Strahinj - Železniki

Želel sem raziskati hribovje, ki se vleče iz Kranja, in sicer se prične s Šmarjetno goro, nadaljuje z Joštom in se potem vleče vse do Jelovice. Del tega raziskovanja sem opravil pred 14 dnevi, ko sem pešačil iz Rakovice do Njivic. Tokrat pa sem se odločil, da grem iz mojega rojstnega kraja Strahinja do Železnikov. Razdalja se mi je zdela primerna, okoli 25 km. O slikovitosti pokrajine pa ni bilo dvomiti, saj kar vidim od doma in mojih dosedanjih obiskov tega področja, mi je bilo jasno, da bo šlo za slikovito pokrajino. Lepota pokrajine pa je bila še bolj potencirana, saj se je na ta decemberski dan naredil čudoviti zimski dan, z brezhibnim plavim nebom. Vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank in Julijskih Alp so se nadeli belo "obleko" in so bili v skladu z letnim časom. Nižavje, kjer sem hodil, ni bilo pokrito s snegom. Travniki in polja so bila pokrita z ivjem. Pa tudi hribovje, katerega sem nameraval obiskati, je bilo brez snega.

Vas Strahinj s Kamniško-Savinjskimi Alpami v ozadju

Najprej me je čakala ravnina, ki se "vleče" iz Strahinja pa vse do vasi Bistrica, kjer se teren spusti proti strugi Tržiške Bistrice. Na tem delu me je obsijalo sonce, da sem lahko opazoval mojo senco na travniku. Zanimivo je bilo opazovati senco, ki je imela zelo dolge noge. Trup pa je bil precej krajši, glede na dolžino nog. Naredil sem nekaj posnetkov moje sence iz raznih profilov. Šlo je za prav zanimivo igro. Seveda pa mi ni uspelo narediti posnetkov sence, ko sem bil v gibanju. Imel sem veliko željo, da bi posnel senco svoje nordijske hojo v gibanju. To bi lahko storila le 3 oseba.

Senca mene

Ko sem prišel do struge Tržiške Bistrice, sem se pričel vzpenjati proti Podbrezjem. Tu sta ledenik in Tržiška Bistrica naredila zelo strma pobočja, ki so se končevala z ravnino na vrhu. To ravnino so izkoristili prebivalci Podbrezij, ki so se zgradili na tem terenu stanovanjske hiše, poslovne prostore in kmetije. Deležni so lepega razgleda proti Kamniško-Savinjskim Alpam in Karavankam. Na dlani pa imajo tudi vas Bistrico in avtocesto Ljubljana - Jesenice. Veliko bolj idilično je bilo, ko je tod vodila pred mnogimi leti makadamska cesta, po kateri je na vsake toliko časa peljala kakšna konjska vprega, pešačil človek ipd. Danes imamo ljudje na razpolago veliko več materialnih dobrin, življenje je veliko bolj udobno, vendar pokrajina je izumetničena, ko po širokih cestah drvi neskončna reka pločevine, ki v zrak spušča pline, ki so škodljivi za okolje in ljudi.

Vas Podbrezje z ožjo in širšo okolico

V Podbrezjah sem se za kakšno uro odmaknil od civilizacije, saj sem zavil v gost mešani gozd, kajti želel sem čim prej priti do Podnarta, kjer je most čez Savo. Večji del hoje skozi gozd sem opravil po ravnini. Ko pa sem se približal Podnartu, sem se spustil po bregu navzdol do vasi Gobovci. Za vasjo Gobovci sem šel čez dokaj širok most, pod katerim teče že kar mogočna Sava. Pot me je vodila skozi Podnart, Ovsiše. Potem pa sem se usmeril proti strugi reke Save in železniški progi, ki se vije na njenem desnem bregu, če gledamo smer moje hoje. Nekaj časa sem hodil na desnem bregu Save, potem pa sem zavil v breg proti zaselkoma Njivice in Nemilje. Na začetku vzpona me je čakal Potok, ki je tekel čez kolovozno pot. Opazil sem, da bom moral stopiti s čevlji v vodo, če ga bom želel prečkati. Voda je bila malo globja na enem mestu, kjer sem začutil, da mi je voda zmočila tudi nogavice. Nekaj časa sem še čutil vlago v tem čevlju, potem pa se je čevelj posušil in nisem imel več težav z mokroto. Sedaj sem hodil po grapah, ki so bile poraščene z mešanim gozdom. Kolovoz je bil razrit od vode, ki teče v času deževja. Na takih mestih ni prostora za travo, praprot ipd., saj sončni žarki ne prodrejo dovolj skozi gosta drevesa, da bi omogočili bolj bujno rast tem rastlinam. Po strmih bregovih prevladuje ilovica in redko zelenje. To so področja, ki mi dajejo občutek temačnosti in so kontrast področjem, ki sem jih bil deležen pred vasjo Njivica, ko je bila sredi gozda poseka, kjer ni bilo nobenega sledu o kakšnem drevesu, samo trava. Okoli pa gozd in hribi nad Savo. Očitno so kmetje iz Njivic uredili to področje za košnjo trave.

