Narativna mediacija

Narativna mediacija temelji na ideji, da mediatorji in udeleženci v sporu vzajemno vplivajo drug na drugega z dialogom. Zagovorniki narativnega sloga razumejo mediacijo kot proces pripovedovanja zgodb (ang. to narrate), kjer mediator udeležence povabi, da povedo svojo zgodbo. Tak pristop zagotavlja enakovredno vključitev udeležencev in pomoč na poti do medsebojnega razumevanja. Središče narativnega ali komunikacijskega modela mediacije koncept okvirjanja. Okvir je psihološko sredstvo za omejevanje sporočil na način, da nekatera sporočila vključujejo, druga pa izključujejo podobno kot okvir obkroža sliko in izključuje zunanje predmete. Okvir je tudi podlaga, kako razložiti sporočilo, ki je v njem. Okvir tudi predlaga kako razložiti sporočilo, ki je v njem. negativno sporočilo lahko tako pridobi pozitiven okvir ali obratno. Ker je pojem okvirja statični koncept, medijacijski proces pa je dinamičen, se pri mediaciji uporablja termin preokvirjanje.

Narativna mediacija se manj osredotoča na pogajanja in bolj na to, na kakšen način ljudje razumejo situacijo. S pripovedovanjem zgodb in dogodkov, ki so ljudem pomembni, se lastna realnost strank spreminja. Mediator tako strankam pomaga sestaviti nove in bolj sodelujoče zgodbe. S poslušanjem zgodb, se narativni mediator sprva osredotoči na vsebino zgodb, ki so bile povedane in zatem na pomen izza vsebine. Pomen je pogosto razkrit z metaforami ali z imenovanjem spornih vprašanj oz. z izpostavitvijo problematike. Metafore so kratke zgodbe, ki delujejo kot kompas kateri nas vodi k skritemu in globljemu pomenu, ki ga je imel dogodek za udeležence