Zgornja Šiška - Vrhnika

Naredilo se je lepo zimsko nedeljsko jutro na 1. januarski dan novega leta 2012. Celo Ljubljana ni bila v tem zimskem času oddeta v meglo. Le na redkih mestih se je zadrževala. Na cestah je bilo bolj malo prometa, kar mi je zelo ustrezalo, kajti začetni del poti sem opravil po cesti Zgornja Šiška - Rožnik, ki zna biti kar prometna. Poleg tega se je cesta bleščala od zmrzali in na taki cesti lahko voznik hitro izgubi kontrolo nad svojim vozilom. Kmalu sem zavil proti Brdu. Ta del mi je bil znan še iz časov, ko sem tekel Ljubljanski maratom v letih od 2001 do 2005.

Svoj pohod sem pričel v Zgornji Šiški (stadion Ilirije)

Šele, ko sem zavil proti naselju Brdo, sem prišel na teren, po katerem sem hodil prvič. Z zanimanjem sem opazoval mogočne in moderne stanovanjske hiše. Ko sem pa zavil čez avtocesto, sem šel najprej mimo ogromnega doma za starejše občane v Vrhovcih, potem pa sem že prišel na obrobje Ljubljanskega barja in na vzpetini sem zagledal grad Bokalce. Grad mi je deloval zapuščeno, kmetijska poslopja okoli gradu so bila v razpadanju, a kljub temu je dajal videz mogočnosti, čeprav bi mu ta izraz ustrezal v kakšnih drugih časih. Grad je bil iz zahodne smeri postavljen na vrh strmega brega. Tu sem lahko videl, da nekdo biva v njem. Na ta so nakazovale okenske zavese.

Grad Bokalce

Sedaj sem pot nadaljeval ob reki Gradaščica proti SZ. Šlo je za manjšo reko, ki mi je sprva estetsko obogatila pot, po kateri sem hodil. Potem pa mi je nenadoma GPS naprava pokazala, da moram čez njo. Nikjer nisem videl nobenega mostu. Potem sem se vedno bolj oddaljeval od začrtane smeri. Ugotovil sem, da grem proti Polhovemu Gradcu, kajti jasno sem videl hrib Grmada. Mostu čez reko Gradaščico pa ni bilo nikjer. V glavi sem imel, da moram priti v vas Podsmreka. Upal sem, da bom čez nekaj časa prišel v ta kraj. Malo pred vasjo Stranska vas, sem zavil na travniški kolovoz, da bi čim prej prišel v Podsmreko. Vendar je ta kolovoz kmalu zavil proti cesti, ki pelje iz Stranske vasi do Dobrove. Kmalu sem prišel na to cesto in odšel proti Dobrovi. Sicer sem upal, da bo vas, ki sem jo videl iz oddaljenosti Podsmreka. Vendar, ko sem zagledal tablo Dobrava, mi je bilo jasno, da to ni želena vas. Šlo je za večjo vas, skozi katero sem hodil kar nekaj časa. Opustil sem idejo, da bi šel do Podsmreke, čeprav bi bilo boljše, kajti lažje bi premagoval greben, ki se vleče iz Podsmreke do Vrhnike. Vendar po bitki je lahko biti general, kot pravi pregovor.

