Medno-Mengeš

Tokrat sem začel svoj pohod v Mednem v bližini Ljubljane.

Pohod sem začel v Mednem

Pred seboj sem imel Šmarno goro. Ves čas sem opazoval bele skale, ki so štrlele ven iz hriba v spodnjem delu hriba, sicer večinoma pokrit z listnatim drevjem. Smer moje poti me je vodila prav proti tem skalam, potem ko sem prečkal mističen, ozek, lesen most čez Savo. Prav kmalu sem bil v bližini teh skal, ki služijo kot poligon ljudem, ki radi plezajo po skalah. Čez te skale poteka tudi pot, ki je opremljena z jeklenicami. Tu lahko vadimo plezanje z varovalnim pasom čez ferate. Lansko leto sem bil tu na tečaju, kjer so nas usposabljali za plezanje po skalah. Jaz sem bil eden redkih, ki mi ni privlačilo prosto plezanje po skalah, kjer te varujejo le z vrvjo. Na moje presenečenje me je pot vodila mimo odbojkarskega igrišča in manjše skalnate gmote, kamor vaditelji pripeljejo tečajnike. Le-ti morajo najprej preplezati to skalnato gmoto. Ko sem jo danes opazoval, se mi ni zdela niti obsežna niti prezahtevna. Pred letom pa se mi je zdela prav težavna, čeprav ostali tečajniki niso imeli prav velikih težav na tej skali. Kasneje so plezali po veliko večjem skalovju in so uživali pri tem. Tu sem malo iskal pot, ki bi me popeljala naprej do Gamelj. Kmalu sem zagledal stezico in malo kasneje tudi oznake, ki so me peljale v pravi smeri naprej, kar mi je potrjeval Oregon. Na poti sem srečal kar nekaj pohodnikov, ki so hiteli proti vrhu Šmarne gore.

V spodnjem delu Šmarne gore lahko opazujemo bele skale

Jaz pa sem skušal čim prej priti v naselje. Kasneje pa sem pričakoval Gameljne in vzpon na Rašico. Ko sem iz gozda stopil v vas, me je zanimalo, kam sem prišel. Jasno mi je bilo, da sem v bližini Ljubljane, kajti čisto blizu sem videl poseko na hribu nad Šentvidom.

Lep pogled na Ljubljano iz spodnjega dela Šmarne gore pri Tacnu

Kasneje sem spoznal, da sem v Tacnu, slovenski meki kajakaštva. Kmalu sem zapustil Tacen in sem se pričel približevati Gameljnam. Potrebno je bilo samo še iti čez most nad avtocesto. In pred mano so bile Gameljne. Na Oregonu sem si zarisal pot čez polje, pa nisem bil pazljiv, zato sem skozi Gameljne hodil kar po glavni cesti. Ves čas sem srečeval avtomobile, kolesarje, pešce in tekače. Ko sem prišel na konec Gamelj, sem zavil proti Rašici.

Gameljne so največja vas, skozi katero sem šel, da sem prišel do Mengša

Kmalu sem prišel na označeno pot, ki me je vodila do vasi Rašice. Tik pred vasjo sem dohitel pohodnike, ki so hiteli proti gostilni. Prav od tam se je slišala harmonika. Očitno so proslavljali 1. maj.

Pred vasjo Rašica sem prehitel manjšo skupino pohodnikov, ki so hiteli na veselico v čast 1. maja

Jaz pa sem odhitel mimo gostilne proti televizijskemu stolpu. Kar nekaj časa sem se vzpenjal, da sem prišel do koče in par korakov naprej do televizijskega stolpa. Ravno takrat se je vzpenjalo po stopnicah stolpa večje število ljudi.

Koča na Rašici pri televizijskem stolpu

Moja skrb pa je bila, da najdem pot, ki me bo popeljala do Mengša. Že pred kočo sem videl lično tablo z napisom Mengeška koča. Strumno sem sledil oznakam, se spustil po hribu navzdol in kmalu prišel do razcepa. Ena tabla je usmerjala na pot do Mengeške koče po grebenu. Druga pa je bila označena Mengeška koča, Dobeno. Ker sem se v Oregon vrisal drugo varianto, sem se odpravil po njej.

Pot iz vrha Rašice do Mengeške koče je brezhibno označena

Pot je bila ves čas ilovna, vendar nezaraščena in široka. Večino časa je šla bolj naravnost, le nekajkrat se je spustila oziroma je šla navkreber. Ob poti so bili opazni kraški pojavi, kot so vrtače. Ko sem prišel do naslednjega smerokaza, ki je usmerjal proti Dobeno oziroma proti Mengeški koči, sem seveda izbral smer Mengeška koča. Malo najprej od tega razcepa sem skozi drevesa ozrl dolino, asfaltno cesto in hiše. Vedel sem, da se bližam Mengšu. Na vsake toliko časa sem srečal kakšnega pohodnika. Malo pred razcepom za Mengeško koča, pa sem prehitel večjo skupino pohodnikov, ki pa niso hodili v strneni skupini, ampak so bili v manjših skupinicah, eni najprej, eni nazaj. Ko sem šel mimo zadnjega smerokaza Mengeška koča, ki me je usmerjal za 90° v desno v smeri moje hoje, sem pričel hoditi navkreber. Taka pot je bila vse do Mengeške koče. Da se ji približujem, sem ugotovil že kakšen kilometer prej, kajti od tam je prihajala narodno-zabavna glasba. Ko sem si ji približal, sem se moral na kratko še enkrat povzpeti. Celo stopnice iz brunov in zemlje so naredili, da bi bila hoja udobnejša. Ko sem premagal strmino, sem pred sabo zagledal razvit gostinski objekt, kjer je bilo veliko gostov. Natakarice pa so bile vsaj tri. Pri koči sem videl parkirane tudi avtomobile, kar povečuje število gostov. Je pa res, da je ta koča tik nad Mengšem. Potrebno se je povzpeti iz Mengša po kratki strmini in smo že pri koči.

Mengeška koča je lep gostinski objekt, ki ima verjento tudi veliko gostov

Zopet se nisem ustavljal, ampak sem pohitel po poti proti Mengšu. Na moje začudenje sem šel tudi mino lepo urejene trim steze, ki danes v času fitnesov niso več v modi. Kmalu sem prišel do hiš v Mengšu. Ni bilo potrebno dolgo hoditi, da sem prišel do glavne ceste, ki vodi iz Mengša proti Ljubljani. Bil sem v samem centru Mengša. Tam sem zagledal tudi avtobusno postajo. Komaj sem prišel do avtobusne postaje, že je pripeljal avtobus, ki me je odpeljal na avtobusno postajo v Ljubljani. Iz avtobusne postaja v Ljubljani sem potreboval še en avtobus do Mednega. Ker je bila ura blizu 3. popoldne, sem se odpeljal do tega kraja z avtobusom, ki je šel proti Bledu in naprej proti Bohinju.

Cilj pohoda: Mengeš