Rovtarska trgovina ni znana samo po tem, da se v njej kupuje. Znana je tudi kot zbirališče za različne skupine ljudi z različnimi interesi. Tudi mi, pohodniki DU Rovte, nismo izjema. In tako smo se 11. 3. 2011 ob 8.00 uri zbrali pred trgovino in se, kot običajno, z JUR-Busom odpeljali na izhodiščno točko za tokratni pohod. Smer: Kožljek (788m) - vas Samotorica - vrh Korena (729m) - spust v Horjul.

Vožnje je bilo za dobre pol ure. Ravno prav, da so si ženske izmenjale recepte za nedeljsko kosilo. Moški smo bili modro tiho. In kar naenkrat smo jo grizli v hrib Kožljek. Saj ni bilo dolgo, je bilo pa zato toliko bolj strmo. Kar dobro smo ogreli svoje motorje. Še dobro, da so bile na vrhu klopce. Škljoc, škljoc, malo bonbonov, Jožetu smo vošili vse naj, naj za njegov, pazi sedaj, 81-ti rojstni dan, in že smo jo šibali proti vasi Samotorica.

Prav zanimiva vas, tale Samotorica. Je v občini Horjul in se razprostira okrog Kožljeka, med povirjem Gradaščice, dolino Male vode in Horjulščico. Vas je dobila ime (verjetno) po kamenju, ki se samo drobi - samo tre. Ena od značilnosti vasi so tudi kozolci. Pa na njihov zaščitni znak ne smemo pozabiti. To je hruška mušca. Sredi vasi je cerkev sv.Mihaela, ki ima prav zanimivo zgodovino in smo si jo tudi ogledali. Za kaj več pa že nismo imeli časa in že smo jo "šibali" proti razglednemu vrhu Korena. Na poti do tja smo "srečali" tudi čredo škotskega goveda. Predstavljajte si naše domače krave, ki so poraščene s polmetrsko dlako. Evo, pa dobite škotsko govedo.

Korena (tudi Karena – tako domačini) ali Koreno (tako uradni zemljevidi), je 729m visok razgledni vrh v hribovju, ki ločuje dolino Horjulščice od doline Gradaščice (v kateri leži Polhov Gradec). Z vrha, blizu katerega stoji cerkev sv. Mohorja in Fortunata, je sicer odličen razgled na Ljubljansko kotlino, Krim, Zaplano inPlanino ter na Škoflejoško hribovje in Polhograjske dolomite. Žal tega razgleda v popolnosti nismo bili deležni zaradi meglic, ki so se vlekle po dolinah. Zanimiva je tudi cerkev sv.Mohorja in Fortunata iz 14. stoletja. Grajena je v romanskem slogu. Omenja jo tudi Valvazor v svojih knjigah. Zanimiva je tudi kritina iz lesenih skodel.

Na kmetiji odprtih vrat Pr'Lenart pa smo si dali duška v obliki čaja in enkratnega ričeta. Eni to jed bolj poznajo pod imenom ješprenj. Naj se imenuje kakorkoli, bil je zelo dober in bilo ga je zelo veliko. Za konec pa še štrudelj (za ta fine je to jabolčni zavitek).

Kar težko se je bilo posloviti od prijazne gopodinje. Skupinska fotka je tudi padla in že jo šibamo proti Horjulu.

Horjul je bil tudi končni cilj tokratnega pohoda. Bilo je prijetno kot vselej. Se vidimo na naslednjem!

spisal, fotkal, govedo česal

Tone