Vse je bilo tako, kot mora biti: odhod izpred trgovine ob 7 uri zjutraj (zame seveda sredi noči), oseminštirideset »odkljukanih« s predsednikovega seznama (po domače: bilo nas je za cel avtobus; no dva manj, pa kaj bi se sekirali za malenkosti), JUR-BUS z Brigito pri mikrofonu in Mirom za volanom. Še vreme je bilo tipično kislo jesensko, kar pa nas ni motilo, saj je avtobus dobro »dihtal«. Datum pa: 13. 11. 2013!

Cilj letošnjega martinovanja je bila gostilna Pezdirc v samem središču Semiča. Pa jo nismo takoj ubrali tja. Šli smo malo »naokoli«.

Mimo tovarne zdravil KRKA (več…) in tovarne avtomobilov Revoz (več…), nas je skozi Novo mesto pot pripeljala do okrepčevalnice »Prepih« v kraju Zgornja težka voda. Zgodba gostišča sega v leto 1985, ko se je g. Milan KOŽAR odločil odpreti »bife«, katere prostor je bila lesena baraka. Bila je brez oken in je skozi neprestano pihalo. Od tod tudi ime »Prepih«. Danes je to prijetna okrepčevalnica in restavracija z bogato ponudbo.

Po malici in kavici (in še čem), smo jo mahnili v Radovico. Radovica je obmejna vas s Hrvaško, ki leži v jugozahodnem delu Slovenije v Beli krajini na okoli 400 metrov nadmorske višine. Vas je gručasta in je na pobočju hriba Rebrine. Od tu je zelo lep razgled na vzhodni del Bele krajine. Tu živijo prijazni ljudje Radovci, ki imajo na južnih pobočjih zasajeno vinsko trto, na severnih delih pa imajo njive in pašnike. Na najbolj senčnih straneh pa je vas obdana z gozdom. Dokaz da vas leži na kraških tleh je pod vasjo, kjer je opaziti apnenčaste skalne osnove in laporne krovnine.

Je pa Radovica znana najmanj po dveh stvareh: osnovni šoli Brihtna glava in izletniški kmetiji Bajuk.

Najprej smo šli v šolo. Driiiiing, se je oglasil šolski zvonec in v razred je stopil strogi tovariš učitelj. Pozdravil nas je: »Za domovino…«, mi pa njega z: » s Titom naprej!«. Ja seveda, pisalo se je leto 1950. »Strogi« tovariš učitelj nas je, s šibo v roki, mrko gledal in nam v glave vbijal znanje o Beli krajini. Ob najmanjšem premikanju ali kakšni drugi »nepravilnosti« pa nas je ostro kregal: »Kaj imaš to na rokah? Si mar čarovnica? Da tega ne vidim več!« ali pa »Ne praskaj se po glavi! Imaš uši? Kdor ima bolhe in uši, naj ostane doma! Tega ne nosimo v šolo!« Bili smo vprašani, pa tudi pred tablo smo morali: narisati smo morali belokranjsko pogačo, pa slovenske in hrvaške ribe, pa … Le stežka človek opiše to enkratno doživetje v šoli Brihtna glava, to morate enostavno doživeti. Za konec pa smo vsi »učenci« dobili tudi "izpričevala". (več o šoli Brihtna glava…).

Nič manj prijetno pa ni bilo na izletniški kmetiji Bajuk. Ponaša se s posebno zidanico, ki svoje zaklade odpre pet metrov pod zemljo. V takšni globini kleti žlahtna kapljica doseže najprimernejšo temperaturo. Ob belokranjski pogači in ostalih dobrotah so nam postregli še z vodeno pokušnjo vin.

Saj bi še ostali, pa smo se morali odpraviti dalje. Na poti proti Vinjemu vrhu in cerkvici Sv. Trojice, smo se za kratek čas ustavili še ob znamenitem letalu DC-3 (izgovori se de ce tri in ne tri deci) iz II. svetovne vojne (več o tem letalu…).

Ob prijetnem klepetu smo kmalu prispeli v Vinji vrh, kjer smo si ogledali cerkvico Sv. trojice. Po ogledu cerkvice pa smo jo mahnili še na izvir reke Krupe.

Videno in slišano se še ni dobro usedlo v naše glave, že smo sedeli za omizjem gostišča Pezdirc v Semiču. Tu pa se je začelo: najprej obilno poznopopoldnevno kosilo (ali zgodnjevečerna večerja; kakor komu bolj ugaja). Jedače(in to zelo okusne) res na pretek, tako, da ni bilo med nami nikogar in nobene, ki bi dejal-a; »Jaz bi pa še!« (v mislih imam hrano, da ne bo pomote). Tudi s kvalitetno tekočino smo bili preskrbljeni. Torej, bili so dani vsi pogoji za prijeten in zabaven večer, ki se je pričel s krstom mošta na poučen in zabaven način. Nadaljeval pa se je s plesom. Uau, celo twist smo zaplesali. In to kako!

Tudi sam sem ga plesal (tako, da me še danes boli desno koleno), srkal pa sem ga tudi pridno, na kar me spominja še danes moker jezik.

Tekst in foto: Tone