Litija-Šentlovrenc

Odločil sem se, da prehodim Levstikovo pot iz Litije do Čateža. Ker so slabe prometne povezave iz Čateža do Ljubljane, sem nadaljeval pot iz Čateža do Šentlovrenca, kjer je železniška postaja. Iz Litija do Čateža sem hodil 5,5 ure. Iz Čateža do Šentlovrenca pa še približno 1,5 ure.

Pred odhodom na to pot sem prebral Levstikovo pripoved od Litije do Čateža bolj na hitro. Po pravici povedano, se mi pripoved ni zdela preveč zanimiva. Vendar, ko sem prehodil to pot in sem še enkrat prebral pripoved, mi je postala všeč. To pa predvsem zato, ker sem lahko to pot doživel osebno.

Kot rečeno, sem pohod pričel v zgodnji novembrski sobotni jutranji uri, na železniški postaji v Litiji. Pripeljal sem se z vlakom, ki ima iz ljubljanske železniške postaje odhod ob 5:50 in prispe v Litijo ob 6:20. Iz vlaka smo izstopili: pohodnik, nočni žurerji iz Litije, ki so noč preživeli po lokalih v Ljubljani in ljudje, ki so končali ali začeli svojo službo tega dne.

Pričakala me je megla, ki pa ni bila preveč gosta, da bi bila preveč moteča. Tudi jaz sem potreboval nekoga, ki bi mi kazal pot in to je bil v mojem primeru Oregon 450. Torej predmet in ne starikovo babo kot jo je imel Levstik. Očitno je z leti tehnologija napredovala. Je pa bolj pusto kot v Levstikovem primeru, saj naprava ne more nadomestiti socialnih stikov. Kljub temu, da nudi številne informacije: kje hoditi, koliko smo prehodili, kako hitro, kakšna je višina ipd.

Na začetku poti v Litiji nisem videl nobenih oznak za Levstikovo pot, zato pohodnik, ki ne pozna poti, mora imeti nek vir, ki ga vodi v pravo smer. Mene je Oregon vodil preko Save, ki je bila tistega dne ogromna, zaradi obilnega deževja in spraševal sem se, zakaj tukaj ne vozijo rečne ladje kot npr. po Donavi ali Dravi pri Beljaku. Ko sem prečil Savo, sem nekaj sto metrov hodil proti vzhodu, dokler nisem zavil proti JV v smeri vasi Šmartno pri Litiji. Najprej me je čakal manjši vzpon. Iz tega mesta so se lepo videli bloki v Litiji, kjer so se naselili ljudje, ki so dobili svoje delo v tovarnah in drugih ustanovah v Litiiji in okolici. Videlo se je, da so bili zgrajeni še za časa socializma, kjer je bil namen namestitev ljudi za delo in ne kot sedaj, ko se večje stanovanjske hiše gradijo bolj za prodajo in ustvarjanje dobičkov podjetij-prodajalcev.

Čez nekaj deset minut me je pot pripeljala do table Šmartno pri Litiji. Poleg table pa je bil križ. To mi je dalo slutiti, da prihajam v naselje, kjer je doma duhovno življenje. To mi je kmalu potrdila cerkev Sv. Martina, ki se je dvigovala visoko v nebo in je imela videz cerkva iz velikih bogatih mest kot je Praga, Dunaj, Berlin ipd. Do sedaj sem mislil, da imamo v Sloveniji take cerkve samo v velikih mestih kot je Ljubljana, Kranj, Maribor ipd. A očitno sem se zmotil. Ugotovil sem tudi, da ne gre samo za duhovni kraj, ampak tudi podjetniški. Ogledal sem si razstavo Bramac opeke, betonske izdelke Oblak, gostilno z železnim okraskom, ki je ponazarjal vrč za vino itd. Malo naprej pa sem videl hišo, ki je nosila napis: Tu se je rodil dramatik Slavko Grum. Od tu naprej pa sem se pričel približevati gozdovom in hribom in kot sem kasneje ugotovil, me je to okolje spremljalo vse do Čateža in Šentlovrenca.

Ko sem zapustil zadnje hiše vasi Slatna, sem pričel hoditi po stezi, ki je bila blatnasta, kar je bila posledica deževja, ki trajal od ponedeljka pa vse do sobote, ko se je vreme izboljšalo. Ko sem prišel do hiše, ki je bila umaknjena v gozd, sem zagledal markacije Levstikove poti. Šlo je za manjše tablice, na katere je bil narisan znak Levstikove poti. Ta znak je bil registriran. Take označbe sem videval v Nemčiji, ko imajo vse poti označene na ta način, s to razliko, da tam uporabljajo nalepke. Poleg te označbe so markecisti na debla dreves napisali običajno z oranžno florescenčno barvo LP in uporabljali so tudi Knafeljčeve markacije. Po blatnasti poti, označeni z markacijami, sem šel v tehniki nordijske hoje najprej skozi vas Mala Kostrevnica, kjer te pot hitro potegne navzdol mimo hiš. Osebno pa označbe, ki bi usmerjala pohodnika v pravo smer tam nisem videl. Iz te vasi je sledil najprej strm vzpon na bližnji hrib in nato je trajalo vsaj 1 uro ali več, da sem dospel v vas Jelša. Šlo je za vas na hribu, ki jo je krasila cerkev in tudi pokopališče poleg cerkve, ne ostane neopaženo s strani pohodnika.

