Borovnica-Ig

Ko se je vstavil vlak v Borovnici, sem na svoji desni strani zagledal visok "kartinasti" hrib. Okolici je dajal neki grobi karakter, hkrati pa je bil mesto polno življenja, saj z vidika dreves. To je bila prva stvar, ki sem jo opazil v Borovnici.

Železniška postaja Borovnica

Odpravil sem se proti lesni tovarni v Borovnici, ki je očitno delala tudi v soboto. Potem sem šel proti potoku Borovniščica. Ko sem se mu približal in sem šel po njegovem desnem bregu, mi je hitro zmanjkalo poti. Nisem želel tvegati, da ne bi mogel v nadaljevanju prečiti potok, zato sem šel malo nazaj po poti in prečil potok čez manjši most ter prestopil na njegov levi breg. Tu je bila pot, ki me najprej vodila mimo ranča s konji. Tam je bil prijazen starejši moški, ki se je ukvarjal s konji. Zanimalo ga je, če sem pohodnik in kam sem namenjen. Povedal sem mu, da grem proti Rakitni. Želel mi je ponuditi zemljevid teh krajev, pa sem mu odgovoril, da imam svojega. V resnici sem se zanašal na svojo ročno GPS napravo, da se prebijem do Rakitne in naprej do Iškega Vintgarta, Iške vasi in Iga. Najbolj vesel pa sem bil njegove informacije, da lahko nadaljujem pot do zaselka Dražica. Zastavil sem mu tudi nekaj vprašanj glede medvedov: Ali so napadalni? Ali kdaj pridejo do njegovega ranča? Ali je že videl medveda v naravi? Rekel mi je, da ni "panike" glede medvedov. Dobro je na vsake toliko časa zavpiti. Povedal je tudi, da včasih medved pride do ranča. Sam pri sebi sem si mislil, da bom uporabljal piščalko in na samotnih mestih v gozdu naredil nekaj piskov za preventivo. Do zaselka Dražica sem prišel po ozki travniški poti. Naprej sem se odpravil po travniku do zaselka Niževec. Tu sem nekoliko izgubljal energijo, ker sem šel v tem zaselku v breg, vendar sem se moral spustiti nazaj v vas, če sem želel hoditi v pravi smeri. Zopet sem srečal prijaznega starejšega gospoda, ki se je ravno odpravljal z avtomobilom od doma. Vprašal me je, če grem na Rakitno. Ko sem mu potrdil, mi je razložil, dve možne poti za Rakitno. Prva je šla takoj za njegovo hišo strmo v breg. Zatrdil je, da bom po tej poti prišel na markirano pot čez nekaj časa. Pogledati sem šel to pot, vendar je šlo za dokaj neizrazito pot, zato sem se obrnil in poiskal markirano pot za Zabočevo. Lepo je bilo pešačiti proti slikovitemu zaselku pod mogočnim strmim hribom.

Zaselek Zabočevo

Nad to vasjo pa se je pričela markirana pot za Rakitno. Po ne preveč strmi gozdni poti sem se kar nekaj časa vzpenjal in krajši čas spuščal proti Rakitni. Pot je bila ves čas izrazita, nezaraščena in tekoča. Na drevesih sem lahko ves čas po markacijah kontroliral, da grem v pravo smer. Ko sem se spuščal proti Rakitni, sem še na vrhu brega srečal 2 traktorja, ki sta naznanjala bližino naselja. Kmalu sem stopil na plano in pred sabo zagledal prve hiše Rakitne. Potem sem kar nekaj časa hodil skozi presenetljivo veliko vas, da sem zopet prišel v gozd.

Center Rakitne

Sedaj sem hodil po makadamski gozdni poti, ki se je ves čas rahlo vzpenjala. Potem sem prišel do znaka prepovedan promet v obe smeri, privatno zemljišče. Tu sem se spustil po vzporedni poti, na katero je kazala tudi markacija. Kmalu sem zagledal vikend in pašnik. Ko sem se še malo spustil, sem prišel do smerokazov, ki so usmerjali proti Gornjemu Igu, Vrbici itd. Odšel sem proti Gornjemu Igu.

Koristne usmerjevalne table, ki nas po markiranih poteh vodijo čez strmo Iško sotesko

Hodil sem najprej po gozdnem kolovozu, dokler nisem prišel na rob soteske Iška. Tu sem pa zavil po njenem robu po gozdarski makadamski poti proti Gornjemu Igu. Zopet sem kar nekaj časa tekoče hodil po tej poti, dokler nisem prišel do vikendov in hiš. Od tu sem nadaljeval pot do križišča, kjer me je smerna tabla usmerjala proti Iškemu Vintgartu.

Tu zavijemo proti Iškemu Vintgartu po gozdni stezi

Spustil sem se po markirani stezi do gostišča Iški Vintgart. Hhkrati sem prišel tudi do reke Iška. Gostišče Iški Vintgart je bil zaprt. Svoj pogled sem usmeril v zemljevid, ki je bil izobešen pred gostiščem. Z zanimanjem sem si ogledavol naravne in kulturne znamenitosti, ki so bili vrisane v zemljevid. Želel sem ugotoviti, kaj je Vrbica. Ugotovil sem, da je to sotočje večih rek oziroma potokov: Iške in potoka, ki preteče iz smeri Rakitna.

Gostišče v Iškem Vintgartu

Iz Iškega Vintgarja sem se odpravil po asfaltni poti do zaselka Iška, sledila je Iška vas. Severno od Iške vasi je verjetno najlepši pogled na Krim iz doline. Kar nekaj časa sem užival, ko sem ga opazoval, pa čeprav sem se moral obračati skoraj za 360°.

Pogled na Krim iz Iške vasi

Iz Iške vasi sem se odpravil proti vasi Staje. Hodil sem po lokalni asfaltni cesti, ki se je vila ob robu Ljubljanskega barja. Potrebno je bilo samo "pedalirati" kakšne 3 km, da sem prehodil Staje in prišel do moje končne točke Iga. Kako zanimivo ime? Samo dve črki v besedi. V Igu sem poiskal avtobusno postajo. Po slabi uri čakanja na avtobus mestnega prometa, sem se z njim odpeljal proti Ljubljani.

Moj končni cilj: Ig pri Ljubljani

Pot ni bila preveč naporna, saj sem skoraj tekoče hodil do mojega končnega cilja. Še največ težav sem imel na začetku poti v Borovnici. Vendar je bila to posledica slabo izbrane poti na začetku (Borovnici), kar sem pa popravil v GPX sledi.