POLHOGRAJSKA GORA (824 m)

Hja, če se je saški kralj Friderik II Avgust 14. maja 1838 s svojim dvorom povzpel na vrh Polhograjske Gore (zakaj je to storil, si preberite tukaj), zakaj se ne bi pa še Viharniki. In smo se, sicer 176 let pozneje, vendar ravno tako visoko. Koliko je bilo njih ne vem, nas je bilo 17 – 15 Viharnikov in 2 domačina. Gor pa smo šli 10. marca 2014 leta.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Z osebnimi avtomobili smo se iz Rovte odpeljali do Polhovega Gradca, saj nam je za tokratni planinski pohod Janez »zrihtal« vzpon na Polhograjsko Goro (Gora pisano z veliko začetnico, saj domačini temu hribu pravijo Gora, tako je zapisana tudi na vseh zemljevidih. Različna imena, kot je Polhograjska gora, Lovrenc ali celo Lovrenška gora, so "izum" obiskovalcev, predvsem Ljubljančanov), ki se kot strm hrib dviga tik nad Polhovim Gradcem. Na izhodiščni točki nas je že čakal naš »vodič« Ciril z ženo Ivanko. Tako, sedaj veste od kod tista dva domačina v »številčnem stanju« na začetku.

Mimo Doma čebelarjev nas je pot najprej pripeljala do Blagajevega spomenika. Spomenik je dal postaviti grof Blagay v spomin, ko si je že omenjeni kralj Friderik II. Avgust prišel ogledati neznano cvetlico, nabrano na Gori. Cvetlico je leta 1837 eden od domačih kmetov prinesel grofu Blagayu, ta pa jo je poslal v ljubljanski Deželni muzej kustosu Henriku Freyerju, ki je cvetlico spoznal za novo, ter jo poimenoval Blagayev volčin. Omenjena cvetlica na pobočjih Gore zacveti konec aprila.

Nato pa se je pobočje približalo nosu. Pot do vrha namreč ni dolga, je pa zato toliko bolj strma. Od časa do časa so jo dodatno oteževale še »ovire«, ki so ostale od nedavnega žleda. Tudi sicer so bile posledice žledu vidne na vsakem koraku. Ko sem tako v zmernem tempu sopihal navzgor, sem razmišljal, kako nemočen in »majhen« je pravzaprav človek ko narava pokaže svojo moč.

Po dobri uri smo bili na vrhu, 824 metrov nad morjem na katerem stoji poznogotska cerkev sv. Lovrenca, ki se prvič omenja leta 1526.

Sv. Lovrenc izvira iz latinskega imena Laurentius, ki je umrl kot mučenec v Rimu. Najbolj je njegovo razširjeno po ital. Beneškem in v deželah Srednje Italije; na Balkanu ga ne poznajo. Pri nas so ga začeli častiti pred letom 1000, saj so njemu posvečene cerkve (najbrž povsod na Slovenskem) vselej na vzpetinah. Svetniški atribut mu je šent in ne sveti, kar potrjuje zgodnji začetek čaščenja. * (*Davorin (Martin) Žunkovič/Leopold Verbovšek, V senci zgodovine).

Z vrha polhograjske Gore je lep razgled na okoliške hribe: od zahoda proti severu nam pogled seže do Vrha sv. Treh kraljev, na žirovski Goli vrh, nekdanji najvišji vrh v Polhograjskih Dolomitih, Pasjo Ravan, pred njo je vasica Črni vrh, pogled nam nato uide na gologlavi Blegoš, Triglav, Koprivnik, Mladi vrh, Ratitovec, Jelovico in Lubnik nad Škofjo Loko, v ozadju se vidi Stol v Karavankah. Na južni strani se nam kot na dlani prikaže sam Polhov Gradec z okoliškimi zaselki, v ozadju zazremo Krim, Slivnico nad Cerknico, Snežnik in gozdnate Javornike. In tako naprej vse naokrog. Res enkratno doživetje, še posebej, če imate srečo z vremenom.

Povratek v dolino ni bil nič kaj pretresljiv, razen pogleda na posledice, ki ga je pustil za seboj žled. Z eno besedo: grozljivo. Vsaj zame.

O, pa ni bilo še konec naših vzponov. Obiskali smo še Kalvarijo (več o tem si lahko preberete na dveh fotografijah). Ob povratku pa smo, »čisto slučajno«, šli še mimo hiše našega »vodiča« Cirila. Moram reči, da ima zelo dober čaj in pecivo, tudi druge ponujene dobrote so šle dobro v promet. Predvidevam, da je za vsem tem »stala« njegova žena Ivanka, ki nas je, žal, morala »zapustiti« takoj po prihodu na Goro. Služba, sem izvedel kasneje.

Tisti tapravi konec pa smo »storili« v gostilni Pograjski dom: obilna malica, kavica in malo pivce, hja, človek bi se še kar pustil takole »pedenati«. Pa kdaj drugič na kakšnem tako lepem planinskem izletu.

Za konec še enkrat ena velika hvala Cirilu in njegovi ženi Ivanki za vodenje in razlago po poti na Goro, ter seveda našemu Janezu, ki nam je »zrihtal« tako lep in prijeten planinski izlet.

Tekst, fotke: Tone; (tri Janezove)