Malo starejše

Slika zraven naslova tega članka, tudi veliko pove.

Ko bi vsak človek, s tako ljubeznijo vsadil vsako bilko, zavedajoč se, da prijema v roke sam temelj svojega obstoja, torej tudi samega sebe, potem bi tudi dojel ljubezen samega stvarnika,

ki njegovim rokam, daje moč za prava dela, dojel bi tudi ljubezen le njega,

v neokrnjeni vsebini obliki in resnici, ter dobil moč, da nikoli ne zapusti pravih del.

Spoznal bi, da so bilke različne, kakor tudi ljudje, vendar vse objete z enako ljubeznijo,

ter bi mu različnost postala blagoslov, ne pa povod za spore. Osvobodil bi se večvrednosti za zmeraj.

Ostranil bi vsa nasprotja.

Saj sama narava, ki je človeku dana, v pravilno uporabo, in tudi postane izraz njegovega načina dela in življenja, bi mu bila dobra mati.

Saj mu je tudi zdaj dobra mati, vendar človeka najbolj tepe samo uničevalnost.

In spoznal bi, da se mora sam spremeniti in ozavestiti, ne pa se zaljubiti v lepše delčke narave in jih prisvajati zase.

Da to naj bi bil človek.