Vas Dobrovo z grebenom, ki se vleče proti Vrhniki

Nadaljeval sem pot, ker sem videl na GPS napravi, da grem v pravi smeri, vendar kakšnih 800 bolj severno. Ko sem bil že zunaj naselja Dobrova v smerih Horjula, sem se odločil, da zavijem proti grebenu, ki sem ga opazoval že iz poti proti Stanski vasi. Izbral sem 1. makadamsko cesto, ki se mi je zdela primerna in počasi sem se pričel približevati grebenu. Ob vznožju grebena sem šel najprej počez, dokler nisem prišel do stanovanjske hiše. Od tu najprej sem nadaljeval v isti smeri, dokler nisem prišel do naslednje makadamske ceste, ki je šla bolj strmo proti slemenu grebena. Najprej sem prestopil trak, ki me je opozarjal, da lastnik tega območja ne dovoli prehoda. Ker sila kola lomi, sem tvegal in sem nadaljeval pot najprej do območja, ki je izgledalo kot skadišče za mehanizacijo, potem sem šel po kolovozu proti grebenu, ki se je kmalu končal. Sedaj sem vklopil zemljevid Garmin Adria Topo z namenom, da vidim zarisane poti. V tem trenutku sem iskal pot, ki sem jo doma zarisal v GPS napravo s pomočjo Googlove zemlje. Običajno hodim s pomočjo basic Worldwide zemljevida, ki kaže samo avtoceste in nobene druge topografije in seveda vrisano pot. Na ta način dosežem boljšo vidljivost poti na GPS napravi v sončnem vremenu. Poleg tega, pa tudi lažje sledim poti, ker imam samo 1 podatek, to je načrtovana pot. Ker pred sabo nisem imel nobene poti, sem se odpravil proti načrtovani poti po brezpotju. Pot me je vodila čez strma pobočja, ki so bila pokrita s tanko plastjo snega. Šlo je za drseč teren. V višjem delu hriba sem zagledal pot, ki me je nekaj časa vodila po tem pobočju in lahko sem ugotovil, da sem na načrtovani poti. Nekaj časa sem sledil tej poti, potem pa se je prekinila. Okoli mene je bila samo strmina, poti pa ni bilo več. Zopet sem pogledal GPS napravo in ugotovil, da sem v bližini markirane steze. V tem trenutku sem bil prestrašen, kako bom nadaljeval svojo pot. Odločil sem se, da zopet krenem v hrib proti njegovemu slemenu. Na srečo je bilo pobočje nekoliko bolj strmo samo na začetku tega vzpona, vendar manj kot njegov predhodnik. Kmalu je bila strmina vse manj strma in kmalu sem stopil na nov kolovoz. Po njem sem se odpravil v smeri SV in kmalu sem prišel do Cankarjeve poti.

Cankarjeva pot v hribovju nad Dobrovo

Zopet sem se gibal v smeri proti Vrhniki. Jasno mi je bilo, da me bo ta pot pripeljala do Vrhnike. Ves čas sem opazoval, če grem v smeri načrtovane poti. Dolgo časa sem bil v isti smeri kot moja načrtovana pot, morda kakšnih 200 metrov južneje. Imel sem občutke, da pot v Googlovi zemlji, ni bila zarisana glede na dejansko stanje. Šla je v pravi smeri, vendar ne na pozicijah kot v naravi. Po kakšni uri hoje sem prišel na vrh, ki ni bil označen s kakšnim imenom, vendar je izstopal po številnih smerokazih in skolpturi rjave žabe. Sprva niti nisem ugotovil, kaj predstavlja. A na koncu sem le ugotovil, da je žaba. Očitno je ta del markiralo ŠD Žaba iz Bistre. Sedaj, ko to pišem, predvidevam s pomočjo zemljevida, da sem bil na Debelem hribu.

Skulptura žabe na Debelem Hribu

V tem trenutku niti nisem vedel, kateremu smerokazu moram slediti, kajti sledil sem moji poti na GPS napravi. Ko sem zopet hodil nekaj časa in pridem do razpotja na vrhu Strmca, sem ugotovil glede na mojo načrtovano pot, da moram iti proti Ferjanki. V tem trenutku niti nisem vedel kaj je Ferjanka: vas ali kaj podobnega. Vendar to ime ne zveni kot ime vasi, zato se mi je zdelo, da to ni vas. Ko sem se bližal Ferjanki, mi je GPS naprava dala informacijo, da moram zaviti proti Zahodu. Vendar nobene poti nisem videl, zato sem pot nadaljeval proti Ferjanki, ki je zaselek s parimi hišami in velikim travnikom na pobočju, ki leži na njuni južni strani. Na tem delu je pot postala zopet makadamska. Srečal sem par avtomobilov in povedati moram, da tudi, ko sem hodil po markirani poti, sem srečal nekaj pohodnikov. Pohodnik se počuti veliko bolj varnega, če sreča kakšno živo dušo. Če hodiš po obširnem gozdnem področju, ki ima naravo hribovja in si čisto sam v tem svetu, te zajame tesnoba in hrepeniš, da bi čim prej prišel do naselij ali srečal človeka. Vsekakor pa ne želiš srečati kakšno zver, npr. medveda. Ta cesta je bila prvi znak, da se bližam naselju. To so mi sporočali tudi avtomobili s svojim hrupom, ki so "drveli" proti morju. Sprva je bil hrup bolj oddaljen, potem pa je bil vse bližji.

