Vsi imamo danosti, naravo in okolje in zakaj se resnično v vsem tem gre. Gre za doživljanje, doživljanje samo.
Zakaj si nekoga ali nekaj izberemo? Zato ker ob tem ali v tem občutimo srečo.
Nekaj nas poveže s tem, nekaj nam to omogoča in to tudi v resnici iščemo.
So stvari, ki brezmejno osrečujejo, vendar kako veliko napako naredimo s tem, če zaradi tega, kar nas brezmejno osrečuje povzročimo drugim krivico.
Takrat to, kar nas brezmejno osrečuje, postane končno. To čemur delamo krivico, postane naša meja.
V padlem svetu vidimo ljudi, kako gre vsak tja, kar ga osrečuje,
a vendar kako žalostno je vse to, ko za ceno njegove sreče, trpi krivico kdorkoli ali karkoli.
Ta sreča četudi jo čuti in doživlja kot brezmejno, ne more obroditi dobrih in pravih sadov.
Mogoče je največja bestialnost človeka ravno to, dokler je ob tem, ko dela drugim krivico, ne da bi se ozrl na to, lahko v sebi srečen.
Moramo vedeti, da ko se življenje zmakne bistvenim osnovam, prosim ne gre za neko kontrolo uma, ampak za biti popolnoma zavesten in živeti iz bistvenih osnov, ki omogočajo, da se vse dogaja prav.
Takrat vse, pa naj se gre za doživetje ali karkoli že, stagnira v nepravilnost.
Takrat se celo beseda Bog in tudi vse drugo, spremeni v nekaj, kar nam dan in noč ne da miru.
V zdaj v doživljanju trenutka, naših dejanjih in življenju tega, se pokaže zmeraj kaj v resnici smo.
Takrat ko se tega res zavedamo, kaj v resnici smo, je najboljši čas za korekcije in korenite spremembe.
Brun v očesu pomeni ne biti zavesten iz temeljnih osnov božjega, takrat ne more biti drugače, kot tako, da vse dojemamo netočno.
Takšno je tudi naše doživljanje trenutka.
Mnoge stvari nas motijo, ki bi bile, če ne bi imeli tega bruna v očeh, sicer z manj ali pa tudi tudi več truda, vendarle popolnoma rešljive.
Saj vemo da uporaba življenja, tako tudi uporaba moči, naredi učinke. Vezan je človek na to, kam sprosti svojo moč energijo in silo in na to, kar iz tega kar ima, ponavljam kar ima in mu je dano, naredi.
Vedno je tako, da je na tak ali drugačen način, potem soočen s tem.
Lahko se zelo dolgo temu izmika, ali dokler je pač mogoče,
na takšne ali drugačne načine, oh mnoge od začetka zelo inteligentne , ki seveda, če dela narobe in je bistveno zlorabljeno, postanejo vse manj inteligentni, vse do temačnosti , iz katere sploh ni izhoda.
Kadar se zavest, ki še reagira na svetlobo ne drži bistvenega, takrat stagnira v temo, ki sploh na svetlobo ne reagira več.
Kajti smo ali pa ostajamo brez moči, ravno zaradi tega, ker ne dojemamo na pravi način stvarnosti in jo napačno uporabljamo.
Oh koliko jih je, za ceno takih ali drugačnih lažnih lepih trenutkov, izgubilo-pozabilo ali pa zavrglo bistvene osnove, postalo nepravično in krivično.
Človek, si je sam ustvaril proti naravo s tem, ko je nekaj sebično vzljubil in se zaradi tega nečesa drugega začel otepati.
To je poimenoval kasneje hudič ali kakorkoli že , ne zavedajoč , da je v resnici to sam ustvaril.
In še danes beži pred vsem tem in samim sabo.
Ko smo res v soglasju z izvorno silo vesolja, le takrat smo tudi dovolj močni, ker tudi moč energijo in silo pravilno uporabimo.
Takšno je potem tudi doživljanje celote, kajti trenutek je le navidezni časovni del celote Božje in pokaže ali je ta celota oropana ali pa prav uporabljena.
Ni važno kaj človek išče absolutno resnico, Boga, popolnost, večnost, izvorno ljubezen,
važno in osnovno in bistveno je to, kaj s tem kar ima kot
osvobajajoče možnosti v sebi naredi.
Trenutek je lahko tudi tisti del celote, v katerem doživimo, da se je po dolgih pripravah zgodila v nas na novi osnovi, temeljna sprememba v resničnem, novem in pravem spoznanju.
Mirjan Mesiček