Morlaix–St. Brieuc

Ena izmed daljinskih pohodniških poti v Franciji je E5 ali GR 34, kot jo označujejo Francozi. Prične se v Bretaniji, v mestu Brest. Potem gre mimo Pariza skozi Švico in konča se v Italiji. Svoj pohod sva pričela s prijateljem v Morlaixu, ki je od Bresta oddaljen okoli 50 km in leži JV od njega. V Morlaix sva potovala z letalom do Pariza, naprej pa s hitrim vlakom. Gre za manjše mesto v Bretaniji, ki leži na koncu enega izmed ozkih kanalov Atlantskega oceana, ki jih je tam kar nekaj. Mesto leži v ozki dolinici. Razna poslopja: trgovine, stanovanjske hiše, gostilne, hoteli, tovarniški obrati, cerkve, mostovi so nameščena bodisi po obeh bregovih ali v dolini sami. Mesto ima v kanalu tudi priveze za jahte. Ne moremo zgrešiti orjaškega mostu za vlak. Na svojo prisotnost nas opozarjajo galebi z njihovim značilnim vreščanjem. Če se povzpnemo do gostinskih lokalov na bregu, se nam odpre lep pogled na bližnjo okolico mesta. V teh gostinskih lokalih nas postrežejo s hrano, ki je nekoliko drugačna od naše. Na jedilnem listu ne bomo našli dunajskih zrezkov, jedi na žlico ipd. Ponujajo veliko ribjih jedi, zrezkov na žaru, pomfri, razne solate, njihove slaščice. Njihovo pivo ima bogat okus in vsebuje nekoliko več alkohola. Nudijo pa tudi številne vrste vin.

Mesto Morlaix

Po prespani noči v Morlaixu sva se zjutraj odpravila proti najinemu prvemu cilju na francoskem delu E5, in sicer naselju Plestin Les Greves. Ko sva pregledovala zemljevid, sva ugotovila, da bi imela do tega naselja okoli 70 km, če bi se držala označene poti, ki gre ob morski obali. Sklenila sva, da prečkava polotok po celini, da bi lahko prišla popoldan v prej omenjeno naselje. To pot nama je omogočala GPS naprava. Po označeni poti sva hodila kakšna 2 km, nato sva zavila na lokalne asfaltne ceste, ki so bile manj prometne. V tem delu sva hodila mimo polj, travnikov in skozi vasi, dokler nisva prišla do naselja Le Dourduff en Mer, kjer se je kanal, ki je bolj spominjal na manjšo reko močno razširil. Na tem mestu ima kanal dva kraka in midva sva hodila ob ožjem kanalu.

Pri naselju Le Dourduff en Mer sva zavila proti celini

Na nebu so nama grozili deževni oblaki, ves čas je pihal dokaj močan veter, vendar na srečo je padlo nekaj kapel dežja. Midva sva se odpravila proti vasi Plouezoc'h, katerega se spominjam po cerkvi, v kateri se je v času najinega prihoda ravno končala maša.

Cerkev v vasi Plouezoc'h

Potem pa naju je čakala dokaj prometna cesta do naselja Lanmeura. Skoraj 2 uri sva se mučila z dokaj hitrim korakom po asfaltni cesti, ki se je skoraj ves čas rahlo vzpenjala proti Lanmeuru. Obdajala so naju polja, travniki, ki so bili poraščeni z bolj redkim drevjem.

Naselje Lanmeur

Iz Lanmeurja sva odšla proti naselju Plestin les Greves, ki se razteza na velikem območju vse do Atlantskega oceana. Zopet sva hodila po podobni poti kot prej. Na tem delu poti so se mi bile še najbolj zanimive hiše, ki so pogosto imele okna in vrata prepleskana z modro in belo barvo. To kombinacijo sem pozneje opazil še pri številnih hišah.