Zaselek Ferjanka

V naselje sem stopil v vasi Log. Sedaj mi je bilo jasno, da spreminjam svoj načrt in ne bom prišel na Vrhniko po grebenu. Na tem mestu sem imel še malo upanja, da bom morda našel primerno cesto, ki me bo peljala nazaj na greben in s tem proti Vrhniki. Pregledoval sem GPS napravo, če bi morda kje ogledal primerno pot, vendar brez uspeha. Najlažje bi bilo iti iz Loga proti Vrhniki po regionalni cesti Ljubljana-Vrhnika, vendar mi ni mikala ta pot zaradi sorazmerno gostega prometa, ki sem ga opazil na tej cesti. Zato sem malo najprej od centra vasi Log zavil v breg proti cerkvi Sv. Janeza. Na svoji desni strani sem opazil križev pot s 1. postajo. Potem so se te postaje vrstile vse do vrha, ki so se končale s 14. postajo. Za vsako postajo je bil narejen leseni rjavi križ. In na vsaki postaji je pisalo, kaj se je dogajalo z Jezusom na križevem potu.

Križev pot pri Logu

Pri cerkvi sem kar na pamet obral pot po dvorišču kmetije, ki je bila pod cerkvijo in skrbno opazoval, kdaj bom zaslišal lajež psa. Tega laježa ni bilo in poleg hiše sem opazil pasjo kočo z verigo, ki je ležala na tleh. Predvidevam, da ta kmetija nima več psa ali pa ga trenutno ni bilo doma. Ustrezala mi je taka situacija, da sem čim bolj nemoteno prečkal dvorišče. Ko prečkam kakšno dvorišče, se vedno počutim nelagodno, kajti nihče nima rad tujcev na svoji posesti. Na srečo sem za hišo stopil na stezico, ki mi je vodila najprej proti Drenovemu Griču. Ta kraj nekoliko bolje poznam, ker sem pred leti tu tekel tekmo na 21 km. Ko sem prišel na makadamsko pot, ki se "vleče" povsem ravno proti Drenovemu Griču in vidiš celotno traso poti najmanj v dolžini 1 km, sem vedel, da sem prišel na kraj, ki sem se ga zapomnil po njegovih pravkar opisanih značilnostih. Ko sem premagoval pot do Drenovega Griča, sem se počutil kot plavalec v morju, ki premaguje svojo razdaljo, katere cilj vidi daleč v daljavi. Sploh se mi zdi nordijska hoja zelo podobna plavanju. Odrivaš se z nogami in rokami in se počasi in vztrajno pomikaš proti svojemu cilju. Vse razpoložljive ude in mišice uporabiš za gibanje v želeni smeri. Pri tem imaš občutke, da so se ustvarile sinergije med vsemi telesnimi deli.

