Transformativna mediacija

Delitev mediacije glede na slog:

Transformativna mediacija:

Utemeljitelja transformativnega pristopa k mediaciji sta dr. Joseph P. Folger in dr. Robert A. Baruch Bush. Transformativna mediacija temelji na predpostavki, da konflikt ni problem, ki ga moramo rešiti, zaradi česar sporov ne obravnavamo kot probleme, ki jih moramo rešiti, ampak kot priložnost za moralno rast in transformacijo. Konflikt predstavlja priložnost za rast v dveh dimenzijah. Prva dimenzija vključuje krepitev sebe. Udejanja se preko spoznavanja in krepitve človeku lastne sposobnosti za soočanje z raznovrstnimi težavami, in sicer skozi zavestno in premišljeno refleksijo, odločitev in ravnanje. Druga dimenzija vključuje seganje preko sebe, da bi se povezal iz drugimi. To se udejanja preko spoznavanja in krepitve človeku lastne sposobnosti za doživljanje in izražanje skrbi ter upoštevanje drugih, predvsem tistih katerih situacija je drugačna kot je naša. Konflikt ljudi sooči z izzivom, težavo ali neprijetnostjo, s katero se je potrebno soočiti. To pa predstavlja izziv in priložnost za ljudi, da same sebi pojasnijo svoje potrebe in vrednote ter kaj jim povzroča nezadovoljstvo in zadovoljstvo. Obenem pa jim ponudi možnost, da odkrijejo in okrepijo lastne sposobnosti za obravnavanje vsebinskih in odnosnih vprašanj. Konflikt predstavlja krizo v medčloveški interakciji, stranke pa potrebujejo pomoč pri njeni premostitvi, da bi ponovno vzpostavile konstruktivno interakcijo. Konflikt na medčloveško interakcijo učinkuje tako, da destabilizira posameznikovo percepcijo samega sebe in drugih na način, da je bolj ranljiv in bolj zagledan v svoj jaz, kot je bil pred konfliktom. V konfliktu ljudje občutijo šibkost in zaprtost vase ter se znajdejo v začaranem krogu, ki vpliva na njihovo percepcijo zaradi česar je medsebojna interakcija podvržena degeneraciji, medsebojnemu uničevanju, odtujevanju in razčlovečenju. Ne glede na navedene posledice imajo ljudje sposobnost in moč, da si opomorejo od odtujočega učinka konflikta. Mediator med mediacijo zasleduje dva ključna, medsebojno povezana in delujoča procesa in sicer opolnomočenje in priznavanje (t.m. krepostni krog, ang. virtous cirkle).

Opolnomočenje:

Konflikt na stranke vpliva na tako, da se počutijo nemirne, boječe, zmedene, neorganizirane in negotove. Zaradi tega so ranljive in brez nadzora. Položaj je enak tako pri "običajnih" ljudeh kot tudi v primeru ljudi na položaju (direktorji, predsedniki itd.). Stranke doživijo opolnomočenje v trenutku, ko postanejo bolj samozavestne, bolj odločne, bolj organizirane, mirnejše, s čimer ponovno vzpostavijo občutek in nadzora nad svojim položajem ter so se sposobne ukvarjati s svojimi težavami ne glede na zunanje omejitve.

Priznavanje:

V konfliktni situaciji se običajno vsaka stranka počuti ogroženo, napadeno in kot žrtve ob ravnanju in trditvah druge strani, zaradi česar se osredotočajo zlasti na lastno obrambo, pri tem pa so defenzivne, sumničave, sovražno nastrojene do druge strani ter skoraj nesposobne pogledati prek lastnih potreb. V tej fazi relativne zatopljenosti vase stranke dosežejo priznavanje takrat, ko se odločijo, da bodo postale bolj odprte, pozorne, sočutne in odzivne na položaj in ravnanja druge strani. Priznavanje pomeni, da je ena stran sposobna upoštevati in postati odzivna na položaj druge strani s čimer tudi razširi svojo perspektivo.

Z vidika transformativnega okvira je mediacija proces, ki ga vodijo stranke (ang. a parties guided process). Le te določajo korake v procesu, cilje, jasnost opredelitve cilja in vsebino. Mediator v postopku skrbi le, da proces poteka jasneje in bolj konstruktivno ter si prizadeva za opolnomočenje strank in spodbuja priznavanje drug drugega ter na tak način skrbi za konstruktivno komunikacijo. Zaradi svoje naravnanosti ima TM močan potencial, ko gre za poseganje v globino konflikta in na ta način omogoča globinsko razrešiti sporno področje.

Transformativne mediacija ni usmerjena le v prihodnost (ločitev stran od problema, poudarek na interesih) temveč v polni meri upošteva tudi preteklost, če udeleženci mediacije menijo, da je preteklost zanje pomembna in si v luči odnosov v sedanjosti ter njihovem izboljšanju v bodoče, želijo pogovoriti o minulih dogodkih in dejanjih. To je pomemben vidik zasledovanja "priznavanja" perspektive drugega. Preteklost je pogosto povezana čustvi, zlasti negativnimi (žalost, jeza, zamera,...). Čustva so pomembna in jih ne gre zanemarjati, prav tako pa ne omejevati s siljenjem strank od težav, temveč je potrebno udeležencem omogočiti, da so slišati, da povedo, kar želijo, ter da spremenijo negativno medsebojno interakcijo v sodelujoč odnos. Čustva so sestavni del postopka in pogosto "ključ" do rešitve konfliktov oz. problemov s katerimi se udeleženci soočajo

Transformativna mediacija temelji na relacijskem pogledu na svet, pogledu, da so ljudje samostojna bitja, ki pa so istočasno medsebojno povezani in stremijo k neprestanemu ohranjanju ravnotežja med lastno avtonomijo in povezanostjo z drugimi.