Bretanska hiša z okni in vrati v modri barvi

Ko sva prišla v naselje Plestin les Greves se je pot začela nekoliko bolj strmo vzpenjati. Na tem delu poti sva prišla do ene izmed variant poti GR 34. Ta pot ima nekaj variant, ki so označene z GR 34A, GR 34B, GR 34C, GR 34D. Do najinega hotela sva hodila, če se ne motim po GR 34D. Pot je bila speljana po kolovozih ob obrobju naselja. Ko sva prišla do manjše cerkvice, sva zavila na ožjo pot, ki se je sedaj začela kar strmo vzpenjati. Ko se je pot zravnala, sva prišla na manjšo planoto nad Atlantskim oceanom. Ko sva se pričela zopet spuščati proti morju, naju je na najino veselja čakal ličen hotel, v katerem sva prenočila. Iz hotelskega okna sva opazovala v daljavi konjske dirke, ki so se odvijale na mivki pri naselju Saint Michel en Greve. Če ne bi slišala glas komentatorja dirke, sploh ne bi opazila tega dogodka. V hotelu samem in v njegovi okolici ni bilo gostinskih lokalov. Če sva hotela priti do večerje, sva se morala odpraviti v bližnja naselja, ki so bila od hotela oddaljena okoli 3 km. Midva sva se odločila za gostinski lokal na SZ delu obale, kjer so stregli palačinke.

Hotel Les Panoramas v naselju Plestin les Greves

Naslednji dan sva se odpravila proti obmorskemu kraju Perros Guirec. Najprej sva se iz hotela spustila proti obali. Po gozdni stezici sva se bližala kraju Saint Michel en Greve, kjer imajo hipodrom na mivki.

Hipodrom na mivki v kraju Saint Michel en Greve

Za krajši čas sva prvič hodila po obali Atlantskega oceana, vendar naju je markirana pot kmalu zopet usmerila na asfaltno cesto in kasneje sva zavila v pravi gozd. Začela sva se vzpenjati, spuščati, dokler nisva prišla do potoka, ob katerem je peljala najina steza, ki je bila na velikih mestih razmočena in blatnasta, da sva iskala razne dodatne steze, ki so vodile po suhem delu gozda. Tudi ta pot se je spuščala, vzpenjala oziroma je šla naravnost. Ko sva se po dveh urah hoje vzpela do planote, iz katere sva videla vse do morja, se je teren zravnal in zopet sva bila na planoti. Ta planota je bila poseljena z redkoštevinimi hišami, ki so na nekaterih delih tvorile manjše vasi. Videla sva polja in travnike, drevesa so zopet postala bolj redka.

Naselja na planoti nad Saint Michelom en Greve

Ko sva prišla do asfaltne ceste sva se napotila najprej do kraja Ploulec'h, ki leži ob regionalni cesti za Lannion. Nisva imela drugega izhoda, kot da sva kakšne slabe 2 kilometra hodila po tej cesti, po kateri so mimo naju z dokaj veliko hitrostjo vozila različna vozila. Na srečo je cesta na tem mestu vodila skozi naselje, imela je manjši del cestišča, ki je bil ločen od ostale ceste z belo črto in travnate površine, da sva se pri hoji počutila bolj varna. Nato sva prišla do mesta, kjer sva zavila na lokalne ceste, ki so bile veliko manj prometne. Po teh cestah sva prišla do najinega prvega večjega mesta na poti, ki je nosilo ime Lannion. Šlo je za staro mesto, kar se je lahko sklepalo po videzu stavb. Stavbe so izpričevale, da gre za bogato mesto, npr. katedrala itd. Do mesta je segal tudi kanal Atlantskega oceana. Čez kanal je bilo speljanih več mostov.

Zaščitena hiša v Lannionu

Po kratkem oddihu sva se odpravila naprej proti Perros Guirecu. Prebijala sva se po ulicah Lanniona, ki so potekale po bregovih tega mesta. Ko sva prišla na vrh brega, sva začela najino "turnjejo" po industrijski coni Lanniona. Šla sva mimo Leclerca, Veolie itd. Hitro sva spoznala, da hodiva cik-cak, kar je bila posledica moje predhodno vrisane poti v GPS napravo. Pri vrisavanju poti sem se izogibal regionalne ceste, ki je vodila proti Perros Guirecu. Če bi vrisal pot v GPS na licu mesta, bi bila verjetno bolj optimalna. Ko sva po 1 uri hoje želela zaviti na pot, ki jo je prikazovala GPS naprava, je bila le-ta blokirana z ograjo, ki je ograjevala industrijsko cono.

