Če bi človek poznal in vedel kakšno v resnici padlo življenje je,
ne bi nikoli padel.
Padel je zaradi tega, ker je mislil, da je boljše kot v resnici je.
Kdor v današnjih časih iskreno išče izhod, iz neosveščenega sveta padlega življenja, ter se trudi za razodetje božanskega jedra v sebi in drugih, je poklican k zelo veliki budnosti.
Resnični smisel ima samo to, kar na najbolj pravi način vodi k celotnemu prebujenju božjega v sebi. Edino, ko bo človek v celoti prebudil božje počelo v sebi, se bo zmeraj tudi zavedal in znal ubraniti pred novim padcem v ne-božje.
Edino to novo zavedanje, ki naj bi ga imel božji človek, naj bi ga čuvalo pred novim padcem.
Zavedati se moramo, da vse drugo vodi v tako ali drugačno odvečno trpljenje, v mnogih bridkih izkušnjah, vse z namenom, da bi vsi ljudje nekega dne spoznali, to enostavno resnico in jo udejanjili.
Mnogi mislijo da je ne-važno kako živijo in če tudi neosveščeno, a ne zavajajte se s tem, če iskreno iščete rešitev.
Ne bodite ob vsem tem lahkomiselni, kajti trpljenje v takem kaosu, ki iz tega nastane, se ne da, kar tako predvideti.
In v tem, kjer vlada zvijačnost pokvarjenost, zahrbtnost izrojenost, se ne da kar tako ustvariti rešujoče poti iz tega ven in pomagati tistemu, ki zaradi lahkomiselnosti zapravi osvobajajoče zmožnosti.
Komentar
Če bi človek poznal in vedel kakšno v resnici padlo življenje je,
ne bi nikoli padel.
Padel je zaradi tega, ker je mislil,
da je boljše kot v resnici je.
Zanimivo vprašanje:
"Kaj je vzrok temu, da človek to zmeraj znova in znova pozabi?"
Kaj človeka vedno znova in znova prevara, da izgubi ravno to,
po čem edino je zmožen biti v blagoslov, sebi drugim, kakor tudi v blagoslov vsemu?