih obiskih juge.

Lačni in željni čevapov se odpravimo na Baščaršijo. Med dvajset minutnim sprehodom opazujemo ves blišč in bedo Sarajeva. Od dragih avtomobilov ki jih navadni smrtniki gledamo samo v revijah, pa vse do ženic, ki sedijo po tleh z otroki v naročju in prosijo za kakšno marko. Ustavimo se pri džamiji in opazujemo, kako se verniki vneto pripravljajo za molitev. Od sezuvanja, umivanja nog, rok in obraza pred vstopom v đamijo.

Prav dolgo se nismo zadržali, ker je bila lakota vse večja. Kdor je bil v Sarajevu prisega na čevape »Kod Željota«. Res so bili odlični – njami…

Čas je bil, da opravimo še ogled ostale Baščaršije. Najprej smo se odpravili v ulico, kjer spretni rokodelci gojijo tradicijo izdelave bakrenih izdelkov – od đezvic za kavo, pladnjev, vrčev…. Obiskali smo obrtnika, katerega delo je omenjeno v knjigi, ki je bila izdana pod okriljem UNESCA in govori o kulturni dediščini Sarajeva, obiskal ga je pa tudi Bill Clinton v času obiska Bosne.

Pri njegovem sosedu sem si sam ogledal izdelavo đezvice. Ko naredijo osnovno obliko vanjo nalijejo svinec, počakajo da se ohladi – strdi, potem pa z raznim orodjem v obliki majhnih dlet obdelujejo površino. Svinec omogoča, da se sama površina ne upogiba oziroma vdaja pod udarci. Ko je ornament končan, đezvico ponovno zagrejejo da se svinec stali in ga izlijejo. V sami đezvici ostane sloj svinca, zato je na notranji strani srebrne barve kljub temu da je bakrena. To je tudi prvi pokazatelj ročnega dela, saj danes že mnogi izdelujejo ponaredke na strojih ki štancajo izdelke. Zanimivo. Tega nisem vedel.

Nadaljevali smo po drugih ulicah v okolici, vrhunec ogleda pa je bil vodnjak na sredini imenovan Baščaršija po katerem je stari del Sarajeva tudi dobil ime. Sledila je obvezna skupinska fotografija, nakup spominkov, potem pa smo se odpravili v hotel v predmestje Sarajeva, saj smo že vsi komaj čakali, da se umijemo in osvežimo. Po slabi urici razvrščanja v kopalnici in nekaj telefonskih klicev med hotelskimi sobami (ajoj, kot da imamo 13 let) smo se ponovno odpravili v mesto. Med nami je bil Marcel, ki ima prijatelja Sanel-a, sicer po rodu iz Cazina ampak že nekaj let živi v Sarajevu. Med vožnjo v mesto smo spotoma pobrali Sanel-a. V času vedno popolnejših satelitskih navigacij se je pokazalo, da je ni boljše in popolnejše navigacije kot je domačin. Tu levo, preko mosta, desno, opet desno…. Bravo Sanel.

Čas je bil, da obiščemo znameniti Tito bar (uradno ime Caffe Tito). Pred lokalom so bile vse mize zasedene, ljudje so stali, zaradi gužve ljudi niso spuščali več v lokal.

Sanel se je nekaj časa pogovarjal z varnostniki, nato pa smo vstopili. Na vhodu nas je varnostnik enega po enega pregledal z detektorjem kovin – malce nenavaden občutek, saj se mi je to zgodilo prvič. Nekako smo si »priborili« mizo čisto v kotu. Sam lokal je bil prenatrpan, bilo je vroče, mene osebno pa je zmotila glasba, saj moram priznati, da sem pričakoval kaj v stilu Od Vardarja pa do Triglava. Na mesto tega smo poslušali moderne »štance« in kljub obljubam natakarja nismo dočakali kakšne partizanske… Škoda.

Po dveh pijačah je bil čas da se odpravimo naprej. Da vidimo še kaj. Kdor ima vozniško dovoljenje ve, da se ne sme peljati skozi križišče če na semaforju gori rdeča luč. Sam sem se tega naučil ponovno v Sarajevu. V velikem mestu se pač pri vožnji skozi križišče, ko se že prižge rumena včasih potegne. Po mojem prepričanju sem to sam tudi storil ampak pri naslednjem križišču sem se na rdeči moral ustaviti. Na prometnem pasu ob moji desni strani se ustavi policijsko vozilo in voznik strogo reče – vozite za mano. Po nekaj deset metrih se ustavimo in policist me seznani da sem prevozil rdečo luč in da mi bo napisal kazen – 300 EUR. Ufff… čas je za izkoriščanje privilegijev. Pokažem mu službeno izkaznico se predstavim, opravičim in…. Po kratkem posvetovanju s svojim nadrejenim ki je sedel v vozilu smo postopek zaključili. Policistu sem se zahvalil in mu predal nekaj promocijskega materiala. Pač tako je – vrana vrani ne izkluje oči. Priznam in obljubim da se ne bo ponovilo.

