Zg. Jezersko–Velikovec

Tokrat sem svoj pohod pričel na Zg. Jezerskem ob Planšarskem jezeru. Okoli mene je bila idilična pokrajina s kočo ob Planšarskem jezeru. Nad Planšarskim jezerom na južni strani so se dvigovala pobočja Kočne, seveda najprej porasla z gozdom. Višje kot je bilo, manj je bilo drevja in vse več skalovja, ki je bil izbrušen v toku let v različne ostre oblike.

Planšarsko jezero na Zg. Jezerskem

Izbral sem si neobičajno smer za pohodnika z nahrbtnikom. Odpravil sem se proti cesti, ki gre proti mejnemu prehodu z Avstrijo t.i. Jezerskemu vrhu. Kmalu, ko sem prečkal to cesto, sem zavil na kolovoz, ki me je pripeljal na Jezerski vrh, kjer sem tudi prestopil mejo med Slovenijo in Avstrijo. Takoj se je videlo, da sem prišel v drugo kulturo: nemški jezik, drugačen način markiranja planinskih poti, drugačen izgled stavb, drugačni obrazi ipd.

Gostilna na Jezerskem vrhu Seebergstuberl

Kmalu sem našel pot, ki me je odpeljala proti severu, kajti Velikovec je v tej smeri. Sedaj me je pot vodila okoli Koroškega Storšiča (1759 m), ki se mi je zdel nenavaden, posebno če ga vidiš prvič. Strmo se je dvigoval v nebo in skoraj do vrha je bil poraščen z drevesi. Vrh pa se je končeval s krajšim grebenom, ki je bil narejen iz skal, ki so se skoraj navpišno dvigovale proti vrhu. Na najvišjem delu pa je bil postavljen križ. Težko bi rekel, da je podoben našemu Storžiču v Kamniško-Savinjskih alpah, čeprav nosita podobno ime.

Storšič v bližini Jezerskega vrha

Potem sem obkrožil Storšič po prijetni gozdni poti, ki se je vzpenjala proti Keppu. Kepp je na višini 1633 m in je preval, kajti iz Keppa se med drugim lahko odpravimo tudi proti Obirju.

Preval Kepp v bližini Jezerskega vrha

V tistem trenutku se še nisem zavedal, da se bom sedaj več ur spuščal v dolino Obirsko (Ebriach). Storšič sega vse do Obirskega, kar je ogromna površina. Iz Keppa sem najprej zavil proti Kortem (Trögern). Označena planinska pot se je ves čas spuščala ob žičnati ograji proti temu naselju. Po kakšni 1,5 ure hoje pa je bilo potrebno zaviti proti vzhodu, tako da sploh nisem šel proti tej vasi, čeprav so markacije vodila proti njej. Sedaj sem do Obirskega hodil brez markacij s pomočjo GPS naprave. Na tem delu poti sem se še enkrat lahko prepričal kakšna prostranstva imajo v Avstriji, ki so sestavljena iz gora in dolin, ki so poraščena z gostimi iglastimi in v malo manjši meri z listnatim drevjem.

Gorata prostranstva v Avstriji, ki so sestavljena iz dolin in gora

Ko sem premagal vse vzpone in spuste do Obirskega, sem prišel v dolino Obirskega potoka. Takrat je bila ura že okoli 12. Torej sem iz Zgornjega Jezerskega do Obirskega potreboval najmanj 6 ur.

Obirsko pri Železni Kapli

Ko sem pešačil kakšno slabo uro po dolini Obirsko, sem prišel do gostilne Kovač, kjer sem zavil proti Obirju, ki je visok 2141 m.

Gostilna Kovač, kjer se zavije proti Obirju

Sedaj sem šel kratek del poti po asfaltni cesti za Obir, vendar pohodnika kmalu usmerijo markacije na gozdno pot, ki se ves čas strmo vzpenja proti Kapelski koči (Eisenkappler Hütte). V tem delu poti potrebuje pohodnik resnično veliko moči, da po prehojeni poti iz Jezerskega zmore s tekočo hojo še ta vzpon. Meni to ni uspelo, ker se mi je nabralo le preveč kilogramov, da bi bil zmožen kaj takega. Vendar sem še dokaj zgodaj, okoli 5 ure popoldan prispel do koče. Koča je očitno dobro obiskana, ker je bilo za mizami kar veliko gostov. K temu pa pripomore tudi asfaltna cesta do koče, saj sem ob koči lahko opazil parkirane avtomobile in motorje. Če bi morali vsi priti peš, bi bilo verjetno veliko manj gostov. Osebje koče je bilo prijazno in imeli so tudi dobro gostinsko ponudbo. Pred kočo so imeli tudi fotografijo Kamniško-Savinjskih alp in napis vrhov. Pohodnik se je lahko usedel na klopco in pred sabo je imel fotografijo Kamniško-Savinjskih alp z napisi. Potem si pa lahko preko te fotografije ugotovil, kateri vrh gledaš v tem pogorju. Deležen pa sem bil tudi pogovora v slovenskem jeziku z starejšim gospodom, ki je bil del gostinskega osebja, če ne celo najemnik ali kaj podobnega v zvezi s to kočo. Tega dne sem prespal v tej koči.

