zgodovina
1957 -2007
Leta 1957 se je nekaj zanesenjakov začelo pogovarjati o tem, kako bi bilo, če bi imeli v Straži čisto svojo godbo na pihala. Ni trajalo dolgo, da so prešli od besed k dejanjem; 9. marca 1957 je bila v okviru DPD Svoboda Straža ustanovljena Godba Straža, katere prvi predsednik je postal g. Jože Koporec, ki je na tem mestu ostal vse do leta 1992.
Polni energije so mladi zanesenjaki zavihali rokave, pritegnili so takratni orkester JLA, ki je deloval v Novem mestu, da je priskočil na pomoč s strokovnimi nasveti, prepričali odgovorne ljudi v podjetjih, ki so delovala v kraju (GG Straža, KZ Straža, Novoles…), da so razumeli pomen godbe za Stražo in njeno okolico ter jo finančno podprli. S takratnim ravnateljem OŠ Vavta vas, gospodom Borisom Plantanom, so se dogovorili, da je ob večerih mlade, notnega zapisa neuke, glasbenike poučeval o glasbeni teoriji, pozitivno in konstruktivno so se pogovarjati z odgovornimi ljudmi v takratni KS Straža, da so razumeli in podprli pomen godbe na pihala v kraju.
Na razpis za godbenike se je javilo preko petdeset ljudi, prvi dirigent, Ladislav Leško, pa jih je razporejal po inštrumentih ter jih poučeval igranja na njih. Po vsega šestih mesecih je imela godba svoj prvi nastop na proslavi v Straži. Po enem letu je Leško vodenje godbe prepustil kolegu iz vojaškega orkestra, Milanu Posavcu, ki je v Straži sprva ostal enajst let, nato pa kot glasbenik vojaškega orkestra ni smel več voditi civilnih orkestrov. To je bil za orkester in za kraj hud udarec, saj so se drug na drugega zelo navadili in se spoprijateljili. Posavca je za dobri dve leti nadomestil Ladislav Resman, nato pa so prošnje na vojaško upravo obrodile sadove, priljubljeni dirigent Milan Posavec se je lahko vrnil v Stražo, kjer je ostal vse do leta 1990.
Po desetih letih se je Godba Straža preimenovala v Pihalni orkester Novoles. To lesno podjetje je nad orkestrom prevzelo pokroviteljstvo, glasbeniki pa so v njihovi opuščeni mehanični delavnici dobili tudi prostore za vadbo. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, so v požaru zgoreli vsi inštrumenti, obleke in arhiv. Posledice požara pa so bile – tudi po zaslugi vodilnih predstavnikov Novolesa, ki so imeli posluh za orkester – na srečo kmalu odpravljene. Z novimi inštrumenti in oblekami se je orkester preselil v straški Dom kulture, kjer so v šolskem letu 1967/68 v okviru Glasbene šole Marjana Kozine Novo mesto pričeli tudi s poučevanjem inštrumentov. Tako so v orkester pričeli vstopati mlajši, glasbeno izobraženi kadri, s tem je orkester po kakovostni plati vse bolj napredoval ter vse več nastopal po Sloveniji in drugih republikah bivše Jugoslavije.
Na pobudo g. Jožeta Koporca, prvega in dolgoletnega predsednika orkestra, je nastalo tudi Združenje pihalnih orkestrov Dolenjske in Bele Krajine, pod okriljem združenja pa nepozabna Srečanja pihalnih orkestrov Dolenjske in Bele Krajine. Ta srečanja so se po 21-tih letih v Straži končala in se pričela seliti po raznih krajih Dolenjske, vendar pa v srcu številnih krajanov ter godbenikov iz orkestrov, ki so takrat prihajali v Stražo, še vedno tli nostalgija in spomini na čase, ko so trobila in pihala odmevala pod Srobotnikom. Veseli pa dejstvo, da bomo imeli ta odmev v Straži spet priložnost slišati letos, ko PO Krka praznuje 60-letnico.
Leta 1990 se je Milan Posavec od orkestra poslovil ter taktirko prepustil mlademu dirigentu, domačinu, Miru Sajetu. Tudi Novoles ni več zmogel bremena sponzorstva, pokroviteljstvo so sprva prevzeli v Krki Zdraviliščih, kasneje pa je postala generalna pokroviteljica Krka d.d. Za orkester je nastopila nova doba. Saje, ki je odšel na študij dirigiranja v tujino, je orkester temeljito prenovil in pomladil, pričel z novim načinom dela ter se začel udeleževati domačih in mednarodnih tekmovanj in festivalov. Vzpon orkestra je bil bliskovit, v vsega desetih letih smo postali eden najvidnejših amaterskih pihalnih orkestrov v širšem evropskem prostoru. Iz odmevnih tekmovanj smo se - tako orkester kot dirigent Miro Saje - vračali z zlatimi priznanji in izvrstnimi strokovnimi ocenami. Vrhunec je sledil leta 2005, ko smo se udeležili svetovnega prvenstva pihalnih orkestrov (WMC Kerkrade 2005) ter v 1. težavnostni kategoriji osvojil zlato medaljo s pohvalo.
Miro Saje se je od orkestra poslovil leta 2007, ko je ta praznoval petdesetletnico delovanja.
