Trbovlje–Radeče

Zunaj se je komaj začelo daniti, ko sem pričel pohod iz Trbovelj do Radeč. Svoj pohod sem pričel na železniški postaji Trbovlje.

Železniška postaja Trbovlje, obdana s tovarniškimi stavbami

Najprej me je pot vodila na drugo stran Save, potem pa sem šel takoj za mostom po asfaltni cesti, ki se je vzpenjala po bregu na desni strani lokalne ceste skozi Zasavje. Ko sem se nekoliko dvignil, sem opazil 350 m visok dimnik Termoelektrarne Trbovlje. Dimnik je v zrak puhal bel dim, ki je bil najprej, ko je prišel iz dimnika zgoščen. Bolj je bil oddaljen od dimnika, bolj se je redčil in potem vsaj za oči izginil. Z vidika turizma se ni prav nič lepo vklapljal v hribovito okolico, z globoko vrezano strugo Save, ki teče po ozki dolini proti Zidanemu mostu in naprej proti Radečam. Ta kraj je bil cilj mojega današnjega pohoda.

Dimnik termoelektrarne Trbovlje

Redko imam priliko hoditi tako kratko razdaljo v dolžini 20 km, vendar tokrat sem želel iti čez Kum. Malo sem imel tudi v mislih kratek dan v oktobru, saj se prične mračiti okoli 19. ure, ko še ne premaknemo urnih kazalcev za 1 uro nazaj. Ko sem hodil po asfaltni poti skozi gozd, sem nad sabo videl vrhove, ki so bili do vrha poraščeni z gozdom. Nekajkrat se mi je zdelo, da sem sedaj na vrhu hriba, vendar pojavljali so se novi in novi prej opisani vrhovi. Med hojo sem ves čas na asfaltu opazoval semena listavcev: bukov želod, javorjeve propelarčke, kakšen kostanj, oreh itd.

Properalčki so semena Javorja in jih je bilo veliko po asfaltu ves čas vzpona proti Kumu

Končno sem zagledal hiše in pašnike, ki so bile razporejene po bregovih, ki so se zaključevali z vrhovi, ki so tvorili raven neskončen greben. Ko sem šel mimo prvih hiš vasi Dobovca in da sem po cesti prehodil celotno vas, ki se je zaključevala s cerkvijo, trgovino in šolo, sem prehodil vsaj 2 kilometra. Nad vasjo je bilo moč opaziti dokaj veliko skakalnico, ki pa je na nekaterih svojih delih že izgubila svojo strukturo, da je bilo moč sklepati, da ni več v uporabi. Še najboljše je bil ohranjen zgornji del, s skakalnimi rampami.

Vas Dobovec je zelo tradicionalna vas z nekaj kmetijami

Zopet sem se pričel približevati enemu od gozdnih vrhov. Na tem vrhu ni bilo moč opaziti drugega, kot to, da se je pot vila naprej po bregu in zagledal sem nov gozdni vrh. Vendar sem tokrat po kakšnih 30 minutah hoje prišel do smučišča Lontovž. Glede na stanje vlečnice in ratraga, ki je imel močno zarjavete gosenice, nisem bil ravno prepričan, če to smučišče še deluje. Bom bolj pozoren letošnje leto, ko bodo informacije o delujočih slovenskih smučiščih, da ugotovim, če še deluje smučišče Lontovž.

Smučišče Lontovž

Sedaj sem pa že slutil, da vrh Kuma ne mora biti pretirano daleč. Od smučišča sem se vzpenjal najprej po asfaltni cesti, nato sem zavil na markirano stezo, ki se ni preveč strmo vzpenjala na Kum. Ko sem stopil iz markirane steze na makadamsko cesto, sem ozrl 2 simpatični skulpturi. Ena je ponazarjala meni neznano vsebino, ker sem jo pogledal zelo bežno. Na ploščici, ki je bila pritrjena v spodnjem delu lesene skulpture, sem lahko razbral, da je delo akademskega slikarja. Drugo skulptura je bila na drugi strani ceste in je imela naložene raznobarvne vinske steklenice večjih vsebin. Že po nekaj korakih, sem pred sabo zagledal oddajnik na Kumu, ki je bil velik objekt, primerljiv z oddajnikom na Nanosu. Nato sem se povzpel po strmi stezi proti cerkvi. Ko sem prišel do cerkve, sem ugotovil, da dostop do oddajnika ni mogoč, saj je bil natančno ograjen z dokaj visoko ograjo. Iz tega sem sklepal, da moram vrh Kuma iskati za cerkvijo. Resnično je dom na Kumu za cerkvijo, če se vzpnemo iz Trbovelj. Iz vrha Kuma je lep razgled proti Dolenjski: Gorjancem, hribovju okoli Čateža itd.

