Celje-Velenje

V lepem januarskem jutru leta 2012 sva se s prijateljem odpravila iz železniške postaje Celje proti Velenju. Tokrat sva po Celju hodila v smeri zahod. Šla sva mimo celjske gimnazije, dokler nisva prišla do blokovskega naselja in v bližino železniške proge, kjer sva šla čez progo in se nato napotila po asfaltni cesti proti Babnem. Tu je dobro iti po tej poti, kajti tu tečeta dva potoka: Pirešica (Črni Potok) in Loznica. Če slučajno zgrešimo pot, imamo potem probleme iti čez njiju, da bi šli v pravi smeri. Sicer na tem območju lahko najdemo most, vendar delamo dodatne kilometre in hodimo po manj primernem terenu.

Mesto Celje v času danenja

Sledila je hoja po asfaltnih poteh, in sicer mimo naslednjih vasi: Medloga, Galicije, Velike Pirešice. Šlo je za vasi, ki so bile bodisi na ravnini v okolici Celja ali pa že pod manjšimi hribi, ki so se dokaj strmo dvigovali nad pokrajino. Poraščeni pa so bili v glavnem z iglavci. Nekatere hiše so bile sezidane na pobočjih, druge pa so bile v dolini. Potem, ko sva prečkala regionalno cesto Celje-Velenje, sva se po gozdni poti odpravila proti vasi Gotovlje. Na tem delu poti sva "tavala" po brezpotju, kajti tu so bile samo gozdne stezice in kolovozi. Na nekaterih mestih so bile tudi Knafeljčeve markacije, ki so označevale Savinjsko pot. Prav ena izmed teh markacij naju je usmerila v gozd, da sva v najkrajšem možnem času dospela v Gotovlje. V vasi mi nenadoma prijatelj pove, da je bila v tej vasi rojena njegova prababica. Šlo je za urejeno vas z mnogimi ličnimi hišami, ki so bile raztrešene po bližnji in daljni okolici. Videla sva tudi hišne številke okoli 180, kar pomeni, da to vas sestavlja okoli 200 hiš. Ustavila sva se pred hišo, ki jo je krasila sorazmerno velika kapelica. Bila je povsem obnovljena in vse njene sestavine: železna vrata, fasada, freske ...so sijale v polnem sijaju. Spregovorila sva tudi nekaj besed z obnoviteljem te kapele, ki je imel svojo stanovanjsko hišo tik ob njej. Razkril nama je, da je nekatera dela na kapeli opravil sam. Za ostale pa so poskrbeli najeti mojstri.

Obnovljena kapela v Gotovljah

V Gotovljah sva prvič tega dne ozrla vinsko trto, ki je bila zasejana na strmih pobočjih. Lepo se je vklapljala v prostor in je predstavljala svojo enoto, poleg vasi, travnikov, sadovnjakov in gozdov.

Vinogradi v Gotovljah

Iz Gotovelj sva se odpravila mimo cerkve Sv. Jedrt proti Ponikvam pri Žalcu. Na tem delu poti sva opravila največji del najinega vzpona. Asfaltna cesta se je vila po pobočju navzgor mimo manjšin zaselkov in skozi mešani gozd. Na najini levi strani sva lahko opazovala Savinjsko dolino, Menino in Savinjske Alpe. V daljavi pa se je videla tudi Uršlja gora z oddajnikom na vrhu. Višje gore so bile pokrite z visoko snežno odejo. Nekoliko nižje kot je Menina, pa so prav tako premogle tanjšo snežno oddejo. Hribovje okoli 1000 m in manj, pa je bil praktično brez snega, npr. Čemšeniška planina, Mrzlica, Šmohor.

Menina ni bila preveč zasnežena

Potem je sledil manjši spust proti Ponikvi pri Žalcu. Šlo je za tradicionalno kmečko vas z obnovljeno cerkvijo sv. Pakracija in Slomškovim domom. V Slomškovem domu se nahaja etnološka zbirka predmetov okoliških kmetov.

Cerkev sv. Pakracija v Ponikvah pri Žalcu

Kmalu, ko sva zapustila Ponikve, sva se pričela približevati vsaj dvema grebenoma, visokima okoli 500 m, ki sta se vlekla iz Polzele proti Šentilju. Šlo je za 2 strma grebena, ki ju je ločil potok Trnava. Tu sva mrzlično iskala prehod proti vasi Silova. Najprej sva se odpravila v gozd. Nekaj čas sva hodila po kolovozu, ki je zavil v hrib. Midva sva želela iti proti potoku Trnava po pobočju, ki se je strmo spuščalo proti potoku. Naredila sva nekaj korakov po tem pobočju. Ker je bila hoja prenevarna za zdrs po strmem pobočju, pokritim z vlažnim listjem, sva odšla po kolovozu nazaj do hiš. Pri hišah sva našla gozdno pot, ki naju je odpeljala do želene Trnave. Ob potoku sva opazila kolovoz, po katerem sva hitro prišla do vasi Silova in naprej do vasi Šentilj, ki se ponaša z mogočno cerkvijo nad pokopališčem. Imajo tudi športno igrišče, ki ga ne moreš spregledati zaradi njegovega velikega napisa. Pred šolo pa imajo velik napis Šentilj, narejen kar iz grmičevja. To grmičevje je postavljeno z veliko natančnostjo, da bi služil svojemu namenu. Tudi Šentilj se ponaša s kapelico, ki je sezidana v stilu značilnim za te kraje. Gre za dokaj velike objekte, ki so običajno lepo prepleskani in se ponašajo z lepimi freskami in ostalo opremo.

Cerkev Sv. Tilena v Šentilju

Nad Šentiljem pa sva ozrla "krtinaste" hribe, katere sva prečila, da sva prišla na lokalno cesto pri vasi Arnače. Od tu naprej sva hodila po tej lokalni cesti do Velenja. Ves čas so mima naju vozili avtomobili. Malo preden sva se spustila v Velenje pri vasi Kavce, sva opazila lične grafite na bankinah lokalne ceste, ki je bila speljana po pobočju. V naselju Kavce sva srečala sorodno dušo, ki mu je bilo pri srcu pohodništvo in tek na velike razdalje. Povedal nama je, da se udeležuje maratona Celje-Logarska dolina v dolžini 75 km, da potrebuje 10 ur za to razdaljo, medtem ko je rekord proge med 4 in 5 urami. Naštel je tudi svoje pohodniške podvige: Kavce-Črna na Koroškem-Kavce, Kavce-Uršlja gora-Kavce, Kavce-Slovenj Gradec-Kavce, prehojeno Šaleško planinsko pot v dolžini 120 km, ipd.

Grafiti pred vasjo Kavce

Ko se je že mračilo, sva prišla v Velenje. Gre za mesto, ki je nastalo po 2. svetovni vojni. Prebivalci tega mesta so našli svoja bivališča v velikih stanovanjskih blokih, ki so razmeščeni ob povsem ravni cesti, ki pelje proti Slovenj Gradcu. Stanovanjske hiše se nahajajo na pobočju, na vzhodni strani mesta. Na strmih pobočjih zahodnega dela mesta pa domujeta: moderni skakalni objekt in starodavni grad.

Blokovska naselja v Velenju

S prijateljem sva doživela lep zimski pohod po štajerski pokrajini, ki je bila na nekaterih mestih tudi vinorodna. Še na nobenem pohodu nisem na enem mestu videl toliko ličnih kapelic kot ravo tu. Prav na tem pohodu sem videl najlepšo kapelico do sedaj, ki je izstopala po svoji lepoti.

Lepotica med kapelicami v bližini vasi Studence