Kapelska koča (Eisenkappler Hutte)

Fotografija Kamniško-Savinjskih alp

Naslednji dan sem se odpravil na vrh Obirja. Tega dne sem lažje premagoval strmino, ki je bila podobna kot proti Kapelski koči, vendar kmalu sem prišel ven iz gozda, kajti bil sem že blizu 2.000 m. Potem pa se je okoli mene odprl pravi gorski svet z golimi belimi skalami, zelenimi travnatimi pobočji, ki so bila poraščena s cvetjem različnih barv in nižje z gozdovi poraščenimi pobočji, ki so se končevala v dolinah. Doline pa so bile posejane z večjimi in manjšimi naselji. Med večjimi naj omenim Borovlje, Celovec, Beljak itd.

Vrh Obirja 2142 m

Iz vrha Obirja sem se odpravil proti Velikovcu oziroma markirana pot me je vodila najprej do naselja Gallizien. Vendar, da pridemo do njega, nas čaka najman 4 ure hoje. Najprej sem se spuščal po strmih severnih pobočjih Obirja do Planteua. Se mi zdi, da je iz te smeri resnično strm vzpon na Obir. To sem videl tudi na obrazih pohodnikov, ki so se vzpenjali proti Obirju. Eden izmed teh pohodnikov, ki je bil član večje skupine, mi je povedal, da prihajajo iz Abteia. Ta del poti sem končal kot rečeno v kraju Planteua pri gostilni Gasthaus Wildensteiner Wasserfall. Tu v bližini je bil tudi slap, ki je del potoka Wildensteiner Bach. Ta voda priteče iz pogorja Obirja. Iz te gore se mora stekati resnično velike količine vode, kar so naznanjale številne struge, mimo katerih sem hodil. Sedaj mi je kar malo žal, da se nisem šel ogledati tega slapa, pa tako blizu njega sem bil. Vendar takrat je bila utrujenost in žeja prevelika, da bi imel željo po tem ogledu.

Gostilna Wildensteiner Wasserfall v bližini Galliziena

Sedaj pa me je pot vodila po dolini. Najprej do naselja Gallizien. Nato pa sem nadaljeval pot proti Dravi, in sicer proti naselju Stein im Jauntal. Tu sem hodil po gozdovih, asfaltnih, makadamskih in gozdnih cestah, nekajkrat sem prečkal tudi manjše vzpetine nad temi naselji, ki so bile poraščene z gozdovi. Ta del pokrajine se je končal v Steinu in Jautalu, kjer sem pred sabo zagledal naselje z utrjeno cerkvijo na manjši vzpetini.

Naselje Gallizien

Stein im Jauntal

Od tu sem nadaljeval še kakšen kilometer do železniške postaje v kraju Tainach Stein, iz katere sem se odpeljal proti Beljaku. Od te železniške postaje do Velikovca mora biti še kakšnih 5 kilometrov hoje ob Dravi. Ta del poti sem pustil za kakšno drugo priložnost. Vedeti pa je potrebno, da Velikovec nima železniške postaje. Ima jo Kleindorf, ki pa je južno od Velikovca.

Železniška postaja Tainach Stein

2 dnevni pohod (glej GPS sled) po trasi avstrijske daljinske pohodniške poti 08 (začetek poti na severu: Rottal/Waldviertel, konec poti: Karawanken/Seebergsattel, dolžina 580 km) mi je bil zanimiv, ker sem hodi po neznani pokrajini za mene. Vedno me pa fascinirajo gorska prostranska, ki so doma tudi v tem delu Koroške okoli Jezerskega, Železne Kaple in Velikovca. K dobremu vzdušju pa pripomorejo tudi lepo urejena naselja in prijazni ljudje.