Štore–Breg

Trije potniki smo izstopili v jesenskem jutru na železniški postaji Štore. 2 izmed 3 potnikov sva bila pohodnika, ki sva bila namenjena proti Sevnici. Štore imajo industrijsko dušo, kajti kraj ima velike obrate za predelavo kovin. Vedno ko vidim take obrate, vidim pred sabo 1. maj, godbo na pihala, rdeči nagelj in delavce, ki so poklicani kot upravljalci tovaren.

Industrijski obrat v Štorah

Po nekaj sto metrih sva že hodila po vzponu bližnjega hriba. Vse bolj se je odmikal industrijski duh, ki je dobil navdih vaškega okolja. Nekaj strnjenih hiš, redki vinogradi, sadovnjaki jabolk in hrušk, laježi psov, redka improvizirana igrišča za košarko.Vse to je bilo posajeno v majhne dolinice ali na vzpetine nad dolinicami. Vse okoli pa pokošena trava in drevesa.

Vas Pečovje pri Štorah

S prijateljem sva sprva sledila asfaltni cesti vse do vasi Pečovje, kjer se je končala asfaltna pot. Nadaljevanje poti sprva nisva videla, nato pa sva le našla neko sled po travniku, ki naju je vodila v gozd do Bojanskega potoka. Sedaj sva hodila po strugi potoka. Če ne bi bilo markacij, bi morda pomislila, da tu sploh ne gre pot. Sklepam, da je pot neprehodna, ko je struga potoka polna vode.

Soteska Bojanskega potoka

Ko sva zavila iz doline Bojanskega potoka proti Svetini, sva se rešila poti, ki je bila dokaj neugodna zaradi skalovja, tesnih skalnatih dolin in plitve vode. Stezica se je strmo vzpenjala po bregu, kateremu se je videl konec preko dreves, za katere se je zdelo, da rastejo po grebenu hriba. Sedaj sva se hitro dvigovala in po nekaj deset minut hoje sva prišla do planinskega doma na Svetini. Gre za veliko stavbo, ki daje videz hotela. Ker sva slišala od drugih pohodnikov, da je zaprt, sva se odpravila v dolino, do vasi Svetina.

Planinski dom Svetina

To vas zaznamuje velika cerkev za vaško okolje, ki je bila narejena iz kamenja. Stilsko je bila zelo podobna cerkvam v Bretaniji. Nekaj časa sva postala pred vaško gostilno in povsem blizu prej omenjene cerkve. Takrat so ljudje ravno odhajali k nedeljski maši. Kmalu sva odhitela naprej, mimo ličnega pokopališča, kjer je pokopana svetovna popotnica Alma Karlin.

Vas Svetina

Pot naju je vodila v Kanjuce. Določen čas sva hodila po asfaltni cesti, nato je pot prešla v kolovoz in potem sva zopet hodila čez travnik, kjer je bila vidna neizrazita steznica na njem. Le ta naju je pripeljala do kolovoza, vendar sva nadaljevala po stezi, dokler zopet nisva prišla na makadam. Po njem sva hodila le malo časa, kajti zopet sva zavila navzdol po mašanem gozdu. Hodila sva po zapuščeni stezi, ki je bila poraščena z grmičevjem. Na srečo sva prišla na travnik, ki se je strmo spuščal proti vasi. Ko sva prišla do zidanice, ki je bila obdana z vinogradom, naju je opazil gospodar. Povabil naju je na kozarec rdečega vina. Kmalu zatem se nam je pridružil tudi njegov brat, kar sva lahko sklepala po obrazih zaradi podobnosti med njima. Oba sta nosila brke, bila prijazna in komunikativna. Pogovarjali smo se o zgodovini teh krajev, značilnosti življenja tukaj ipd. Po nekaj deset minutnem pogovoru smo se poslovili. Ko sva se spustila v dno hriba do domačije, sva bila ogovorjena s strani ženske, ki bi bila lahko mati moškima, s katerim sva se zapletla v pogovor. Bila je v družbi večje skupine. Tudi ona naju je prijazno ogovorila. Vsaka topla beseda v tujih krajih ogromno pomeni popotnikom.

Zaselek Kanjuce pri Štorah

Od tod sva se odpravila proti cervki na vzpetini, po imenu Sv. Peter. Zopet sva hodila po asfaltnih poteh. Nekaj časa sva se vzpenjala oziroma spuščala, dokler nisva prišla v vas Vrh nad Laškim. Šlo je za lično vas, ki je imela tudi cerkev.

Vrh nad Laškim

Iz Vrha nad Laškim sva se odpravila proti Jurkloštru in Lahovem grabun. Tu sva bila že blizu začetka vzpona na Lisco. Hodila sva malo navzgor, malo navzdol. Okoli naju pa vasi, travniki, doline, griči in gozdovi na hribih. Impozanten pa je bil zadnji del poti, ko sva vstopila v dolino, nad katero so se dvigovale strme pečine, po katerih pozimi drsijo tudi plazovi. Ko sva prišla do gostilne v Jurkloštru, sva začela hoditi skozi Lahov graben.

Začetek poti v Lahovem Grabnu

Pot se je počasi vzpenjala proti Lisci. Ko pa sva prišla kakšne 4 km od gostilne v Jurkloštru, sva zavila proti hribu, ki je pripadal Lisci. Po strmini sva se počasi vzpenjala, dokler nisva prišla na vrh grebena.

Vzpon na Lisco iz Lahovega Grabna

Potrebno je bilo samo še prečiti greben in prišal sva do Planinskega doma na Lisci. Še v večernih urah je bilo pri domu veliko obiskovalcev. Večina od njih se je pripeljala na Lisco z avtomobilom.

Planinski dom na Lisci

Počasi se je že pričelo mračiti, midva pa sva se z optimizmom odpravila proti Sevnici. Glede na to, da sva v gostilni dobila informacije, da bo veliko krajša pot, če greva na železniško postajo Breg, nisva razmišljala veliko, ko sva zagledala smerno puščico Breg. Ko sva prišla do vasi Razbor, je bila že tema. Sedaj sva hodila proti Bregu s pomočjo svetilk, GPS naprave in markacij. Na tak način sva po popolni temi prišla do vasi Breg, ki je v bližini Sevnice. Nato pa sva se odpravila na vlak, ki naju je odpeljal proti Ljubljani iz železniške postaje Šentjur na Polju.

Železniška postaja Šentjur na Polju

Pohod je bil zanimiv zaradi lepe pokrajine, prijaznih ljudi in sončnega jesenskega vremena. Obiskala pa sva tudi Lisco, ki je ena izmed bolj znanih destinacij med hribi v Sloveniji. Virtualo si lahko ogledate področje pohoda na GPSed.com.