Otroci vedo

Mirjan Mesiček

Nekega čudovitega dne, je ljubezen pokukala, na dan kot pomladna rožica.

Tiho je zašepetala; iz nebivanja sem prišla v bivanje, o kako je življenje lepo.

Glej v bivanju se razodevajo moje sanje nebivanja, o tem sem sanjala v nebivanju.

Moje sanje iz nebivanja, so se mi zdaj v bivanju razodele.

Deklica jo je vprašala:" Kaj si delala v tem času, ko te ni bilo?

Rožica ji je odgovorila:" Kako ne veš?

Pripravljala sem se na bivanje, da ti z svojo ljubeznijo in lepoto polepšam življenje.

Ah jaz pa sem mislila, da si se veselila samo svoje lepote in bivanja.

Kje pa, veselila sem se tvojega veselja in sreče nad vsem in nad mano, ko si me zagledala.

Oh zakaj pa vas je toliko?

Bog je hotel, da za vsakega človeka zrase nekaj rožic, da bi vsakega v srcu razveselil.

O hvala mu.

Grem povedat mami, reče deklica in steče domov.

Mama, mama, a veš kaj sem doživela, rožica mi je povedala, da nas ima rada.

Čakaj no, nimam časa za tvoje sanje, gledam televizijo.

Iz sprejemnika se slišijo besede; 

spet so poskusili novo orožje, kaj zaostruje življenje na zemlji, med državni odnosi so se poslabšali, filmi z bojem in ubijanjem se razodevajo.

Deklici svetloba sreče v srcu ugasne.

Oči gledajo, vendar v njih ni več tistega čudežnega sijaja ljubezni.

Postane zmedena in nesrečna, strah pred življenjem se znova pojavi in ob tem velika nesrečnost.

Globoko se moramo vprašati?

Kaj kot človeštvo s vsem ustvarjamo, za lastne tankočutne in še krhke otroke?