Laško–Trojane

V začetku septembra v letu 2011 sem se odpravil iz Laškega proti Trojanam. Naredil se je lep sončni dan poznega poletja. Okoli mene je bilo vse zeleno od trave po okoliških travnikih in gozdovih, ki so se bohotili po okoliških dolinah in hribih, ki so bili eden pri drugem, razlikovali so se samo po obliki in višini. Laško je značilno slovensko majhno mestece zelo podoben Sevnici, Litiji. S to razliko, da skozi njega teče reka Savinja in ne Sava. Videlo pa se je že na prvi pogled, da gre za urejeno mestece. Že ko sem izstopal iz vlaka, me je ogovoril nek potnik, če grem na Šmohor. Nisem mu znal odgovoriti, ker nisem preučeval zemljevida pred odhodom. Zanašal sem se na GPS napravo. Kmalu po začetku hoje sem lahko ugotovil, da grem na Šmohor, ker so me tja usmerjale smerne table ob cesti. Tokrat sem prvič na GPS napravi onemogočil zemljevi Adria Topo z namenom, da sem tudi v sončnem vremenu lepo videl, če grem po začrtani poti. V tem primeru na zaslonu nimamo topografije, kar pa nič ne moti, dokler nimamo preveč problemov s smerjo. Imamo pa začrtano pot in seveda smerno puščico. Ostali del zaslona pa je siv, kar omogoča odličen kontrast začrtane poti. Kar nekaj časa sem iskal rešitev, da bi zaslon GPS naprave dobro videl tudi v sončnem vremenu. Pa tudi če ekrana ne osvetljimo, še vedno dovolj dobro vidimo začrtano pot.

Proti Šmohorju usmerjajo smerokazi v Laškem

Kmalu sem se začel vzpenjati proti Šmohorju. Šlo je za dokaj strm vzpon in vedno bolj sem se prebliževal Ostremu vrhu. Mislil sem, da je to Šmohor. Vendar ko sem se dovolj vzdihnil, sem odšel proti prej omenjenemu domu. Prišel sem do asfaltne ceste in po njej nadaljeval pot do doma. Na poti se mi je pridružil starejši moški, ki je nameraval iti do Doma na Šmohorju. Povedal mi je veliko zanimivih stvareh o krajih, kjer sem hodil. Posebej pomembne pa so mi bile informacije, koliko časa je potrebno hoditi do Mrzlice in Čemšeniške planine. Poudaril pa je tudi, ko pridem do Čemšeniške planine se spustim samo še na Trojane. Te inforamcije so mi bile pomembne, kajti sedaj sem vedel, da bo moj načrt pohoda uresničjiv. Ko sva dospela do Doma na Šmohorju, sva se poslovila s starešjim moškim in sam sem nadaljeval pot proti Mrzlici.

Planinski dom na Šmohorju

Kar malo me je zazeblo kljub precejšnji vročini, ko sem pomislil na ime kraja. Sedaj sem hodil po grebenu, kjer se je odpiral pogled proti Žalcu, Šempetru. Ko pa sem prišel v bližino hriba Gozdnik, pa sem se pričel vzpenjati najprej po makedamski poti, potem pa po gozdni vlaki proti temu vrhu. A potem sem se usmeril proti zahodu v smeri Mrzlice. Pot me je vodila po zaraščeni stezi. Nenadoma sem zapel z opankami v korenino in odneslo me je v zrak. Za trenutek nisem vedel kaj storiti, nato pa sem se odločil za padec, ker se mi je to zdela v danem trenutko najboljša rešitev. Ko sem priletel na tla, sem najprej pogledal, če sem poškodoval GPS. Videl sem, da je nepoškodovan, vendar na moje začudenje sem imel zlomljeno desno palico. Le-ta ni bila več uporabna. Sedaj sem moral nadaljevati pot samo z levo palico. Že od začetka pa sem hodil v sandalih, kajti zaradi teme v garaži, sem vzel 2 leva pohodniška čevlja, ki pa sta bila neuporabna za hojo. Tega dne sta mi delala v nahrbtniku samo težo. Ko sem prehodil gozdne vlake, steze in makedamske poti sem dospel do planinskega doma na Mrzlici. V domu sem opazil veliko kolesarjev, nekaj pohodnikov, nekateri pa so se pripeljali do koče z avtomobili. Koča je bila dobro preskrbljana s pijačo in jedačo. Tudi sam sem si priskrbel nove zaloge vode, ki sem jo še kako potreboval do Čemšeniške planine in dalje do Trojan. Šele po končanem pohodu sem ugotovil, da so zaloge vode zadostovale do Trojan.

Planinski dom na Mrzlici

Ko sem prišel na čistino, potem ko sem zapustil Dom na Mrzlici, se mi je zopet odprl lep pogled proti Polzeli na severu. Na zahodu pa sem lahko občudoval hribe okoli Trojan. Presenečen sem bil z videzom vrha v daljavi, ki je s svojim dokaj dolgim hrbtom in travniki na strmih pobočjih, ki so šele proti vrhu prehajali v gozd. Ta hrib me je zelo spominjal na Kriško goro v Kamniško Savinjskih alpah v bližini Tržiča. Slutil sem, da je tam Čemšeniška planika. Svojo domnevo sem lahko potrdil šele čez kakšne 4 ure, ko sem dosegel ta hrib. Na poti do Čemšeniške planine sem hodil po vseh vrstah poteh. Na tem delu poti sem prišel celo do regionalne ceste za Hrastnik ali Trbovlje. Sedaj sem namesto naselij v Savinjski dolini opazoval naselje Zasavja. Najprej Hrastnik, nato Trbovlje in na koncu Zagorje.

Pogled na Trbovlje

Ko sem prišel pod pogorje Čemšeniške planine, mi je pogled na hribovje dalo vedeti, da se bo treba vzpeti na njega. Ugibal sem samo, kakšna bo pot po tako strmem terenu. Ali bomo zmogel srečno to pot z opankami. V meni se je naselil strah. Kljub vsemu sem se po gozdnih stezah pričel vzpenjati proti Čemšeniški planini. Sprva je šla pot po dokaj udobni stezi. Ko pa sem prišel pod Čemšeniško planino, pa sem pred sabo zagledal strmo pobočje z značilnimi travniki tik pod vrhom. Planinska pot je cikcakala po strmini. Pod sabo sem lahko videl Zagorje s tovarniškimi obrati. Na vsake toliko časa so bile postavljene klopce, da je bil možen počitek pohodnika, ki je bil izmučen. Res prijazna gesta od urejevalca poti. Ko je bilo strmina resnično velika, sem hodil po vseh štirih. S težavo sem dospel do vrha in zaslišal človeške glasove.

Pogled na hribovje Čemšeniške planine

Dom Francija Goloba na Čemšeniški planini

Ozrl sem lahko tudi kočo Franca Goloba na Čemšeniški planini. Sedaj se mi je že mudilo na avtobus, ki odpelje 18:55 iz Trojan, zato sem s hitrimi koraki odkorakal mimo koče proti Trojanami. Zopet se mi pridružil domačin, ki mi je tudi usmerjal glede izbire poti proti Trojanam. Ni mi bilo preveč všeč, da sem šel iz poti, ki sem jo imel označeno na GPS, vendar nisem hotel ugovarjati sopotniku. Po poteh, ki vodijo iz Čemšeniške planine proti Trojanam, sem najprej prišel do doma na Prvinah, nato pa sem se usmeril proti Šentgotardu. Iz tega kraja pa me je pot vodila do cilja: Trojan.

Trojane s Čemšeniško planino v ozadju