Sanel se je spet izkazal – levo, preko mosta… zastonj parking 200 metrov od strogega centra – tega GPS ne pokaže. Čas je bil da se ponovno podkrepčamo. Pa ne da bi bili nevem kako lačni. Toliko dobrot ponujajo saralije da je pač treba jesti. Čas je bil za burek. Odlični mesni burek, prelit z nekakšno mešanico jogurta in smetane… Bosanci zakon ste. Sedaj je sledil ogled mesta v večernem času. Šli smo mimo biblioteke (knjižnice) ki je bila v vojni popolnoma požgana.

Od približno 3 do 4 milijone knjig jim je pred ognjem uspelo rešiti približno 15 tisoč knjig. Med tem, ko so gasili požar so zgradbo zadevale nove in nove granate. Knjižnica še danes ni obnovljena, le ograjena je ker obstaja nevarnost da se zruši. Pot smo nadaljevali preko reke Miljacke mimo prelepo osvetljene đamije do osnovne šole.

Na steni osnovne šole so nekakšne ploščice. Vsaka ploščica ima svoje ime. Naštel sem jih 63. Med obleganjem Sarajeva je okupator uničil vso komunalno infrastrukturo, tudi vodovod, zato so vodo dovažali z cisternami kolikor je bilo to mogoče. Ko je cisterna pripeljala vodo pred osnovno šolo, kjer so bili v kleti skriti učenci in nekaj ljudi iz bližnjih hiš so prišli ven z namenom , da nalijejo nujno potrebno vodo. V tem trenutku pa je padla granata in v trenutku pobila 63 ljudi, od tega tričetrt osnovnošolcev. Njim v spomin in nam v opomin so na pročelje šole pritrdili tablice z njihovimi imeni.

Pot smo nadaljevali do Sarajevske pivovarne, ki ima v svoji zgradbi tudi pivnico. Zelo lepo urejen lokal. Pravzaprav nisem pričakoval, da pivovarna vloži toliko v en lokal. Ko se posedemo naročimo… ja kaj pa drugega kot sarajevsko pivo. Vsi razen Staneta. On vpraša če imajo Laško… ej, Stane, ti ga mal biksaš. Nazadnje je pil seveda sarajevsko. Moram priznati da sem bil takrat že močno utrujen saj je bil dan dolg in naporen, ampak – izlet je bil kratek in ga je bilo treba popolnoma izkoristiti. Odšli smo v nek lokal… hmm.. mislim da se imenuje Sloga. V pričakovanju glasbe bosanskih narodnjakov vstopimo… Sprva nisem bil prepričan ali smo v kovačnici ali v gostinskem lokalu. Na sredini dvignjen oder z DJ-jem, na zidu veliko platno na katerem so predvajali posnetke iz Fashion Channel –pač posnetki manekenk ki nosijo najnovejše kreacije. Glasba (če se to tako imenuje) je bila tako na glas da smo se z kretnjami rok in kričanjem na uho samo dogovorili da to pač ni za nas…

Sedaj je Sanel ugotovil, kaj mi pravzaprav iščemo. Pjevaljko. Odpeljal nas je do lokala Bazeni – za tiste ki morda poznate Sarajevo je to na koncu mesta ko se cesta že prične vzpenjati proti Jahorini. Sicer ogromen lokal ki sprejme nekaj sto gostov je bil skoraj prazen. Ne vem ali je bilo zaradi ure ki je bila če krepko čez eno zjutraj ali zaradi česa drugega. Ampak dobili smo, kar smo čakali. Na sredini je stal oder, na njem trije muzikanti, pred odrom pa malce močnejša pevka v rjavem cenenem kostumu prepeva narodne v stilu »Sutra ti dođem u posjetuuuu..« (to sem razumel). Ko smo se posedli in naročili pijačo sem se razgledal po omizju. Na naših obrazih se je že krepko poznala utrujenost. Ja no, saj nenazadnje smo bili aktivni že celih 24 ur. Vrnili smo se v hotel in ob 02.15 uri sem zaspal kot bi ugasnil nočno lučko – v trenutku.