Ravna makadamska cesta pri Drenovem Griču

Za vasjo Drenov Grič me je čakalo novo presenečenje. Ravna pot se sploh ne zaključi pri Drenovem Griču, ampak gre vse do Vrhnike. Sicer ne vidiš poti tako daleč naprej, a kljub temu je pot zelo ravna. Na tem delu sem opazaval hrib Planino nad Vrhniko, ki je znana po svojem lesenem razglednem stolpu. Ves čas pa sem opazoval tudi greben, po katerem sem nameraval hoditi, vendar nisem imel sreče in nisem našel prave poti, da bi po njem prišel do Vrhnike. Ostaja frustracija, da mi to ni uspelo. A kljub temu sem bil zadovoljen, da sem prvič na svojih številnih pohodniških kilometrih hodil po tako ravni makadamski poti, na kateri sem srečal številne sprehajalce, ki so bili verjetno iz Vrhnike. Šlo je za pravi sprehajalni poligon. Iz svoje pohodniške kariere, se ne spomnim, da bi že kdaj v Sloveniji videl takšen kraj. Malo pred Vrhniko sem na svoji desni strani zagledal tudi vasi Velika in Mala Ligonja. Zopet mi je bilo malo nelagodno, da nisem prišel v Vrhniko skozi te 2 vasi, vendar okoliščine so me vodile do Vrhnike skozi Brdo, Vrhovce, Stransko vas, Dobrovo, Log, preko nekaj vrhov in Drenov Grič.

Vas Velika Ligonja, skozi katero mi ni bilo usojeno iti

Šel sem še skozi naselje Sinje Gorice, potem pa sem že zagledal Vrhniko, nad katero se je dvigovala cerkev Sv. Trojice, ki je bila zgrajena sredi gozda in ravno v tistem času je sonce zahajalo v bližini cerkve. Nato sem vstopil v Staro Vrhniko. Šel sem mimo ulice Na Klancu, kjer se je rodil Ivana Cankar. Potem sem šel tudi mimo nekaj hiš, ki so na tablah opisovale zanimive dogodke iz življenja Ivana Cankarja. Svojo pot sem imel načrtovano do postaje Voljčeva. Ko sem pregledal vozni red, sem ugotovil, da bo tega dne peljal avtobus proti Ljubljani šele ob 5 uri popoldan. Ker je bila ura šele 4 popoldan. Sem se odpravil proti glavni avtobusni postaji na Vrhniki, kjer sem se odpeljal z avtobusom proti Ljubljani ob 16: 35.

Cerkev Sv. Trojice na Vrhniki

Deležen sem bil pohoda, ki me je peljal skozi del glavnega mesta in njegovi bližnji in daljni okolici. Poleg tega je bilo kar nekaj nepredvidenih dogodkov, posebno hoja čez greben, ko sem iskal pot proti Vrhniki. Zadnji del poti pa me je očaral z ravno potjo v dolžini najman 5 km iz Drenovega Griča do Vrhnike. Ta del poti uporabljajo številni prebivalci Vrhnike za svojo rekreacijo.

Pohod: Zgornja Šiška - Podsmreka - Brezje - Lesno Brdo - Ligojna - Vrhika

Odločil sem se, da ponovim pohod iz Zgornje Šiške do Vrhnike. Na prvem pohodu mi ni uspelo iti skozi vas Podsmreka, ker nisem mogel prečiti reko Gradaščico, ker nisem opazil nobenega mostu, da bi šel proti vasi Podsmreka. Poleg tega pa sem zavil na prvem pohodu proti Ferjanki in posledično sem se spustil v dolino. Nato sem lahko šel do Vrhnike samo še ob stari glavni cesti: Ljubljana - Vrhnika.

Tokrat sem se odločil, da prečim reko Gradaščico in se usmerim proti Podsmreki. Pri gradu Bokalce nisem opazil nobenega mostu, zato sem ob reki nadaljeval pot do teniškega centra Škulj. Ker nisem opazil nobenega mostu, sem se spustil do rečne struge. Sezul pohodniške čevlje, nataknil sandale in prečil reko, kjer ni bila pregloboka.

Reko Gradaščico sem prečil s sandali v bližini Teniškega centra Škulj

Na ta način sem prišel na drugi breg in kmalu sem bil tudi v vasi Podsmreka.

Vas Podsmreka pod grebenom, ki se vleče vse do Vrhnike

Iz te vasi sem se vzpel do Cankarjeve poti, ki pelje po grebenu proti Vrhniki vse do odcepa za Brezje.