2007 – 2017
Leta 2007 smo praznovali 50-letnico, ki smo jo obeležili z odmevnim slavnostnim koncertom v Športni dvorani Leona Štuklja. Izpolnila pa se nam je tudi dolgoletna želja, prišli smo do čisto svojih prostorov. Po letih delovanja v KC Janeza Trdine v Novem mestu, smo se vrnili v matično Občino Straža, natančneje v nekdanji mladinski dom v Rumanji vasi, kjer smo si uredili prijeten prostor za vadbo in druženje. Tu smo še danes.
Tega leta pa se je orkester tudi razšel z dirigentom Mirom Sajetom ter se znašel pred vprašanjem, kako in na kakšen način naprej. Odšlo je tudi veliko članov in novi dirigent Matevž Novak je moral krepko zavihati rokave, da je skupaj z jedrom, ki je ostalo, prebrodil največjo krizo. V orkester pa se je na srečo vključevalo - in se še vedno vključuje - vedno večje število novih, mladih glasbenikov, ki so pomagali potegniti voz naprej in s svojo energijo in glasbenim znanjem prispevali k temu, da se je spet vzpostavilo pravo ravnovesje.
Trdo delo se je obrestovalo, orkester je bil spet na dobri poti in po približno treh letih je leta 2010 prišla prva potrditev: absolutno prvo mesto ter grand prix za najboljši orkester na tekmovanju v madžarskem mestu Pecz. Dve leti kasneje je sledilo državno tekmovanje v Laškem, kjer smo v umetniški kategoriji dosegli največje število točk, zasedli prvo mesto ter tako postali državni prvaki. 2013 je sledilo odmevno gostovanje na festivalu v italijanski Besani, kjer smo se predstavil v najboljši možni luči, strokovna in laična javnost sta bili izjemno navdušeni nad izvedbo skladb in zvenom orkestra.
Leta 2015 smo izdali svojo prvo zgoščenko ter se po dvajsetih letih spet odpravil na enega najprestižnejših evropskih tekmovanj Flicorno d'Oro v italijanski Rivi dell Gardi. Od tam smo se vrnili s popolnim zmagoslavjem: osvojili smo pokal za prvo mesto v najvišji tekmovalni kategoriji ter pokal za najboljši orkester tekmovanja absolutno, dirigent Matevž Novak pa je bil proglašen za najboljšega dirigenta tekmovanja.
Resen pristop in trdo delo Pihalnega orkestra Krka so opazili tudi glasbeni ustvarjalci v tujini. Ko je Johan de Meij, sloviti nizozemski skladatelj, v Rivi del Gardi leta 2015 slišal orkester, je izjavil, da boljše izvedbe svoje skladbe Via Claudia še ni slišal, napisal pa nam je tudi posvetilo, ki krasi našo zgoščenko.
Zgodilo se je, da je bil nad izvedbo svoje skladbe De Bello Gallico navdušen tudi belgijski skladatelj in dirigent Bart Picqueur. Prvi stik je sčasoma prerasel v pravo prijateljstvo, zato ne čudi dejstvo, da smo za tekmovanje v Rivi izbrali njegovo poemo v treh stavkih Ros Beayaerd saga. Ko smo se pripravljali na tekmovanje, nas je Bart v Rumanji vasi obiskal ter z nami ves konec tedna intenzivno delal. »Zelo so talentirani in delajo na zelo visokem nivoju. Stvari se lotevajo na pravi način, znajo izražati čustva. Spominjajo me na moj domači orkester«, je takrat dejal za slovenske medije. Prijateljstvo med Bartom in orkestrom se je od takrat le še poglobilo, vrhunec sodelovanja pa prav gotovo predstavlja simfonija Krka, napisana ekskluzivno za Pihalni orkester Krka in bo krstno izvedena prav na koncertu ob njihovi šestdesetletnici.
Leta 2016 nas je v Rumanji vasi obiskal še en velikan evropske glasbe, Britanec Nigel Hess. Da gre za ime, ki v svetu britanske in svetovne glasbe res veliko pomeni, priča dejstvo, da je zasnoval celotno glasbo za zabavo ob 90-letnici kraljice Elizabete II., prispeval je celotno glasbo in dirigiral orkestru na tem večeru. Tudi sicer je tesno povezan s kraljevo družino, z ženo Liso sta bila večkrat gosta princa Charlesa. Slednji mu je naročil, naj spiše klavirski koncert v spomin svoji babici, kraljici materi Elizabeti. Koncert je kasneje izvajal in posnel sloviti pianist Lang Lang. Hess je bil za svojo filmsko, gledališko in klasično glasbo večkrat nagrajen. Med drugim ga poznamo tudi kot avtorja glasbe iz znanega filma Ladies in Lavender , dirigiral pa je tudi že slovitim Royal Philharmonic Orchestra. »Z ženo sva se že dalj časa pogovarjala o tem, da bi obiskala Slovenijo, o njej sva že veliko slišala in prebrala. Povabilo Pihalnega orkestra Krka je tako prišlo kot naročeno. Poleg tega, da uživava v lepotah Dolenjske ter poskušava izvrstna slovenska vina, imam priložnost delati še s tako izvrstnim orkestrom, kakršen je ta. Preden sem prvič stopil pred ta orkester, nisem vedel, kaj pričakovati. Že od prvega trenutka naprej pa sem začutil energijo, ki jo izžarevajo, vsega so me napolnili z njo,« je še dodal. Zelo pa je pohvalil tudi dirigenta Matevža Novaka: »Matevž je pravi dragulj, izredno razume glasbo, ve kaj hoče ter kako to potegniti iz orkestra. Glasbenikom sem položil na srce, naj ga nikakor ne spustijo iz rok.«