ODHOD IZ SARAJEVA – 678 km

Zjutraj je bil najprej na vrsti zajtrk – bosanski pršut in kajmak… Obvezna kavica na terasi hotela, pogovor in plan za dan, ki je pred nami in čas je bil za odhod. Odpeljali smo se na Butmir do sarjevskega vojnega tunela. Ajoj bosanci malo ga fiksate. Še vedno ni označena pot do tunela in nekdo, ki je prvič v Sarajevu le stežka najde takšen spomenik kot je Tunel. Sam nebi opisoval kaj in kako je tam ker je o tem veliko zapisanega. Morda le to, da se je od mojega zadnjega obiska nekaj spremenilo. Ne vem ali je veliko ali malo – opazil sem. V neposredni bližini hiše, pravzaprav samo čez cesto Kolarjevih je bil postavljen štant ki je spominjal na neko zasilno gostilnico. Morda dobrodošlo za žejne in utrujene turiste ampak bojim se, da to vodi v preveliko komercializacijo okolice in kaj hitro se lahko zgodi, da bo tisti kraj izgubil svoj čar. Ne vem, morda se motim.

Ko smo se založili z gradivom v obliki zloženk in plakatov, smo odrinili dalje. Smer Jajce. Med potjo smo se ustavili ob cesti, kjer podjetni bosanci vabijo turiste s raznimi sači, kožami, kotlički za kuhanje, bosanskimi lonci…

čas za nekaj mrzle pijače iz bližnje trgovine, nakup spominčka (bosanski lonec) in naprej. Pot nas je vodila preko Zenice, Travnika do Jajca.

JAJCE – 849 km

Po sprehodu po centru, ogledu znamenitih slapov reke Plive in v zemljo vkopanih lokalčkov smo si ogledali še dvorano, kjer je potekalo vsem znano 2. zasedanje AVNOJ. Ne vem. Pričakoval sem vseeno več. Trenutna oblast pač ne ceni takšnega zgodovinskega spomenika.

V pogovoru z »kustosom«, če ga lahko tako imenujem, smo ugotovili, da država ne nameni niti marke za vzdrževanje dvorane. Vsa sredstva so odvisna od dobrosrčnosti obiskovalcev. Celo več. Pravi, da je dvorana v denacionalizacijskem postopku in kmalu se lahko zgodi, da bo vrnjena prvotnemu lastniku, ki pa ima po besedah Zeka (to je ta kustos) precej komercialno naravnane interese in zgodi se lahko, da bi dvorana postala trgovski center. Globoko upam, da bo država prej pokazala moč in ohranila takšen spomenik, vsem pa priporočam, da se čimprej zglasijo tam dokler je še kaj videti. Ko smo zapuščali stavbo sem na zidu opazil zanimiv plakat.

Zeko mi je pojasnil, da so ga naredili sami v času volitev, ker so s tem skušali vzpodbuditi zanimanje za resnične domoljube ki jim je mar za zgodovino. V debati nas je Zeko spremljal iz stavbe skoraj do kombija in se z nami pogovarjal. Svetoval nam je obisk Plivičkega jezera (na reki Plivi), kjer je bilo leta 1961 svetovno prvenstvo v veslanju. Pospremil nas je z besedami »kada vidite ovo jezero čete kazat Zeko je u pravu« Če domačin tako reče pa že mora držati. Naredili smo majhen obvoz prek Plivičkega jezera. Nismo se ustavljali saj nas je čas že kar preganjal ampak med vožnjo mimo jezera je bilo opaziti da je tam res lepo. Pošteno so se že oglašali naši želodci in občutek sem dobil, da je zaradi lakote nekakšna nervoza med nami. Moramo se ustaviti in pojesti. Ni bilo treba dosti in odločili smo se, da če smo v Bosni moramo poskusiti še pečeno jagnjetino. Vsi smo se ozirali za kakšno tablo ki nas bi opozorila da nam nudijo kaj za pod zob. Ko se človek voziš ob reki Vrbas se vse ustavi. Lepota pokrajine, nedotaknjena narava, reka, kanjoni….

Reka tiho in nemo teče in se ne pusti motiti tistim redkim vozilom in nekaj hišam. Majhna hidroelektrarna je naredila jez ravno pod prelazom čez katerega pelje cesta in ko smo se ustavili je bil razgled čudovit. Ko smo se spustili nazaj do reke in nadaljevali se je pričela dolina ožati dokler ni postala kanjon.

In prav zraven reke je bila majhna gostilnica, pred katero se je kadilo iz roštilja, obvestilna tabla pa nas je vabila na jagnjetino. Mmmm…, to moramo izkoristiti. Usedemo se in naročimo. Ne bomo komplicirali – na pladenj mesa za osem oseb in to je to. No, izkazalo se je, da je bila napaka. Da je bilo meso mrzlo niti ni bil tak problem. Bile so večinoma kar kosti in nikakor se nismo mogli najesti. Kasneje, v Banja Luki nam je starejši domačin povedal: jagnjetino se naroča v majhnih porcijah po večkrat. Če naročiš veliko količino ponavadi naložijo najslabše kose mesa – bolj kosti z nekaj malega mesa. Stane se je sicer natakarici oddolžil z izjavami kot: »koliko reber imajo ova vaša jagnjeta in kar vzamite tele kosti da bojo še za druge goste…..« Nezadovoljni smo se usedli v avto ne da bi se kdo sploh ozrl nazaj na teraso. Smer: Banja Luka.

