Ne bom pozabil pogovora s součenko, ki smo skupaj nekako začeli pot.
Po mnogih letih-
Dejala je: Kaj smo mi vedeli.
Kaj smo mi vedeli kaj je Kristus, rekla je dobesedno tako, mislila sem da mu je Jezus ime Kristus se pa piše.
In tudi ali mislite, da je bilo tistim, ki so kaj vedeli in si popolnoma pošteno začrtali pot k odrešitvi, v služenju človeštvu, kaj lažje?
Ni bilo.
Oboji pa smo kar dobro na nek svojstven način, poznali trpljenje sebe človeštva in sveta,
To kar vsak človek pozna, na nek svojstven način.
Moj stari oče, ko sem bil še majhen je dejal;
ta je srečen nič ne ve.
No, moram pa povedati, da ta sreča le ni bila tako srečna in tudi, da je minila.
Ne tako hitro, ker ni bila tako srečna.
V nova spoznanja je bilo treba neizprosno.
Torej kako malo smo imeli, seveda v smislu zavedanja, a zdaj hvaležno vidimo res smisel življenja.
In hvala Bogu, da je tako.
Sledimo v ljubezni navdihnjenosti in vnemi to.
Živimo molimo in delamo.
Kaj naj bi to pomenilo?
Če imamo ljubezen navdih in uporabimo vnemo in vemo, so dela naša molitev, da temu z vsem srcem sledimo in to v delih življenja ohranimo.
Če ne vemo, je delo naša molitev, da bi to res na pravi način spoznali uresničili in temu ostali večno zvesti.
Po tem je to srca da, v delih.