"Tamle sta še dva". Vstopita in ugotovimo: avtobus je poln. Bil je to 10. dan novembrskega jutra, ko se nas je 51 članic in članov društva odločilo, da gremo na izlet v Belo Krajino.

Pot nas je sprva vodila po avtocesti do Novega Mesta. Nismo se ustavljali in smo se raje "zagrizli" v klance čez Gorjance. Pa ne peš, da ne bo pomote. JUR BUSov avtobus je bil tisti, ki je to delal namesto nas.

Po malici, kavici in še čem v gostišču PREPIH, smo pot nadaljevali skozi Semič do Črnomlja. Med potjo smo od vodičke Brigite izvedeli marsikaj zanimivega. Zelo zanimiva je bila razlaga o črnem močerilu. Gre za podvrst človeške ribice, ki živi v podzemnih vodah Bele Krajine (več...).

Črnomelj. Prvi daljši postanek z obiskom vinske kleti. Pravzaprav ne gre za tipično vinsko klet s sodi in podobnimi stvarmi, ki jih lahko vidimo v klasičnih vinskih kleteh. Gre za vinarsko informacijski center, v katerem "srečamo" že ustekleničena vina. In tu smo se seznanili z belokranjskimi vini. V pokušino so nam ponudili že uveljavljene sorte vin, kot tudi tista najboljša, ki so dosegla na vinskih tekmovanjih najvišja odličja.

Po prijetnem doživetju, nas je nato pot vodila na ogled krajinskega parka Lahinja. Ob strokovnem vodenju in razlagi, smo spoznali vodomca, močvirsko želvo, si ogledali žago in mlin, ki ju poganjata voda in vodna kolesa (več o parku najdete tu in tu ).

Poslovili smo se od prijaznega vodiča in pot nadaljevali do gostilne BADOVINAC v Jugorju. O vzdušju in naših aktivnostih v tem gostišču pa naj "spregovorijo" fotografije.

Ob (še zgledni) uri, polni vtisov, smo se v avtobusu še zadnjič "prešteli" in krenili proti domu.

Tone