Kljub megli, sem lahko pred sabo opazil dva večja hriba, na katerih je stalo nekaj hiš in zdelo se mi je, da prihajam v drugačno okolje, kot sem ga imel do sedaj. Že ko sem stopil v vas Liberga, sem opazil, da tu zidajo bolj bogate hiše kot sem jih videval po hribih do sedaj. Sklepal sem, da k temu pripomorejo tudi vinogradi, ki so ležali poleg hiš. Sicer niso bili tako obsežni kot jih lahko pohodnik vidi v Kogu, okoli Ljutomerja, Ankarana ipd. Sam pri sebi sem se spraševal, ali se je Levstik ustavil v tem kraju v zidanci ali kje drugje. Pa nisem našel pravega odgovora, očitno mi to ni ostalo v spominu. Ne vem zakaj, ampak Liberga, se mi je zdel pravi kraj za kaj takega.

Glede na videno, mi je bilo sedaj jasno, da se bo hodilo kar nekaj časa v hrib. To se mi je zdelo dobro, kajti že kar nekaj časa sem lahko pred sabo gledal rumeno kroglo na nebu, ki ji je moč jemala megla. Ko sem se pričel vzpenjati na Presko, sem najprej na Severo vzhodu videl plavo nebo, potem ko sem se še nekoliko dvignil, megle ni bilo več. Od sedaj naprej sem hodil po delno oblačnem vremenu, kar je bila velika sprememba na bolje glede vremena. Sedaj so se v vaseh pričeli pojavljati reklamni sodi z napisi vinogradniškega območja.

Ko sem prišel na višino 700 m sem pred sabo ogledal na moji Vzhodni, Zahodni in Južni strani hrib pri hribu. Posebno tisti proti Zasavju, Jugu in tudi tisti bližnji proti Zahodu so bili že vzeti gozdovom in naseljeni z ljudmi, kar se je videlo po hišah in cerkvah. Ko se je pa hrib prevesil navzdol, sem se spustil po dokaj strmi stezi proti Gobniku. Šele doma, ko sem še enkrat prebral pripoved od Litije do Čateža, sem ugotovil, da se je Levstik v tem kraju ustavil v zidanici, kjer so se po njegovem opisu dogajale bolj zanimive stvari kot na poti sami. Prav v tej vasi, sem šel mimo hiše, kjer so ženska in dva moška očitno opravljali neko dejavnost in mlajši moški glas, me je nekoliko ošvrknil z besedami: "Levstika je konec". Pa ga je hitro ženski glas popravil: "Levstikova pot je lahko vsak dan."

Ko sem se spustil v ravnino, sem bil zadovoljen, da mi ne bo treba več hoditi navkreber. Predstavljal sem si, da je Čatež na ravnini in tudi verjel sem v to. Table so me opozarjale, da sem prišel v Moravče. Pa ne tiste pri Ljubljani, ampak v bližini Trebnjega. Tu sem se počutil kot doma, ker se mi je zdela podobna ravnina, le obkrožali so jo višji hribi, s slikovitimi vasicami in cerkvami na njih.

Bolj na koncu vasi, v smeri moje hoje, sem zagledal zelo staro hišo, pred katero je bil napis: Rojstna hiša Zidarjeve Tone, nesojene neveste Franca Levstika. Po slikanju te table, sem se zapletel v krajši pogovor z moškim, ki je postopal pred hišo. V pogovoru z njim sem izvedel, da je to ena najstarejših zidanih hiš tu, ampak v tistih časih je bila taka hiša redkost, kajti takrat so bile hiše lesene. Povedal mi je tudi, da je bil Fran Levstik učitelj na gradu Turn, ki ga danes ni več. Izvedel sem tudi, da ni nič v sorodu z prej omenjeno gospo, da pa želi ohraniti hišo že zaradi tradicije, čeprav se od nje ne da veliko zaslužiti. Kot sem razumel, ima z njo bolj stroške kot kaj drugega. Potožil pa je tudi, da je šolske mladine vse manj zadnje čase, ki bi si želela ogledati to kulturno dediščino.

Ko pa je verjetno njegov sin ali pa tudi ne, pričel zlagati kozarce in pijačo na lično pogrnjeno mizo, mi je odkril, da pričakujejo skupino ljudi, ki očitno hodi v isto smer kot jaz, vendar so nekoliko zadaj.