Leclerc v industrijski coni Lanniona

V tem trenutku sva bila v "mat poziciji". Na plano sva "privlekla" zemljevid, gledala zemljevid na avtobusni postaji, se posvetovala, kako naprej. Stihijsko sva odšla proti letališkemu stolpu, ki je bil v bližini. Tu se je pokazala pot, ki bi ovila industrijsko cono in naju pripeljala na začrtano pot, kot sem jo imel predvideno v GPS napravi. Sledila sva tej poti, potem ustrezno zavila na drugo pot in prišla zopet na GPS pot, ki je bila predhodno vrisana. Zavedala sva se, da sva rešila problem glede uspešnega napredovanja proti cilju. V nadaljevanju najine hoje sva še enkrat zgrešila pot, vendar sva zopet prišla na pravo, preko gozdne steze, ki je bila zaraščena s travo in bodičevjem robid. Na srečo je bila dolga manj kot 1 km. Ko sva prišla na pravo pot, sva čez nekaj časa prišla zopet do markacij ene izmed GR 34 variant. Ta pot naju je pripeljala v pristaniško mesto Perros Guirec, ki dandanes nima tovornega pristanišča, ampak ima zasidrane samo jahte in ostala plovila za prosti čas.

Marina v Perros Gierecu

Naslednji dan sva se odpravila proti mestu Truguieru. Tokrat sva na začetku hodila izključno po obali Atlantskega ocena. Kmalu, ko sva prišla iz Perros Giereca, sva videla smerokaz, ki je naznanjal pot do Port Blanca. Do tja naj bi bilo več ur. Sedaj sva pričela hoditi po raznovrstnem terenu ob obali: mivki, zaraščeni stezi s travo in bodičevjem robid ipd., po skalah, po drobnem kamenju, izoblikovanem v zaoblene oblike ipd. Še nikoli nisem hodil po mivki in drobnem kamenju. Ko sem hodil po mivki, sem imel občutke, kot bi hodil po snegu. Hoja po drobnem kamenju, pa je bilo poskakovanje iz enega kamenja na drugega.

Hoja po kamenju na poti proti Port Blancu

Na tem delu poti so bile najine oči deležne lepih pogledov na obalo Atlantskega oceana, kjer sva opazila ljudi. Med njimi je bilo precej otrok, ki so se igrali na mivkasti obali. Ker je bila zunanja temperatura okoli 20 stopinj, kopalcev praktično ni bilo, vendar so bili nekateri izmed njih oblečeni v kopalke. Na obali sem videl srfe, predvsem z jadri. Če se ne motim, sem videl srfe tudi brez jader, s katerimi se vozi po valovih. Na vodi pa nisem videl nobenega izmed njih v času moje celotne hoje iz Morlaixa do Saint Brieuca. Na tem delu je bila obala zelo razčlenjena, s številnimi manjšimi polotoki. Na vsake toliko časa so iz morja "štrleli" manjši otoki.

Pogled na otoke na poti proti Port Blancu

Plaža na poti proti Port Blancu

Obmorski kraj z marino Port Blanc

Ko sva šla mimo kraja Port Blanc, je pot zavila v breg in sedaj sva za nekaj časa zapustila morsko obalo. Samo, če stopiš nekaj sto metrov od obale in nimaš več pred seboj morja, obale in hiš ob obali, nimaš občutka, da si v obmorskem kraju. Pred seboj vidiš listnate in iglaste gozdove, ki so značilni za celinske kranje, npr. hrast, bukov, smreka ipd.

Nato sva šla skozi kraj Bugueles in potem sva zavila zopet na celino, da bi skrajšala najino pot. Če bi hodila po začrtani trasi GR 34, bi morala vsak dan hoditi več kot 40 km, kar bi prevedlo do prevelike izčrpanosti. Najin glavni namen je bil, da prideva do hotelov, ki sva jih predhodno rezervirala in na koncu do Saint Brieuca. Od koder sva imela karte za vlak do Pariza. Sedaj sva bila že bližje najinemu cilju tega dne, mestu Trugeuieru. Kar nekoliko s strahom sem sledi GPS napravi po celini, ker nisem vedel, kakšne poti me čakajo. Imel sem tudi slabo izkušnjo iz prvega dneva pohoda, ko sva prišla do poti, ki je bila zaprta zaradi neprehodnosti. Upal sem, da se ne bo kaj takega zgodilo tudi tega dne. Najprej sva hodila po asfaltni lokalni cesti. Nato sva hodila po kolovozih in gozdnih poteh. Na gozdni poti sva srečala starejšega domačina, ki je nekaj počel na manjši vzpetinici ob poti. Ko naju je zagledal, nama je pričel pripovedovati stvari v francoščini. Jaz sem bolj opazoval njegovo podobo, geste in poslušal njegov jezik, ki ga nisem razumel. Prijatelj se je zapletel z njim v pogovor. Šlo je za veselega človeka, s pogostim nasmeškom na njegovih ustih. Z njim se je prijatelj pogovarjal najman 10 minut. Jaz sem se v tem času iz utrujenosti vsedel na nasprotno vzpetinico ob cesti. Odžejal sem se z vodo. Ko sva pričela zopet hoditi, sva najprej za seboj zaslišala ropotanje motorja. Ko sem se ozrl, sem zagledal najinega sogovornika izpred nekaj trenutkov. Pred seboj je porival motor, ki je spominjal na vespo. Iz njegove minike na obrazu je bilo razvidno, da nama hoče sporočiti, saj bo šlo. Iz kolovozov se je pot zopet spremenila v asfaltno cesto, ki naju je peljala mimo številnih travnikov, polj posejanih z žitaricami in artičokami.