Vas Njivice

Nato pa sem se približal vasi Njivice, kjer je bilo nekaj hiš bilo obsijanih s soncem. Opazil sem domačina, ki je užival v toplih zimskih sončnih žarkih na balkonu svoje hiše. Zopet se je odprl lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, kjer so bili najbolj opazni vrhovi: Kriška Gora, Strožič, Zaplata, Kočna, Grintovec, Dolgi hrbet in Krvavec. Pot sem nadaljeval proti Nemiljam, ki ležijo že pod mogočno Jelovico, ki se na tem delu dvigne tudi do 1400 m. Slikovitost vasi je bila pričarana s potokom Nemiljščica, kateremu je narava naredila novoletne okraske s svojimi ledenimi kristalnimi skulpturami, ličnimi hišami v slogu lovskih koč, mogočnimi kmečkimi hišami in stanovanjskimi hišami novejše arhitekture. Te stavbe so razmeščene bodisi po ravnini ali pa po okoliških bregovih. Ti bregovi nad vasjo postanejo poraščeni z mešanim gozdom, ki se potem dvigujejo na višino 1000 m. Pod Jelovico pa je bilo moč opaziti še ostale zaselke: Podblico, Jamnik s cerkvico.

Gostilna v Nemiljah

V Nemiljah mi je bilo jasno, da bom sedaj moral narediti glavni del vzpona in se vzpeti na višino 900 m. Nad sabo sem videl hrib, ki se je strmo vzpenjal in se je končal na tej višini. Po strmem kolovozu sem se vzpel na ta hrib. Ko sem prišel na vrh, sem se po grebenski poti odpravil proti Sv. Mohorju. Tokrat sem se odločil, da ne grem do zaselka pod Sv. Mohorjem, ampak me je pot vodila na asfaltno pot pod Sv. Mohorjev, ki gre proti Dražgošam in Podblici (Kropi). Tu sem prišel do Loške planinske poti in do markacij. Tem markacijam sem sledil do asfaltne ceste Dražgoše - Kropa. Pot poteka po gozdni poti, ki se na določenih mestih dokaj strmo spušča, potem zopet dviguje. Nekaj časa pa gre po ravnem terenu. Na vsake toliko časa se odpre pogled proti Jelovici in zaselkom pod njo. Na tem delu je še vedno moč ozreti Storžič, ki pa je že kar oddaljen.

Pogled na Sv. Mohor iz Dražgoš

Sledila je hoja po asfaltni cesti proti Dražgošam. Monotonost na tem delu poti, so mi prekinjali številni sprehajalci, s katerimi sem se srečeval. Šlo je za ljudi vseh starosti. Tik pred vasjo Dražgoše, ki je slikovita vasica pod Jelovico in Ratitovcem, sem zavil proti zaselku Kališe. Tu sem srečal celo konjenico, ki je jahala proti Dražgošam. Vse do te vasi sem hodil po asfaltni cesti za Selce. V tej vasi pa sem zavil zopet na kolovoz in kasneje na gozdno pot, ki me je pripeljala v Železnike, in sicer v naselju Češnica.

Vas Kališe

Srečen sem bil, da me ni ujela noč na poti, ko sem se spuščal proti Železnikom. Sprva mi je bilo malo žal, da se nisem odpravil do Dražgoš in potem spustil po asfaltni cesti do Železnikov. A potem, ko sem prehodil lepo traso iz Kališa do Železnikov, sem ugotovil, da je bila ta pot veliko krajša, kot če bi šel po prej omenjeni poti. Celotna pot iz Strahinja do Železnikov je bila zelo zanimiva, saj prečka pokrajine z različnimi značilnostmi. Ko sem pa prišel v Železnike, pa sem imel občutek, da sem prišel v kraj, ki ima povsem druge vibracije kot pokrajina okoli Kranja..

Naselje Železniki