JUR-BUSO-v »tamal« je bil točen. Ob 7.30 uri ga je Vinko pripeljal pred trgovino v Rovtah, Viharniki pa smo ga z največjim veseljem »zavzeli«, saj tisto jutro, 23. 10. 2014, ni bilo nič kaj »vremensko« prijazno. Pa se nismo dali motiti. Vse do izhodiščne točke na mejnem prehodi z Italijo Lipica, je bilo slišati veselo čebljanje dvajsetih Viharnikov.

Sprva široka, bolj ravninska pot, je kmalu zavila v borov gozdiček. Vodila nas je mimo stražarskega stolpa, ostanka mejne postojanke. Kaj kmalu pa se je »postavila« močno pokonci. Tudi kamenje, po katerem smo hodili, ni bilo nič kaj prijazno do naše obutve in nog, saj je bilo, zaradi zračne vlage in rahlega rosenja, precej spolzko. Smo bili pa za trud poplačani s prekrasnim razgledom na tržaški zaliv, Lipico, Sežano, …

Bolj ko smo se vzpenjali, položnejša je bila pot. Še skok v Italijo in položna široka pot nas je pripeljala do planinskega doma na Kokoši. V času našega obiska je bil zaprt. Pa saj to smo vedeli že vnaprej, zato smo ročno »napadli« vsebine naših nahrbtnikov. Hja, prazen žakelj ne stoji pokonci. (Več o Kokoši, si lahko preberete na naslednjih povezavah: hribi.net , Janez Pikon na gore-ljudje.net )

Pa se nismo kaj dosti dolgo mudili pred planinskim domom. Še obvezna gasilska fotka in že smo jo »šibali« v dolino. Tokratni cilj: naselje Lokev. Do pokopališča smo prišli malo pred Vinkom, ki nas je »pobasal« v našega »tamalga« in odpeljal v pršutarno, kjer smo se založili s kraškimi dobrotami (beri pršutom). Sledil je ogled še ene posebnosti. Pa ne samo slovenske.

Ogledali smo si vojaški muzej Tabor, ki je v privatni lasti Srečka Rožeta, pomaga pa mu žena Irena. Več o samem muzeju in njegovem lastniku pa si lahko preberete na naslednjih povezavah (zapisov je veliko, izbral sem le nekatere): slomedia.it, siol.net, primorske novice, primorci.si

Tik pred odhodom pa sem, tam v kotu, opazil doprsni kip Virgila Ščeka. Doma sem malo pobrskal in našel, kdo in kaj je bil Virgil Šček. Doprsni kip je poleg kapelice Marije Pomočnice, le-ta pa je zraven cerkve Sv. Mihaela.

Mmmmm, kako je prijala kavica v Senožečah. Iz Senožeč do Rovt pa tudi ni bilo več daleč.

Kljub kislemu vremenu smo preživeli lep dan, lahko rečem, tipično viharniški: malo za telo, malo za dušo vmes pa obilo dobre volje.

Foto, tekst: Tone