Ena izmed artičok na polju v bližini Buguelesa

Nato pa sva prišla najprej do markacij GR 34 in kmalu sva zagledala tudi kanal, ki je segal vse do Treguira.

Začetek kanala v bližini Treguira

Sedaj sva začela hodi ob kanalu, ki je imel zopet pot, narejeno iz kamenja, skalovja, mivke. Pot je pogosto zavila po bregu navzgor in prišla sva do asfaltne ceste, ki naju je vodila skozi vasi. Potem se je zopet spustila na obalo kanala. Vse bližje pa je bil tudi Truguir, ki je znan po svoji katedrali.

Pot po kanalu in celini proti Truguieru

Najprej sva se približala naselju Plouguielu, ki ima tudi cerkev, ki pa je veliko manjša od tiste v Truguieru. Potrebovala sva se kakšna 2 km hoje, da sva prišla v Truguier. Najprej sva se vzpela po bregu v center mesta, do same katedrale.

Katedrala v Truguieru

Nato sva se spustila do hotela pri marini, kjer sva prespala tega dne.

Hotel Aigue Marina v Treguieru

Naslednjega dne naju je čakal pohod do Lezardrieuxa. Najprej sva hodila po nasprotnem bregu kanala in potem nisva do konca vztrajala na začrtani trasi po GR 34, ki je šla ob obali. Zopet sva zavila na celino. Po celini sva hodila po planoti. Tam sva hodila mimo manjših in večjih vasi. Ena izmed večjih vasi na poti je bila Pleubian, ki je imela gostilne, pekarno, turistično pisarno ipd. Tam sva se vsedla v park, katerega sem se zapomnil po velikem spomeniku iz 1. svetovne vojne v čast padlim Francozom pri Verdunski bitki.

Pogled na Treguier iz desnega brega kanala

Spomenik padlim borcem Verdunske bitke v vasi Pleubian

Tudi iz vasi Pleubian sva pot nadaljevala po lokalnih cestah vse do Lezardrieuxa, kjer sva se zopet spustila do kanala, kjer se nahaja tudi mesto. Tudi Lezardrieux ima marino, kot do sedaj vsa obiskana mesta ob kanalih ali ob Atlantskem oceanu.

Hotel Restaurant du Port v Lezardrieuxu

Marina Lezardrieux

Naslednjega dne sva nadaljevala pot proti Paimpolu. Najprej sva hodila po desnem bregu kanala. Tu je šla pot ves čas navzdol in navzgor po gozdovih v bližini kanala. Le redko je zavila do obale. Iz višjih delov poti, je bil lep razgled na kanal in promet na njem, kjer so prevladovale jadrnice na motorni ali vetrni pogon.

Promet v kanalu Lezardrieux

Ko sva prišla do naselja Loguivy, sva na presenečenje prijatelja zagledala hotel, ki ga je rezerviral pred nekaj dnevni. Bil je prepričan, da je v naselju Ploubazlanec. V hotel sva odložila samo nahrbtnike in najino pot nadaljavala ob obali in gozdovih v njeni okolici do mesta, kjer ljudje parkirajo avtomobile, ko obiščejo otok Ile de Brehat.

Otok Ile de Brehat iz obale Atlantskega ocena pri naselju I' Arcouest

Nato sva pot nadaljevala proti Paimpolu skozi vasi: I' Arcouest, Ploubazlanec. Ploubazlanec ima prav tako lepo veliko cerkev in velik silos za žito. Obe stavbi predstavljata vidne točke tudi iz večjih oddaljenosti iz tega kraja.

