Celje–Slovenske Konjice

Na Martinovo nedeljo sva se s prijateljem iz železniške postaje Celje odpravila proti Slovenskim Konjicam. Celje in okolica je bila tega jutra odeta v dokaj gosto meglo, čeprav se je čutilo, da je nad meglo sončno vreme. Ulice okoli železniške postaje so bili v hladnem jutru skoraj prazne, tu in tam je bilo moč videti kakšno osebo, ki je hitela v svoji smeri. Najprej me je v oči padla Nemška hiša. Ko sem si jo nekoliko natančneje pogledal, sem opazil, da jo je že nekoliko načel zob časa, kajti na določenih mestih je bilo moč opaziti anomalije na stavbi. Kljub tem napakam, je še vedno izražala bogatost oblike, z okroglimi deli stavbe, rumenkasto-rdečo fasado ... Gre za posebno stavbo v Celju, v tem ni dvoma.

Nemški dom v Celju

V mislim sem imel pot, ki bo šla mimo avtobusne postaje, potem pa proti vzhodu. Pa sem bil takoj presenečen, saj sva zavila kmalu za železniško postajo za 90 stopinj v levo. Kmalu sva prišla do potoka Hudinja, kjer naju je očarala ladica pred gostinskim lokalom, ki je bila namenjena kadilcev. Midva sva se odpravila proti Teharjem in nato proti Proseniškem, kjer imajo tudi bajer, ki je bil v času najinega obiska povsem izušen. Tudi naprej v gozdu so bila močvirja, ki so bila v času najinega obiska izsušena. Kmalu nato sva prečila avtocesto in se odpravila proti Dramljam. Na tem delu poti so bile številne markacije, ki so označevale pot XIV divizije. Steza je bila na tem delu poti zelo neizrazita, posledično pa je bilo tudi veliko knafeljčevih markacij. V Dramlje sva prišla iz gozda direktno na dvorišče župnišča. Že prej in tudi iz župnišča sva lahko uživala v pogledu na dokaj mogočno cerkev Sv Helene za vaško okolje. Moj prijatelj je na cerkvi zasledil napis Šket in v nadaljevanju je pisalo, da je bila ta oseba v teh krajih učitelj. Zanimalo ga je, če sta s to osebo, zapisano na cerkvi, kaj v sorodu, saj imata isti priimek. Obrazložil mi je, da je bila tudi njegova rodbina nekoč Šket, pa so jih med II. svetovno vojno preimenovali v Sket. V tem delu poti sva se že vzpela na 316 metrov.

Cerkev Sv. Magdalene v Dramljah

Pred sabo pa sva gledala ogromno gmoto gričev, ki so se čebulasto sledili eden za drugim, dokler se niso zaključili z večjim grebenom, za katerega sva vedela, da je visok okoli 1000 m. Za tem grebenom pa so Slovenske Konjice. Šele kasneje sva izvedela, da se to hribovje imenuje Konjiška gora. Naslednja vas skozi katero sva "korakala" je bila Svetelka. Malo naprej od vasi sva bila že na višini 400 m. Teren se je ves čas postopoma vzpenjal. Okoli naju pa je bilo veliko travnikov, ki so bili "položeni" v okoliški hriboviti svet. Velikokrat so bili ti tereni izkuriščeni za trto, ki je rasla v obširnih kolonah, ki so bile postavljene vodoravno in navpično. Jesen je naredila liste trte privlačno rumeno-rjavo-zelene barve. Vzbujala je občutek nečesa, kar je dalo bogat sad v obliki žlahtne kapljice, sedaj pa je na zasluženem počitku, po napornem delu čez pomlad, poletje in jesen. Je samo še vprašanje časa, kdaj bo spet trta pognala zelene liste in se obložila z grozdi temo-rdeče ali zeleno-rumene barve. Moč je bilo opaziti, da imajo nekateri pridelovalci trte boljšo lego za rast. Posledično pa tudi bolj bogate hiše.

Vinogradi na Slemenu

Ko sva prišla v Spodnje Slemene je postal teren še bolj strm, s številnimi gozdovi v okolici, vinogradi, travniki in kar nekaj hišami, ki so vztrajale v tem hribovju. Ko sva prišla v Kamno Goro in Sojek, pa sva bila že čisto blizu Konjiške gore. Tu se je pričela velika propaganda v obliki smerokazov za vrh Stolpnik (1012 m). Vedno sem mislil, da so stolpi novejši izum. Nikakor me ni jasno, kako je mogel ta hrib dobiti ime po stolpu, če so ga morda naredili pred 30 leti. Malo sva posedela v naselju Sojek. Tega imena res nisem mogel pozabit, ker sem kar nekaj časa gledal tablo Sojek. Poleg tega sem se osvežil z rdečim jabolkom, ki je imel zelo aromatičen kisalkasti okus. Kmalu sva nadaljevala pot proti Slovenskim Konjicam, s tem, da sva zavila proti vzhodi. Nekaj časa sva hodila po asfaltu. Med hojo je nenadoma pred naju skočila srna iz strmega pobočja. Zaslišala sva samo hrup, vidoč srno, ki je padla po asfaltu in oddrsela na drugo stran ceste in naprej po strmem pobočju. Druga srna pa je varno počakala na strmem pobočju. Malo naprej sva zavila v hrib. Mimo zadnjih hiš na južnem pobočju Konjiške Gore sva zavila v gozd, dokler nisva prišla na najino najvišjo točko grebene. Nato pa sva se po markirani stezi, najprej zelo strmo, potem pa bolj položno spustila v Slovenske Konjice. Ko sva se že zelo približala Slovenskim Konjicam, sva šla mimo ličnega gradu, ki ga je tudi že nekoliko načel zob časa. Treba se je bilo samo malo še spustiti po hribu navzdol in že sva bila pred mogočnimi sadovnjaki Zlatega griča. Od tod sva se usmerila samo še v center Slovenskih Konjic. Najprej naju je na obrobju centra pozdravila cerkev tiste velikosti, ki je od blizu nikakor ne moreš zajeti s foto-aparatom zaradi velikosti. Sprehodila sva se skozi "strogi" center Slovenskih Konjic, ki so ga ravno takrat obnavljali. Priti sva morala samo še do avtobusne postaje. Nato sva se z avtobusom malo po 5. uri zvečer odpravila proti Ljubljani.

Center Slovenskih Konjic

Najin pohod je bil zelo zanimiv zaradi lepe pokrajine, opazovanju vztrajnih ljudi, ki živijo na tem področju in zanimive vinske trte, ki poživlja to pokrajino.