Gre za že tradicionalno trgatev pri vinogradniku Ivu Kobalu v Štanjelu. Tokrat nas je bilo deset, z voznikom celih enajst.

Pa se nismo ustrašili. Ker smo vedeli, da nas pri Ivu čakajo še (že) druge »ekipe«, smo se ob prihodu prav na hitro pozdravili in nase brž nadeli »delovna« oblačila in obutev. Čeprav je bilo grozdja več kot lani, in nam je dež hotel malo ponagajati, se nismo dali, še manj ustrašili. Vinograd za hišo je prav hitro »padel«. Z zmagoslavnimi nasmeški smo bili povabljeni na malico. Kaj dosti pa se nismo obirali. Raje smo šli »obirati« grozdje v spodnji vinograd. Hitro smo se »poparčkali« (kot mi je uspelo malo pošpegati, so nekateri to počeli kar v troje, celo štirje so bili nekje) in napadli z vsemi škarjami, ki smo jih premogli. Ne zastonj, saj je tudi drugi vinograd padel še pred časom.

Tako kot pri trgatvi, se nismo obirali niti ob Ivovem povabilu na degustacijo mladega vina sorte sivi pinot in rose. Pa bi še kar po malem degustirali, pa so nas klicali na kosilo.

Bi še posedeli, pa smo vedeli, da družino čaka še veliko dela. Zato smo se poslovili z obljubo, da drugo leto ponovno pridemo, če nas bodo le hoteli.

trgal, degustiral, fotografiral, spisal: Tone