Več kilometrov sem po grebenu hodil po Cankarjevi poti vse do razcepa za Brezje oz. Ferjanko

Ker nisem želel zopet iti do zaselka Ferjanka in nato v dolino, sem se usmeril na markirano pot za Brezje. Le-ta me je kmalu po dokaj strmem kolovozu pripeljala do nekaj hiš, ki so nosile hišno tablico Brezje pri Dobrovi.

Središče vasi Brezje pri Dobrovi, ki sem ga videl v daljavi

Sedaj sem predvideval, da ne bo tekoče poti do Male Ligojne. Moja predvidevanja so se uresničile. Kmalu potem, ko sem zunaj vasi Brezje zavil iz makedamske poti na gozdno, sem hodil po poti, ki je imela naravo slabega kolovoza. Višje na hribu se je končala ta pot in potem sem hodil krajši čas bo brezpotju, da sem zopet "ujel" slab kolovoz, ki me je peljal v pravi smeri glede na začrtano smer. Ko sem bil v bližini zaselka Lesno Brdo, zopet nisem opazil, kakšne izrazite poti, ki bi me "odpeljala" do tega naselja. Ko sem hodil po shojeni poti, sem hitro ugotovil, da gre v napačno smer. Zato sem zopet zavil na brezpotje, v smeri moje poti. Na srečo teren ni bil prepaden, da sem čez nekaj časa zopet "ujel" pot, ki je šla v pravo smer. Kmalu sem zagledal zaselek Lesno Brdo.

Zaselek Lesno Brdo

Od tu naprej sem nekaj časa hodil po makadamski poti, ki je peljala proti Horjulu. Ko sem prišel do table: Pozdravljeni v občini Horjul, sem zopet moral zaviti iz te poti, in sicer sem sedaj hodil po stezi, za katero se je videlo, da je shojena. Videl sem celo odtise konjskih podkev. Vendar ta pot je čez nekaj časa zopet zavila v nepravo smer. Ko sem opazil, da ne grem v pravo smer, sem zopet zavil na brezpotje, da sem višje v hribu zopet naletel na pot, ki je šla v pravi smeri. Ko sem nekaj časa hodil po njej, sem se zopet odločil, da grem po brezpotju, kajti zdelo se mi je, da gre v napačno smer. Morda bi bilo na tem mestu bolje, da bi se držal poti, ki bi me pripeljala do poti za Malo Ligojno. Sedaj sem hodil po najtežjem brezpotju tega dne, kajti šel sem najman čez dve grapi, ki sta imele zelo strme bregove pokrite z listjem. Na teh strminah z listjem je zelo drselo, zato je bilo gibanje zelo otežkočeno. Vendar sem zopet prišel na neizrazit kolovoz, ki se je kmalu končal. Naprej pa je vodila slabo shojena steza, ki pa me je le pripeljala do poti za Malo Ligojno.

Vas Mala Ligojna

Ko sem prišel do vasi Male Ligojne, sem videl pred seboj Velike Ligojne in v daljavi Vrhniko, s cerkvijo na hribčku z gozdičkom, s katero sem se seznanil že pred novim letom. Šlo je za znano cerkev Sv. Trojice na Vrhniki.

Velike Ligojne iz smeri Vrhnike

Sedaj sem vedel, da se je za ta dan končala kalvarija z brezpotji. Sedaj sem moral prehoditi še 4 km razdaljo iz Ligojn do Vrhnike. To mi je uspelo po uri hoje po prometni cesti med Vrhniko, Ligojno in Horjulom. Z zadovoljstvom sem stopil najprej v Staro Vrhniko, nato pa še na Vrhniko, od koder sem se z avtobusom odpeljal v Ljubljano.

Po 10 urah hoje sem prispel na Vrhniko

POZOR: Uporaba GPS sledi na lastno odgovornost. Iz teksta lahko razberete, kakšne težave je imel avtor na poti, ko je šel po tej sledi.