Imamo pravico živeti
Če pride človek z željami v situacijo ne da bi jo razumel.
Ko izhajajo ljudje iz naučenosti in ne iz konkretne situacije se lahko zgodi, da se obnašamo popolnoma neprimerno, kot bi bilo prav v konkretni situaciji.
Npr. Nekdo ima v sebi načelo življenja, vse je treba sprejemati z veseljem, -(če bo zanikal vse drugo v sebi še ni tako hudo )– kot pa če bo zanikal vse drugo pri drugih ter to, da drugi ljudje imajo druga načela po katerih živijo)- če bo zaradi strahu zanikal avtentičnost situacije in lastno izvorno jedro, ki je sposobno prav doživeti bo raje kot da bi bil avtentičen, sledil svojemu načelu. Ker bi bil rad avtentičen kot je njemu všeč, ga ravno to loči od resnične avtentičnosti.
Če že imamo to načelo v sebi, moramo vedeti da bomo prišli v stik z ljudmi ki imajo popolnoma drugačna načela od našega.
Kdor tega ne upošteva, ko posluša sočloveka, namesto da bi resnično slišal iz strahu varuje svoja načela in poglede.
S tem pa razume sebe, sočloveka pa prav malo ali celo nič.
Razlika je doživljanje in ravnanje iz načel ali iz moči resnične izvorne biti, saj je edina popolnoma sposobna udejanjiti celo, ko se gre za najvišja načela človeštva.
Svoje želje, ki jih človek hoče zadržati in to tako zelo varuje, s tem ko jih brani obdajo resnično jedro, ki je sposobno karkoli že je, avtentično in pristno doživeti, s tem pa izgubi vso moč pravilnega dojemanja in doživetja, to pa je edino, kar bi omogočilo popolno spoznanje-(kaj pa so načela brez spoznanja)- saj edino iz tega lahko nastane pravo ravnanje, ki je edino blagoslov za sočloveka.
Ne gre se samo za najvišja načela resnice in ljubezni, kajti ta ostanejo vedno le načela, ampak gre se za bit, ki jih je sposobna udejanjati.