V Vrtcu Dekani smo presrečni, ker se glede na prestalo obdobje in dolgo zaprtje zaradi covid-19, veselo igramo v svojem vrtcu. Vsak v svojem mehurčku ustvarjamo, raziskujemo, urimo svoje sposobnosti in spretnosti ter se ob vsem veliko učimo. Najlepše presenečenje za nas pa je bil obisk Zmajčka Jurčka z zelenim nahrbtnikom. Zato smo, glede na situacijo takoj začeli raziskovati v smeri, kako lahko poskrbimo za samooskrbo in kaj se iz vsega tega naučimo. Ugotovili smo, da lahko vrtnarimo. Zato smo si postavili slogan: »MOJ MEHURČEK JE LAHKO VRTIČEK«. Veselo smo zavihali rokave in poprijeli za delo. Postavili smo si ključna raziskovalna vprašanja:

• Kaj že vemo o vrtnarjenju?

• Kaj lahko še spoznamo?

• Kaj je potrebno za rast rastline?

Naredili smo nevihto možgančkov in na prvo dano vprašanje zapisali kar nekaj ugotovitev, ki jih že poznamo oz. katere so nam blizu že od doma.

Prelistali smo razno strokovno literaturo in tako začeli raziskovati, kaj lahko še spoznamo. Vse to smo zapisali na plakat in naredili načrt raziskovanja.

Vrtnarjenje je vrlina že naših pradedkov in prababic, pranon in pranonotov. Ugotovili smo, da so v davnih časih poskrbeli za preživetje ravno na rodovitnih tleh vrtov in polj, zasejanih z raznimi povrtninami, sadeži in zelišči. Poleg tega nam je prišlo na uho, da Slovencem, ki skrbijo za vrtove, pravijo »vrtičkarji«. O naši deželi veliko vemo, saj smo letos v naše vrtčevsko delo vključili projekt »Vse slovensko«, s katerim smo preko raznih dejavnosti spoznavali znamenitosti, praznike, običaje, razne naravne in kulturne znamenitosti, simbole, poleg tega pa smo se naučili zapeti našo himno in ozavestili našo pripadnost Sloveniji, kot državljani. Predvsem pa vemo, da je naša Slovenija polna zelenja, saj imamo rodovitno, bogato zemljo na kateri lahko vzgojimo veliko rastlin.

Sledila je izvedba eksperimenta, s katerim smo ugotavljali, kateri so najbolj ugodni pogoji za rast rastline, da bomo lahko pravilno skrbeli za povrtnine. Eksperiment je bil zelo zanimiv. Semena fižola in sončnic smo dali v lončke z zemljo, brez zemlje, v vodo in v temo.

Ugotovili smo sledeče:

• Semena v temi so slabše vzklila in rasla.

• Semena, ki so bila brez vode, sploh niso vzklila in so se posušila.

• Semena brez zemlje so bila tudi brez opore in bleda, torej brez hranilnih snovi in mineralov.

• Semena, ki so bila samo v vodi so vzklila, ampak so začela gniti.

Prišli smo do zaključka, da rastlina za rast potrebuje:

• zemljo, v kateri so hranilne snovi in minerali in katera nudi tudi oporo koreninam,

• vodo,

• svetlobo in toploto.

Otroke je zanimal tudi življenjski krog rastlin. V lončke smo posadili sončnice in fižol. Vzklitje semen sončnic in fižola smo opazovali in beležili v zvezke. Ob tem smo spoznali dele rastline kot so: kalček, klični listi, ki shranjujejo hranilne snovi in minerale, korenine in koreninice, steblo, prvi listi in popki iz katerih se razvije cvet, kasneje pa tudi plod.

V vsakem mehurčku – skupini smo postavili mobilni vrtiček. Za to pa smo potrebovali naslednje pripomočke:

• lesene zabojnike

• juto

• kamenčke in dračje

• zemljo

• semena in sadike raznih povrtnin

• vrtno orodje: lopatke, grablje, motike in kanglice

• oznake za povrtnine so bile stare kuhalnice.

Najprej smo lesene zabojnike pobarvali z akrilnimi barvami. Potem smo jih z notranje strani oblekli v juto, da nam ne bi hranilna zemlja uhajala skozi reže. Na vrtčevskem igrišču smo nabrali veliko kamenja in dračja, ki smo postavili v lesene zabojnike (jaz bi tu dodala zakaj, za drenažo). Nato smo vanje z lopatkami in kanglicami nasuli veliko zemlje. Končno smo prišli do najzanimivejšega dela, v zabojnike smo posadili sadike paradižnika, paprike, kumaric, fižola in jagod. Posejali smo še solato berivko, glavnato solato, rdečo peso, baziliko, peteršilj, rukolo, sončnice in drugo cvetje… V male lončke pa si je vsak otrok posejal svojo sončnico ali fižol in le to odnesel domov za zasaditev v domači vrt.