Cerkev v Ploubazlanecu

Ker sva hodila po planoti, ki je bila dvignjena nad obalo, sva v ptičji perspektivi zagledala staro mestno jedro Paimpola. Nato pa sva bila kmalu v centru mesta, kjer je tudi železniška in avtobusna postaja. Tu sva dobila informacijo, kdaj odpelje avtobus proti vasi Treveneuc, kajti iz te vasi sva nameravala doseči najino zadnje mesto Saint Brieuc.

Pogled na Paimpal iz smeri Ploubazlanca

Center Paimpala

Iz Paimpala sva se tega dne odpravila proti naselju Loguivy, kjer sva imela rezervirano hotelsko sobo. Sedaj sva šla do njega čez celino.

Naselje Loguivy

Ker se je v petek, 13. avgusta 2011 začel festival v Paimpolu, sva se naslednji dan okoli poldneva zopet odpravila proti Pamipolu. Ko sva prišla v mestu, sva se odpravila na prizorišče festivala. Na festivalu, ki se je dogajal v marini Paimpol, smo lahko poslušali različne glasbene skupine, ki so igrale različno zvrst glasbe. Izstopal pa je glavni oder, kjer so nastopale glasbene legende, kot so: Simple Minds, Sinead O' Connor itd. Kot nepoznavalcu, mi je bilo težko ugotoviti, katera je njihova tipična glasba. Lahko sem pa prepoznal narodno nošo iz tega območja, ko so šli v veliki skupini mimo mene. Lahko se je kupovalo na različnih stojnicah od obleke, okraskov, hrane in pijače. Na teh stojnicah sem lahko spoznal sejemsko hrano iz tega področja: krompir, ki je bil neka varianta musake, rižoto z morskimi sadeži, pečene oz. ocvrte ribe, klobase, hamburgerje, slaščice iz medu itd. Bile so tudi stojnice za otroke, kjer so jih vozili z barkami, ki so jih poganjali na nožni pogon in jim peli in igrali. Plezali so lahko na jambor. Mazali so jih po obrazu z barvami in jim ustvarjali različne oblike. Svoje glave so lahko potisnili skozi pano, ki je bil na drugi strani poslikan z gusarji ipd. Kako je bilo na festivalu, si lahko ogledate tudi film.

Festival Paimpal v petek 13. avgusta 2011

Naslednji dan pa sva opravila še zadnjo etapo iz Treveneuca do Saint Brieuca. Do vasi Treveneuca sva se iz Paimpola peljala z avtobusom, ker bi bilo iz Loguivya do Saint Brieuca več kot 60 km. Zopet sva hodila po lokalnih cestah v bližini obale, le redko ob sami obali. Najlepše je bilo, ko sva prišla v mesto Binic, ki leži ob Atlantskem oceanu in ima marino. Od Binica sva šla proti naselju Pordic. Iz Pordica pa proti mestu Plerin. Plerin in Saint Brieuc loči ozka globoka dolina. Čez to dolino vodijo do Saint Brieuca le redke asfaltne ceste in stezice. Midva sva šla do mesta kar po glavni cesti in zopet so šli mimo naju števila vozila, ker je bila ta cesta zelo prometna. Nato sva se po bregu povzpela do mesta in skozi staro mestno jedro prišla do železniške postaje, kjer sva imela tudi najino hotelsko sobo.

Mesto Binic

Naselje Pordic

Staro mestno jedro Saint Brieuca

Pohod iz Morlaixa do Saint Brieuca je bil posebno doživetje. Pred nama se je pojavila pokrajina, ki sem jo jaz prvič videl. Posebna arhitektura hiš, ki so imele dokaj podoben videz, če izvzamemo večjo ali manjšo bogatost hiš. Vse so imele zelo podobno kritino. Ob morski obali so uspevali listnati in iglasti gozdovi, ki so značilni tudi za celinske kraje. Ob obalah je bilo opaziti tudi značilno mediteransko drevje in grmičevje: rožmarin, ciprese, borovce itd. Polja so bila prikrita z rjavkasto zemljo, ki je značilna tudi za celinske kraje. Na njih so pridelovali žito, koruzo, artičuke, fižol ipd. Nikjer pa ni bilo videti vinogradov, fig. Imeli so jabolka kot na celini. Z ljudmi nisem imel veliko stika, videlo pa se je da so bolj zadržani, verjetno predvsem do tujcev. Za GPX sled pohoda kliknite tukaj. Dirka po Franciji, 2. etapa, 2021 in primerjava trase z zgoraj opisanim pohodom (kliknite tukaj)