Prav je da se dobro opiše manipulacijo z vrednotami, in kako je pogubna,
opiše posledično tudi kruto življenjsko usodo ljudi, zaradi posledic mešetarjenja z vrednotami v svojo korist, v korist raznih skupnosti,
ki zaradi tega tudi, če je še kaj dobrega v njih postanejo v temelju nepravične,
da to pripelje v zvijačnost, ko so vrednote uporabljene za lastne namene, ki v resnici niso v korist in odrešitev ljudem.
Tudi opiše, kako je nepravično vedeti in pridigati o odrešitvenemu načrtu,
z dejanji pa temu škodovati.
Kajti odrešeni nismo, ker kdo v nas veruje, čeprav je to lahko neka pomoč, če in ko si prizadevamo, za dobro,
vendar v končni fazi smo odrešeni edino, po taki biti, ki je v vsej resnici neoporečna.
Tudi v članku prav tako omenjam, da držanje take
pozitivnosti, ki te opehari za izvorno bit, v resnici ni in ne
more biti noben pozitivizem.
To je tako, tudi če so v ozadju tega na takšen način, še
tako dobrodušni trenerji in predavatelji dobre volje,
zdravstvo ali pa cerkev.
Če bi šlo za neko resnično vednost človek, tega vsekakor
ne bi počel.
Kadar se gre za resnične in bistvene vrednote, torej za to
kar omogoča pravi način življenja, in je resnično blagodejno
za življenje, (torej ponavljam še enkrat, za to kar
omogoča pravi način življenja) smo mi tisti, ki naj bi to
zmeraj imeli in po tem živeli, kajti gre se za nekaj
bistvenega, kaj naj bi imeli mi, tudi če se drugi tega
odrečejo, saj če kakorkoli človek to zapostavi, ne glede na
to, če tudi o tem pridiga ali ne in ne živi po njih, ne more
nobeden ostati brez posledic tega.
Neumni pa smo mi, če se glede tega tako oziramo na
druge, da bistveno zaradi tega zapostavimo, saj če se
bistvenega prav držimo - ponavljam res prav držimo,
je nemogoče
da bi kdo našo takšno pravilno življenjsko držo izkoristil,
za karkoli napačnega, s tem nam tudi inteligenca služi, in
ni narobe uporabljena.
(Še enkrat ponavljam če pa zapostavimo-(to kar omogoča
resnično pravilno življenje), saj s tem, če mi to
zapostavimo, ne zgubi ta, ki pridiga in ne izpolnjuje ali
kdorkoli, ki dela narobe, taki jih tako že nimajo, če samo
govorijo ali ne govorijo o njih, torej delajo to, kadar se jim
splača, vendar nimajo glede tega kaj zgubiti, ampak
vrednote v resnici zgubimo, mi.
Kaj nam pomaga, če sodimo tiste, ki resnične vrednote
zapostavijo ali zavržejo, če jih tudi mi sami zgubimo, ali
lahko komerkoli, če izgubimo resnične vrednote pomagamo
vključno s sabo,
takim, ki je res potrebni pomoči in jo z vsem bitjem iščejo
in so za to dozoreli,
in kako naj pomagamo, če nismo v resnični skupnosti, kjer
vlada neoporečna taka enakost, ki resnično skrbi, da ljudje
ne bi imeli odvečnega in nepravilnega trpljenja, ki opravlja
tako delo, da je glede tega najmanj boleče, vendar
povsem odrešujoče, v skupnosti kateri je to mogoče, ki si
ne izberejo nekih svojih ljubljenčkov in jim skušajo
pomagati kot prvo mimo te enakosti.
Če pa vrednot ne zgubimo, spoznamo, da je prava pomoč
povsem mogoča..
Strah pred tem, da bi izgubili vrednote ni najpomembnejši, seveda se tudi ni z vrednotam za lahkomiselno igrati, vendar marsikdo s tem strahom mešetari, ampak je najvišje živeti po njih.
Strah nastane, ko zaradi takšnih ali drugačnih razlogov,
nismo pripravljeni živeti po njih, iz vednosti,
da je to v vsej resnici slabše.