Vrh Kuma s planinsko kočo in cerkvijo

Ko sem pogledal, kaj nudi razgled iz Kuma, sem nadaljeval pot proti Radečam. Steza se je na začetku pričela dokaj strmo spuščati. Ko sem prišel do prvih hiš, se je pojavila tudi makadamska cesta in nekoliko kasneje tudi asfaltna pot. Sedaj sem dolgo časa hodil po grebenski poti skozi listnate gozdove, po travnikih in skozi vasi. Na enem izmed sedel sem zagledal večje število avtomobilom in zeleno bratovščino. Ko sem šel mimo večje skupine, sem opazil, da so postavili tudi veseliške mize. Iz tega se je dalo sklepati, da bodo imeli zabavo. Nekoliko nižje v gozdu, pa sem šel mimo moškega, za katerega sem najprej iz daljava mislil, da je šel na malo potrebo. Ko sem prišel do njega, pa se mi je zdelo, da straži. Povedal mi je, da so njegovi kolegi zasledili divje svinje in jih bodo sedaj nekaj ubili, predvsem mladiče. Kot vedno, ko imam priložnost, sem tudi tokrat sogovornika vprašal, če so medvedje na tem območju. Odgovoril mi je, da zaidejo sem ter tja v njihove gozdove, saj so veliki klateži. Ravno zadnjič je sledil enemu.

Kmalu sem se odpravil naprej proti Radečam. Še vedno sem hodil po grebenski poti. Pod sabo sem lahko opazoval hiše, ki so bile večinoma raztrešene po hribu. Šel pa sem tudi mimo vasi, ki jo je sestavljalo nekoliko več hiš in imeli so tudi svojo cerkev.

Le redko sem lahko na poti iz Kuma proti Radečam ozrl Kum s televizijskim stolpom

Bil sem že kar malo nestrpen, ker se pot ni hotela začeti spuščati proti Radečam. Na koncu sem dočakal tudi ta trenutek, ko sem na svoji levi strani zagledal Zidani most, za katerega sem sprva mislil, da so Radeče.

Pogled na Zidani most

Vendar, ko je pot začela ovijati to naselje, mi je bilo jasno, da sem gledal Zidani most. Čez nekaj časa, ko sem stopil iz gozda in se je pot začela dodobra spuščati, sem pred sabo zagledal širšo ravnino, po kateri se je vila Sava, ki je sedaj pridobila tudi na širini na račun pritokov, npr. Savinje ipd. Na začetku te ravnine pa so se stiskale ena poleg druge hiše Radeč. Sedaj sem bil še dokaj visoko nad Radečam, zato sem imel tudi tako lep pregled nad okolico.

Pogled na Radeče

Sedaj sem se hitro pričel spuščati po strmi cesti, ki je bila na začetku makadamska, potem nekaj časa asfaltna. Nato pa so me smerokazi usmerili na stezo, ki se je strmo spustila mimo nekdanjega gradu do hiš, ki so tvorile Starogradsko ulico. Tu sem lahko opazoval lično in dokaj veliko cerkev, poleg nje pa hišo, okrašeno z mozaikom.

Starogradska ulica v Radečah, kjer je tudi cerkev

Sedaj sem se usmeril proti mostu, ki je bil narejen iz železa. Bil je širok, kot bi bil namenjen vozilom, vendar tla so bila prekrita s hrastovimi deskami, ki so imele velike špranje. Ko sem sestopil iz tega mostu čez Savo, sem naredil nekaj korakov po stopnicah. Bilo mi je jasno, da most ni namenjen vozilom. Ni mi pa bilo jasno, zakaj je bil tako širok, če služi samo pešakom, tekačem. GPS naprava me je sedaj vodila čez cesto in po stopnicah navzgor. Upal sem, da bo na vrhu stopnic železniška postaja. Vendar o njej ni bilo ne duha, ne sluha. Morda je bila tu nekoč in tako je ostala v zemljevidih. Jasno mi je bilo, da moram iti ob progi proti Radečam. Najprej sem kakšen slab kilometer hodil ob železniški progi, potem ko sem prišel do prvih hiš v Radečah na levem bregu Save, če gremo proti Sevnici, sem zavil na ozko asfaltno cesto, ki me je kmalu pripeljala do železniške postaje Radeče. Gre za novejšo postajo, ki nima značilne železniške postaje, ki nosi napis kraja. Ko vozijo mimo vlaki, pa iz nje izstopi prometnik in neverbalno komunicira z strojevodji.

Most za pešce čez Savo v Radečah

Na pohodu sem se počutil dobro, saj sem hodil po lepih poteh, ki nikoli niso izginile oziroma postale zelo slabe, kot se to kdaj dogaja na pohodih. Vreme je bilo sprva zmerno oblačno. Bolj se je bližal poldne bolj je bilo jasno. Ko sem prišel v Radeče je bilo pa že sončno vreme. Sonce je lepo osvetljeval dolino in reko Savo, da sem lahko ta del Slovenije opazoval v polnem sijaju.Tudi naselje Radeče dajejo videz trga z dokaj lepo cerkvijo in hišami, ki so postavljene ena poleg druge v ravni vrsti na obeh straneh ceste. Za hišami pa se dvigujejo bregovi, ki gredo strmo v višino.