BANJA LUKA – 919 km

Sicer sem mislil, da bi kar nadaljeval vožnjo mimo Banja Luke, ki me je, mimogrede, zelo presenetila z svojo velikostjo. Mislil sem, da je manjše mesto kot v resnici je.

Izkazalo se je, da je bil postanek več kot potreben. Ko sem končno našel parkirni prostor in smo se izkrcali iz vozila smo opazili, da iz motorja teče olje. Sicer počasi a vztrajno. Prva misel, ki me je obšla je bila, da je Sobota popoldan in da bo težko dobiti mehanika. V bližnjem križišču opazimo policista in ju nagovorimo. Vendar je policija zato, da pomaga. Sicer je res, da nista bila avtomehanika in da nista plačana za pomoč pri okvarah avtomobilov ampak vseeno. Razumela sta, da smo tujci, ki potrebujejo pomoč. Sedem k njima v vozilo in na lov za mehanikom. Prav v stilu starih jugoslovanskih filmov sta določila, ja določila varnostnika na Fiatovem servisu da pove telefonsko številko svojega šefa. Starejši policist je poklical tole šefico, katera je potem od nekod izbrskala mehanika… ne vem od kod. Odšli smo do njega in brez vsakršnega obotavljanja si je oblekel majico in odšli smo do kombija. Na hitro je pogledal okoli motorja in ocenil, da tisti kilometer do njegove delavnice lahko naredim ker je še dovolj olja. Ko je zlezel v kanal je ugotovil, da je napaka na oljnem filtru. Vprašam ga, kje za vraga bo to dobil v soboto popoldne. Odgovor: » ne brini kolega ako treba mi čemo i do slovenije po filtar«. Opravil je nekaj telefonskih klicev in čez 10 minut prinese od nekod nov filter. Zakaj pravzaprav pišem vse to. Želim poudariti, da so bosanci (pa to sem že ugotovil) nadvse prijazni in pripravljeni pomagati. Ni jim težko. Res ne. No kombi je popravljen in lahko odrinemo.

MEJNI PREHOD BOSANSKA GRADIŠKA - 989

Preko Bosanske Gradiške na Hrvaško. Ko zavijemo na avtocesto proti Zagrebu vidim tablo Zagreb 114 km. Na hitro izračunam da je do doma še nekje dobre tri ure vožnje. Lepo, saj smo vsi utrujeni komaj čakali domač tuš, WC školjko in posteljo. Pred Zagrebom naredimo hiter postanek za čik pavzo in WC in že nadaljujemo. Vsi so zaspali po kombiju, sam za volanom nisem imel težav z zaspanostjo in kar prijetno sem se počutil. Lepa potovalna hitrost 110, prazna avtocesta, prijetna temperatura…

OKOLICA ZAGREBA – približno 1150 km (pozabil pogledat)

Potem pa pet minut iz Zagreba… prižge se lučka za olje. Takoj ustavit. Kaj je zdaj to?? Ko pogledam v vzvratno ogledalo ker se od zadaj približuje avto v soju luči opazim, da je za nami pol metra širok oljni madež. V dolžino konca nisem videl. Po pregledu stanja pod motornim pokrovom (motor popolnoma poškropljen z oljem) ugotovimo, da poti ne bomo nadaljevali. S tem kombijem ne. Sam izrečem precej kletvic na računa Fiata… Hrvaška avtovleka nas odpelje do prve bencinske črpalke da se umaknemo vsaj z nevarne avtoceste. Lepo je, če poznaš koga, ki ti kljub zgodnji jutranji uri (01.30) brez problemov priskoči na pomoč. Damjan še enkrat hvala. Od doma pokličemo Damjana ki pride po nas – pravzaprav po kombi, nam pa je pripeljal avto s sedmimi sedeži - za šest ljudi dva pa v kamion – ne pozabit da nas je bilo osem… Končno prepotujemo še tistih zadnjih 200 kilometrov in ob pol osmih zjutraj sem mislil samo še na posteljo in nič drugega.

Za konec pa to. Res je bilo naporno. Ljudje pač nismo roboti. Ampak kar je hudega ljudje pozabljamo, kar je lepega si zapomnimo. Sedaj, ko sem že odpočit vidim samo še najlepše in niti za sekundo mi ni žal. Pri tem pa se veselim novega obiska Bosne – tokrat s svojim avtom.

Želim se posebej zahvaliti Sanelu, policistoma in mehaniku iz Banja Luke in Damijanu. Brez jih bi bil izlet drugačen.

Boro