V sredo 11.5.2022 se nas je do sedaj največja skupina pohodnikov društva upokojencev, kar 31, odpravila na pohod po dolini Glinščice. Prelepo skoraj poletno jutro je obetalo lep dan in dobra družba je bila zagotovljena.

Z avtobusom smo se odpeljali do vasi Jezero ( San Lorenzo) v Italiji, blizu slovenske meje. Od tu naprej smo se odpravili peš do razgledne ploščadi, ki nam je ponudila prelep razgled na Tržaški zaliv in nekaterim že vzbudil morske skomine. V hladu mehko olistanega drevja smo se spustili proti kraju Botac, prav na državno mejo. Pot nas je vodila po strmem bregu, katerega smo prečili dokaj naravnost. Pogled nazaj proti soteski nam je nudil veličasten slap, visok okrog 40 m, od koder je potem voda tekla umirjeno in se razlivala v tolmune. Pogled iz pečine je bil kar strašljiv, saj je globina tam precejšna. Od tu pa se je naša pot rahlo dvigala in po krajšem strmem klancu smo prišli do cerkve Svete Marije na Pečeh, ki je znana po tem, da so tja romali tisti, ki so želeli oprati svojo grešno dušo bogokletja, romali so bosi. Cerkev, verjetno zgrajena v 13. stoletju ter je bila skozi stoletja večkrat obnovljena. Ljudje iz Trsta hodi sem na romanje 3. maja, prebivalci bližnjega podeželja pa 15. avgusta.

Malo smo se okrepčali v senci in si ogledali okolico. Pot smo nadaljevali proti kraju Bojunec. Ob poti v gozdu so še dobro vidni ostanki akvadukta, ki je bil zgrajen že 200 let pred Kristusom in je oskrboval Trst s pitno vodo.

Po prijetni hoji nas je avtobus že čakal in nas odpeljal proti Senožečam, kjer smo se okrepčali z malico in se prijetno utrujeni , polni lepih vtisov vrnili domov. Že čakamo na naslednji pohod. Matevž, ki ima vedno neizmerno zalogo podatkov o imenih vseh gričkov in gričev daleč naokrog, o njihovih višinah, o najrazličnejših letnicah , nam je že obljubil nekaj zanimivega. Janko bo pa uredil tehnične podrobnosti.

Tekst: Vera Logar, Viri: internet in Matevž

Foto: Peter Hladnik