Mediacija v zdravstvu

Na področju zdravstva se danes srečuje s težavami in spremembami, ki neposredno vplivajo na odnose med pacienti in tistimi, ki delajo v zdravstvenem sistemu. Bolnišnice in druge zdravstvene ustanove se pri zagotavljanju zdravstvenih storitev na eni strani srečujejo z naraščanjem stroškov le teh, na drugi pa jih pestijo težave s pomanjkanjem finančnih sredstev za njihovo financiranje. Navedeno vpliva na kakovost zdravstvenih storitev. Posledice, do katerih lahko pride, so konfliktni med pacienti in zdravstvenimi ustanovami oz. njihovim osebjem, ki pogosto dela v obremenjujočih delovnih razmerah. Ti konflikti lahko v svojih skrajnosti sežejo tudi na raven zapletenih in dolgotrajnih sodnih sporov, ki obema stranema povzročajo še dodatna psihična, čustvena in finančna bremena. Tožba zaradi zdravniške napake, ali uvedba drugega formalnega postopka, vliva občutek izdaje zaupanja, ki je bilo med zdravljenjem, med zdravnikom in pacientom, ter jima preprečuje morebitno neposredno komunikacijo.

Običajno je, da zdravnik prejme od zavoda, svojega odvetnika ali zavarovalnice, navodilo, da se ne sme pogovarjati osebno s pacientom, prav tako pa tudi pacient prejme od svojega odvetnika enak nasvet. Navedeno postopanje vodi v klasičen pravdni postopek, ki komunikacijo med strankami hromi in ne spodbuja. Posledica je, da v takem postopku vedno izgubita obe strani, vsaj na ravni človeškega odnosa in osebnega zadoščenja, ki ni vedno v odškodnini. V primeru neželenega izida zdravljena si pacient, ali njegova družina, želi vedeti predvsem:

• kaj je šlo pri zdravljenju narobe oz. kaj se je zgodilo, da zdravljenje ni bilo uspešno;
• prejeti opravičilo za napako;
• zagotovilo, da se napake ne bodo ponovile pri kom drugem.

Prednost mediacije, ki jo je na področje zdravstva, v zelo pozni fazi razreševanja konflikta oz. pravnega spora, vpeljal Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP, Ur. list, št. 15/08) je, da omogoča neposredno komunikacijo med pacientom in zdravnikom. Vsakemu od njiju omogoči, da povesta svojo zgodbo in predvsem to, da se medsebojno slišita, kar je za samo razrešitev konflikta ali pravnega spora ključnega pomena.

Zato je pravočasna, hitra in ciljno orientirana mediacija, v primerjavi s formalni postopki, bolj human in učinkovit način reševanja vseh odprtih vprašanj in morebitnih sporov, saj imajo udeleženci večjo moč pri odločanju in razreševanju tistih vprašanj, ki so zanje pomembna. Tako pa neposredno vplivajo na oblikovanje zanje sprejemljivih rešitev.

Mediacija v zdravstvu pomeni korak k pravočasnemu, strokovnemu, odgovornemu in učinkovitemu razreševanju konfliktov znotraj zdravstvenega sistema in sicer na dveh ravneh. Znotraj delovnega okolja prispeva k boljšim medosebnim odnosom med zaposlenimi, kar zagotavlja kakovostnejšo in varnejšo zdravstveno oskrbo, v razmerju zdravstvenih institucij do pacientov pa slednjim omogoča širše možnosti za obravnavo njihove človeške stiske in prizadetosti, ko pri izvajanju zdravstvenih storitev pride do napak.

Mediacija vsem udeležencem omogoča hitro, cenejšo in zaupno obliko razreševanja konfliktov ali pravnih sporov oz. le te preprečuje ter tako stranke obvaruje pred dolgotrajnimi klasičnimi postopki uveljavljanja njihovih pravic.