Povelja turopoljskog bratstva

Piše: Slavko Stepanić

Dragec pl.Katulić čita povelju na Lukavcu 13.12.2013.g. http://www.youtube.com/watch?v=W1HiL7VKYqI

Kat smu se v turopolske večnice denešnem Muzeju Turopola 7.srpna 1991.zestali na svečanom obnovitelskomu spravišču onda smu svi potpisali Povelu o turopolskomu bractvu.

Teksta za povelju zmislil je Zdravek pl.Lučić a prečital ju je Dragec pl.Katulić z Buševec

Potpisniki povelje:

Suci:

Bukovčak-Vinko pl.Cerovski

Buševec- Franjo pl.Kos

Cerovski vrh-Marko pl Juratović

Cvetković brdo-Ivan pl.Cvetković

Dragonožec s Havidićem i Lipnicom-Drago pl.Havidić.

Dubranca- Joža pl.Ceković

Gustelnica- Josip pl.Huzjak.

Rašče-Zdravko pl.Arbanas

Kobilič-Stjepan pl.Vitez.

Kučani su imali dva suca-Branka pl.Berkovića i Zdravka pl.Pucekovića

Kurilovc i Kušanec-Ivica pl.Leder.

Lomica Dolna-Vlado pl.Deverić,

Dolni Lukavec i Meštrica-Želko pl.Stanilović

Gorni Lukavec i Markuševec-Dragec pl.Noršić.

Mala Gorica -Čedomir pl.Gusić

Mraclin i Lazi-Jožeka pl. Galekovića i Mladena pl.Kosa.

Pleso i Rakarje-Stjepan pl.Mirenić.

Prvonožina-Stjepan pl.Prvonožec

Rakitovec-Neno pl.Sever.

Velika Gorica-Juraj pl.Cundeković.

Velika Mlaka-Ivek pl.Lacković

Vukomerić i Petravci- Tomo pl.Pavličića.

prisedniki:

Zlatko pl.Crnić-Mraclin

Slavko pl.Cvetnić-Mraclin

Josip pl.Deverić-Lomica Dolna

Josip Frkin-plebanuš gorički,

Ivan pl.Janković-Velika Gorica

Josip pl.Kovačević-Buševec

Branko pl.Lučić-Kuče

Imbro pl.Pučko-Dragonožec

Josip pl.Robić-Haba-Buševec

Zvonko pl.Robić-Buševec

Josip pl.Smolković-Dragonožec

Slavko pl.Stepanić-Lomica Dolna

Komeš:

Zdravek pl.Lučić

Vu ime rvackoga Sabora potpisali su:

Vladimir šeks-potprecednik vlade

Stjepan Sulimanec-potprecednik Sabora

Tekst povelje

Mi zebraniki i suci plemenite sučije Turovoga pola, skupleni na obnovitelskom spravišču vu večnice našega grada vu Velike Gorice, pri pune svesti i odgovornosti, a po vole naše sučijske plemenite brače dokončali smo obnoviti ter svojim delom, držajnom i životom v časti i v ugledu obdržavati i od sakuga nam strajnskuga nakanejna občuvati od pamtiveka slobodno, plemenito Bratstvo Turovoga pola.

Osvedočeni vu to da nas je v povesneh zburkanosti, stiske i zločudnosti povrh sega trda vera v bratinsku spovezanost, dobročutje ludsko i v skupno gospodarsko upravlajne okreplivala i v dostojnosti održala, protivu seh napasnikov velemožneh i neprijatelov sakovrsneh, zadavamo si medsobnu reč poštenja da nam v she života zgodi, v rasprava, v života bu, na bratstvo turopolsko, domorodno i ludsko usmerjena kak vu svevišnu zapoved i duševni pozor.

Da nam se rod v zburkanosti sveta mrkline ne zgubi i ne zatre, ter da horvatstvu vekivečnomu svoj del na diku damo kakti primer lepote slobode zajedništva živuga i istine v pravice z dobrom skup držeče zadavamo si nepretrglivu reč:

• da bumo med sobum občuvali i marno gajili odnošaje poštuvajna, jednakopravnosti i uludnosti tak da i nešteča pristranost, naglost il nepromišlenost – a to nam kak ludem je v životu neizbežno – bi čim mejnšu nepravdu, al bez zločudnosti, včinila i bez traga se zlohudoga zmed nas zbrisati bi mogla, držeč se pri tom one: brat bratu je mera čoveku,
• da brigu medsobnu bumo za dobrobitek osobni i skupni vodili tak da v nevole života nigdar nigdo zmed nas kak suva svrž rastova ne bi ostala i v prigode veselja da si ni jen ne bi moral kak samec v samoče sam v bradu popevati,
• da ustrojstvo naše i red, samoupravu našu plemenitu, bumo održavali i z vremenom nadogradjivali, a pazili kak na grušt po teremu hodeči si stajne ižno za život pripravlamo, da župana i zvaničnike pri tom pozorno slušali bumo i s primernum obzirnošču v časti držali, a pri postavlejnu ih z razborom – nigdar pristrasno – izabirali,
• da skupna nam i nepodeliva imovina, turopolski lug, Lukavec-grad i ina, v pozoru bu svakidešnomu i raspravlajnu skupnomu tak da se ono kej su nam naši stari domrli poradi inata našega, slavohlepnosti, gramzlivosti il strančarejna politikanskuga ne bi se zagubilo, vu vrednosti poništilo i v našemu veku potrošilo nek v prilika novem na hasen se i dobrobit povekšalo,
• da nam pri gospodarenju, dobička raspodeli i trošejnu bu navek v nakane bolitek i nagrada za sakuga i se, a v mere i v skladu zaslužbi, potreboča truda i nevole,
• da zabili ne bumo kak je hitrost našeh stareh vu tom da pravice naše budu na vreme i pravomožno priznate, potrdjene i v zakon pretvorjene nas same v domovine jedine i v povesti održala, v samosvesne časti uzvisila i za budučnost obvezala,
• da bu se naš trud oko sebe i za nas z domoljubljem spovezan v svetu hrabrost odlučnosti tak da v naše snage dosegnu i života moči domovina nam i država Horvatska na živote naše i prilog na mogla ne računati,
• da nebratstvenike naše domorodne, kak braču po zakonu naše domovine bumo štimali, v sakom ih dobrom nakanejnu podržavali i med sebe ih čak po zasluge primali, ne delajuči si oko sebe opkope nadmenosti i odstrajnejna neg mostece zbližejna, nu z merum i oprezom navek,
• da protivu sveta premembi bumo odprti, inatili im se ne bumo bez promišlejna, nek gledeli bumo ne bi li nam v terem načinu na hasen i bez štete mogli biti, svesni da ak nam bu govor turopolski ze sluha zbrisan i z jezikom posvajen nestalo bu v svetu mesta za žitek nam zavičajni i spokojni,
• da nam se deca naša, pokolejna sa med nami odrastajući nadu odgajala v okružejnu bezjasnom v terem saki po svojem i samo za sebe, k sebi vleče, neg v okružju duha skupnosti teri v mladem dušam drevo večnosti uzgaja i krepi.

Vu tom nakanejnu nek nam sam Bog milost mudrosti i trpelivosti udeli, a sveta Lucija bu možna zagovornica i pri iskanju prave putov osvetlavajuča pomočnica.

Vu Velike Gorice, 7. srpnja, leta Gospodnega 1991.