"Ah, klinc, saj v avtobusu ne bo padalo", sem si dejal in jo, tistega kislega jutra 23. julija mahnil proti trgovini, že tradicionalni izhodiščni točki za naše izlete. Tradicionalen pa je tudi prevoz: JUR-BUS z voznikom Mirom in vodičko Brigito . In cilj: Maltatal v Avstriji.

Pot nas je skozi karavanški predor vodila najprej do kraja Gmünd, ki je znan tudi po prof. dr. Ferdinadu Porscheju. Prav v tem mestu je F. Porsche izdelal prvi avto znamke "Porsche" - legendarni Porsche 356. Sam muzej smo si nekateri ogledali pri povratku, drugi pa so si ogledali samo mesto. Pot nas je nato vodila do tipične avstrijske alpske vasice Malta. Alpsko dolino Malta (Maltatal) čisto upravičeno imenujejo tudi "Dolina padajočih voda". Levo in desno sami slapovi. Človeka že pošteno zaboli v vratu, ko obrača glavo sem in tja, saj je en slap lepši od drugega. Še sreča, da smo se kmalu ustavili za krajši počitek s prigrizkom. Kajpak z mogočnim slapom v ozadju.

Komaj sem "podrl kupček", že smo se znašli na gorski panoramski cesti Malta. Sama cesta je dolga 14,4 km. Na tej dolžini pa nas "dvigne" iz 911 m na 1933 m. Pa to še ni vse. Nekaj prav posebnega so v "živo" skalo vklesani predori. Večina je neosvetljenih in od voznikov avtobusov zahtevajo polno koncentracijo pri vožnji. Še posebej zanimiv je predor v obliki črke U. Da o slapovih niti ne govorim.

In že smo na cilju - 1933 visoko pri najvišje ležečem avstrijskem jezu Kölnbrein. Ta je visok 200 m, dolg 626 m, širok pa je, spodaj 41 m, zgoraj pa 8 m. Sam jez "zadržuje" 200 milijonov kubičnih metrov vode, kar zadostuje za proizvodnjo 577 mio. kWh. S to količino vode bi lahko npr.: napolnili 1,4 biliona kopalnih kadi.

Zanimiv je tudi sam hotel. Ne le z vidika arhitekture. V njem smo si ogledali zgodovino odkritij, povezanih z energijo, na napravah smo energijo tudi sami "proizvajali", videli kristale, ki so jih našli ob gradnji.

Pa je prišel čas, ko smo se morali odpraviti proti domu in poskrbeti za prazne želodce. Za slednje so poskrbeli v koči LD Stol. In to kako! Ne bom izgubljal besed, oglejte si raje zadnjo fotko in vse vam bo jasno.

Ob tej priliki še enkrat hvala JUR-BUSU (Miru in Brigiti) za lepo in varno vožnjo ter čudovito in pestro razlago na celotni poti. Vsem ostalim 50-tim udeležencem pa kličem: vidimo se na naslednjem izletu!

Tekst in foto: Tone