Bog ljubi torej stvarstvo in to pomeni izvorno stvarstvo, čigar je tudi človek del.
Bog, ki ni tak, je le človeški konstrukt, to je konstrukt, ki ljubi in časti sebe, človeštvo si ga je v sebi z neposlušnostjo temu in z zlorabo ustvarjalnosti, po dolgem padcu samo ustvarilo, te lastne samo-ustvarjalne sile pa so mu zavladale.
Če potrjujemo samo dobre strani otroka, slabim pa ne namenjamo pozornosti, je otrokova zavest sicer usmerjena na dobro, vendar v njem zlahka pride do samoprevare, da misli da je že cel lepša stran, to s čim pa nezavedno dela in povzroča slabo, pa dojema, kot da to ni del njega.
Zaradi tega začne misliti, da mu slabo delajo drugi.
Namesto, da bi mu s takšno dobronamernostjo naredili dobro, se s tem povzroči, da se to kar je slabo še bolj skrije v njem in pred njim.
Če se to zgodi, napake skuša odpravljati na popolnoma napačne načine, s tem pa povzroča sebi in drugim veliko konfliktov jeze in razočaranj, ki pripeljejo tudi do umorov.
Tudi na takšen način vzgajani religiozni ljudje mislijo, da slabo prihaja od zunaj, in to preganjajo, ne da bi se zavedali, da so žrtev vzgoje in tega, kar je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, skrito v njih samih.
Zato filozofija ja, vendar taka, ki to res ozavesti in popolnoma odpravi.
Zato umetnost ja, vendar kjer je izraz lepote tudi resnica celote, ne pa čaščenje neke dovršene oblike.
In nič od tega ni, če tega ne napolnjuje ljubezen, katere žarki prodro in poživljajo in zdravijo vse in vsakega.