Po tem poučnem pogovoru, sem jo mahnil naprej po lokalni cesti mimo bencinskega servisa, misleč, da me bo ta cesta pripeljala v Čatež. Ko pa sem videl, da je potrebno zaviti proti Čateški gori, na kar me je opozoril Oregon. V tisto smer, kot sem videl po pozornejšem pregledu, je kazal že povsem obledel smerokaz in ga je pohodnik zlahka spregledal. V tem delu poti je zelo težka orientacija za pohodnika brez navigacije glede na to, da tu pot ni označena. Markacije se zopet pojavijo, ko se pričnemo vzpenjati proti Čateški gori, se spustimo navzdol in se pričnemo vzpenjati proti Čatežu.

Ko pridemo v dolinico pod Čatežem, lahko na vrhu hriba nad nami, ozremo hiše in cerkev v Čatežu. Naredimo krajši vzpon in pred nami se pojavi napis Dobrodošli v Čadežu. Mislim, da sem bil deležen tega napisa, ker je bil množični pohod od Litije do Čateža kakšen teden nazaj. Na ta dogodek so opozarjali tudi šotori, ki jih organizatorji še niso pospravili. Očitno pa so bili namenjeni pohodniki. Ostalo je tudi še nekaj stvari od gositnske ponudbe, kot npr. napis Jota ipd.

V Čatežu se nisem zadrževal dolgo časa, ker sem vedel, da me čaka še pot do Šentlovrenca, kjer sem se nameraval iz železniške postaje odpeljati proti Ljubljani. Bilo mi je malo tesno pri srcu, ker sem vedel, da markacij ne bo več, upal pa sem, da sem dobro vrisal pot v Oregon, da ne bi slučajno ostal brez poti.

Na začetku sem brezskrbno hodil po lokalni cesti, za katero niti nisem vedel, v katero večje naselje gre. Mislil sem, da bom šel kar po tej cesti v Šentlovrenc. Pa me je kmalu za vasjo Oregon usmeril navkreber po asfaltni cesti, v vas Razbore. Običajno nosim s seboj tudi zemljevid, a tokrat ga nisem imel za te kraje. Pa mislim, da za te kraje tudi ne obstaja zemljevid 1:50.000 ali večje merilo. Na žalost manjkajo nekateri zemljevidi v tem merilu za Slovenijo, kar mi pa ni preveč razumljivo, ker dandanes se prodaja vse, za kar obstaja zadostno povpraševanje.

Ko sem prišel v kmečko vas Razbore in so me strašili številni privezani psi s svojem laježem. Na srečo sem dokaj hitro našel kolovoz ki me je iz smeri zahod usmeril proti Jugu, kjer leži okoli 6 km stran Šentlovrenc. Sedaj sem hodil po ozkem kolovozu, ki je bil takrat blatnast in je nekajkrat zavil na njive. Ti odcepi me niso zmotili, da ne bi šel v pravilno smer. Ko sem prišel v gozd, sem stopil tudi na gramozen kolovoz, ki me je po nekaj deset minut hoje pripeljal do rumene hiše z lepo urejenim vrtom in belo prepleskanim sadjem. Tu sem zopet imel možnost pogovora z lastnikom hiše, ki je potožil, da dokler niso imeli ograje, so jim srne oglodale vse drevje, da veliko dela pri hiši, naštel pa je tudi živali, ki so v teh gozdovih: srne, divji prašiči, zajci in lisice. Ker je zamolčal medvede, sem mu rekel: "Kakšen medved pa tudi zaide sem." Pa je potrdil, da je šel letos en medved proti Litiji. Omenil je še enega medveda, pa ne vem točno, kje se je potikal. Iz njegovega pripovedovanja sem sklepal, da medvedi tu nimajo prav dolge življenjske dobe, ker jih ljudje ne želijo tukaj. Najbolj pa me je razveselilo, ko mi je povedal, da sem že povsem blizu Šentlovrenca.

Ko sem bil pod vasjo Veliki Videm, sem pred sabo že zagledal tablo Šentlovrenc in hiše te vasi. Ko sem stopil na ravnino, me je pa začelo zanimati, kdaj imam vlak. Iz lista, ki sem ga potegnil iz žepa, sem ugotovil, da gre ob 13:57. Sedaj sem začel teči, kajti ura mi je kazala 13:50. A kmalu v daljavi zagledam rdeče rumeni vlak Slovenskih železnic. Jasno mi je bilo, da s tem vlakom ne bom šel v Ljubljano. Postala pa mi je sumljiva tudi moja ura, zakaj ta časovna razlika. Ko sem prišel do gostilne in trgovine v Šentlovrencu, mi je prodajalka povedala točni čas in še sam ne vem, kako da je bila moja ura 10 minut v zaostanku. Naravnal sem jo na točni čas in se odpravil na železniško postajo, kjer sem počakal na vlak, ki je pripeljal na postajo ob 16:30 iz smeri Novo Mesto.

Tako se je končal moj pohod iz Litije do Čateža. Verjetno ne bi nikoli hodil po tej poti, če Fran Levstik ne bi napisal svoje povesti.