Prelepo oktobrsko jutro nam je pritrdilo, da smo izbrali pravi dan za pohod in druženje. Poln avtobus (20) potnikov se je zjutraj ob 8h odpravilo novim pogledom naproti. Pot čez Dole in Gore proti Idriji je strma in ozka, iz Idrije proti Vojskem pa še bolj, a nas je prijazni in spretni voznik Ken varno odpeljal in tudi pripeljal nazaj domov. 

Večina nas še ni bila v teh krajih in presenečeni smo bili nad planoto, ki se začne nad Vojskim (1077 m n.v.), navduševale so nas prelepe barve listja in jesensko.

Najprej smo se ustavili pri cerkvi na Vojskem. Še malo vožnje z avtobusom v smeri Hudournika, potem pa peš naprej, najprej po cesti potem pa po gozdnih stezah vse do razgledne točke Hudournika, ki si jo je zamislil Matevž. Pa je bil slabe volje, ker je bila v dolini megla in se ni videlo toliko, kot je pričakoval. Kljub temu smo bili vseeno zadovoljni. 

Po gozdu smo se nato spuščali proti slapu Gačnik, ki je v zanimivi soteski. Med spustom nam je Matevž povedal marsikaj zanimivega o  ljudeh in njihovih družinah iz teh krajev. 

Med povratkom proti domu smo si ogledali še posebno žičnico, ki jo je izumil domačin Gnezda. Bila mu je v pomoč pri spravilu lesa s strmih bregov.

Prav tako lepo doživetje pa nas je čakal še malo niže od Vojskega v obliki malice v gostilni »Beli kamen«. Prijazna lastnika sta nam postregla s smukavcem in ocvirkovko, enim z golažem in žlikrofi.  Dobro je bilo oboje. Siti smo se sprehodili še do vrha hriba pred hišo in si ogledali prvo zasebno smučarsko žičnico v Jugoslaviji. Izdelal in postavil pa jo je sam lastnik gostišča. 

Ob 14 h smo se odpravili proti domu in spet smo si bili edini, da je bil dan lep. S temi lepimi občutki spet komaj čakamo naslednji pohod.

tekst: Vera Logar

foto: Janko Logar