Samoprevare laži in zablode

Na poti resničnega ozaveščanja, ki res omogoči odrešitev, najprej izvemo, da je ta možnost,

to v nas.

Vendar to nismo mi, kajti Božje v nas je popolnoma drugačno, skoraj od vsega tega, kar smo.

Zakaj?

Vse, od ljubezni, dobrote, poštenja je padlo, na raven sveta v katerem živimo, nastala je tako imenovana egocentričnost, ki to v nas zagrinja, saj

Božje brezpogojna ljubezen, je nekaj popolnoma drugega.

V nas je kot možnost.

Vendar ta možnost mora preiti v zmožnost.

Ampak veliko pred tem, pride ego sugestija laži, da to že smo.

Kajti ob spoznanju misli, da če je v nas, se človeku kar hitro navrže logika utvare, da to tudi že je.

Če to zavrnemo, pa poskuša s tem, da nam božje predstavlja in prikazuje, kot nedosegljivo lepoto,

ob tem kaže na našo nepopolnost in nam sugerira, nisi vreden iti po poti razodetja Božjega v tebi, ali nikoli ne boš dosegel, tega sploh ni, itd.

Po sladkosti prvega stika, s spoznanjem o resnici in ljubezni, sledijo takšne in drugačne težave.

Ko se človek sooči s prvimi težavami, če nasede tej prevari, preneha z k resnici poštenosti posvečenim življenjem.

Potem živi v utvari, da to že je, ali pa da k temu sploh ne more rasti.

Taki ljudje okoli sebe zbirajo pristaše stvari, da potrjujejo, to njihovo lažno popolnost

Prvi govorijo o nepopolnosti drugih, da so ovira, da se to v njih ni in ne more razodeti.

Drugi govorijo o nepopolnosti sebe in kako zelo nemočni, so zaradi tega.

Seveda je pri prvi varianti, posledica tega to, da se zmeraj izkaže, da to niso, to pa je po sladkem lažnem nerealnem prepričanju, sebe in drugih o lastni popolnosti na tej osnovi, zelo boleče.

Druga varianta, pa je že sama po sebi stalna zelo boleča.

Zato kadar ljudje izberejo utvaro največkrat izberejo prvo.

Težko se je po prvih uspehih in tega tako velikih veseljih, v kasnejših težavah resnično z vso močjo pošteno zazreti v sebe.

Kadar to človek ne naredi, kaže navzven, na takšne in drugačne nepopolnosti pri drugih, ali lastnih

in jih krivi za lastno nepopolnost neuspehe in težave.

Tudi veliko lažje je kriviti druge ali nekaj drugega.

Celo lastno nepopolnost.

Kajti v obeh teh primerih ni potrebno, pri nas nič v bistvu spreminjati opustiti.

Enostavno, da se skromno ostajati taki kot smo.

Saj veste, da to ni iz dna srca skromnost.

Ali veste koliko truda v resnici je potrebno, da ta možnost v človeku postane zmožnost in da se popolnoma uresniči, . pa ne truda v banalnem pomenu besede, ampak res nobene lahkomiselnosti glede bistvenih stvari.

Zmeraj je bila je in bo, pot k resnici in njen začetek v pogumu popolne skromnosti, temu pošteni zvestobi, in temu popolni iskrenosti.

Kadar nam se omenja, da je na poti v odrešitev potreben pogum, je mišljeno edino na tej iskreni osnovi.

Če to ne ostane tako, vse do dobrega konca, ni nobene poti v odrešitev in resnico.

Ne moremo si vendar predstavljati izvorno ljubezen brez tega,

Kakor milost brez tega.

Kakor tudi dobrote brez tega.

Še najbolj vzvišen pogum, ki ni le na tej edini osnovi, je taka ali drugačna zloraba lastnih moči ali moči drugih.

Taki so tudi tega učinki in posledice.

Poglejmo resnico.

Absurdno je to, človek brez tega se v življenju toliko pretrudi, mogoče celo v smeri in za to,

da se nebi trudil.

In učinke poznamo.

Če v pogumu na pravi osnovi odpremo oči, vidimo vse.

Ni več pobožnih želja, o saj da nebi bilo tako, kot je in pošteno zvesto iskreno opravimo odrešujoče delo.

Zato odločitev glede tega, nebi smela nikomur biti pretežka.

Če bi bila za koga namreč pretežka in bi izbral narobe, bo imel tako tudi življenje.