27.5.2012
Odkar sem povedala prijateljem in staršem za zlorabo, s strani mojega učitelja in guruja Paramhans Swami maheshwaranande, je minilo leto dni.
Marca lani sem se odločila, da bližnjim prijateljem, ki so bili skupaj z mano v sistemu povem kar mi je celih 12 let ležalo na duši. Swamijiju že dolgo nisem zaupala več. Vedno težje sem si zatiskala oči pred resnico in nisem več mogla utišati glasu, ki mi je govoril, da ne smem tvegatii, da bi čez 10 ali več let Swamiji lahko zlorabil tudi mojo hčerko, če ne izstopim in povem resnice.
12 let sem o zadevi raje molčala, vendar ne povsem - s tistimi, ki sem vedela, da so doživeli isto izkušnjo sem se o tem vseh 12 let na vsakem seminarju ali ob vsaki priložnosti pogovarjala in vedno sem bila enakega mnenja, da je šlo za zlorabo moči in za Swamijijevo poželenje ne pa duhovnost. Vedno sem vsakemu povedala, da je bila izkušnja zame skrajno travmatična in incestna. Prvemu prijatelju, ki sem povedala za zlorabo in ki je bil zvest swamijijev učenec, se je zaradi te informacije za nekaj časa celo zmešalo vendar pa je kljub temu, da je zvedel iz večih virov, da je to res, ostal Swamijijev zvesti privrženec. Po prvem šoku, se je odločil, da bo isto tudi sam počel, kar je bilo zame še dodatno breme in težka izkušnja, zaradi katere sem si mislila, da je o stvari bolje molčati.
Pogovarjala sem se tudi z ženskami za katere sem vedela, da so spale s Swamijijem, vendar pa so mi vse zagotavljale da je bila to za njih velika čast ali pa tantra. Zaradi teh pogovorov sem bila še toliko bolj zmedena in nisem vedela ali prav čutim. Glodalo in mučilo me je neprestano. Nisem mogla več v miru meditirati. Med meditacijo sem postala anksiozna in nervozna saj so mi sumi in slike z dogodka vsakič planili na površje. Hkrati pa se je vsakič pojavil tudi strah, da bom zaradi takšnega mišljenje padla na svoji duhovni poti.
Moja nevera me je spravljala v obup in občutki krivde so bili neznosni.
O zlorabi sem se v teh letih pogovorila tudi z nekaterimi avtoritetami v jogi, ki so za Swamijijeve spolne igrice vedeli, pa so o njih raje molčali, češ da je to gurujeva sveta igra, ki te osvobodi ega in ti pomaga na duhovni poti.
Zaradi teh avtoritet in zaradi svoje negotovosti sem tako dolgo vztrajala, saj so me kljub mojim dvomom prepričali, da je Swamiji pravi guru.
Swamiji me je spolno zlorabil štirikrat. 2 krat v Indiji, v svojem ašramu v Jadanu, pa še na Dunaju in na Češkem. Skupaj z mano so spale z njim tudi druge ženske. Ena je še vedno zvesta učenka in živi na Dunaju, druga pa je že pred leti odšla in je s Hrvaške.
Letošnje leto je bilo zame prava mora. Hkrati pa je bilo tudi osvobajujoče, saj sem končno povedala resnico in se odcepila od kulta.
Ogrožena je bila moja družina, dužbeni položaj, moj eksistenčni položaj, ogrožena sem bila na vseh nivojih. In to samo zato, ker sem končno zbrala moč in pogum, da povem kar se mi je v resnici zgodilo.
Dolgoletni prijatelji so se me zavoljo vere v učitelja odrekli, me stigmatizirali in grozili. Moja dolgoletna in najboljša prijateljica, ki je bila med drugim moja poročna priča, je postala v društvu aktivistka, ki je ljudi prepričevala o moji norosti. Po Swamijijevem navodilu je celo napisala poročilo o meni, ki naj bi dokazovalo mojo neprištevnost. V zelo kratkem času so se o meni razširile zgodbe , najprej da se mi je zmešalo, potem pa še, da sem prostitutka, striptizeta,
patološka lažnivka, da so me zlorabljali moji družinski člani itd…zvedela sem celo, da je ena od swamijijevih priležnic v Ljubljani organizirala čajanke namenjene prepričevanju mojih prijateljic in znank o moji norosti. Vse te zgodbe so bile in so še vedno objavljene tudi na internetu, na javnih slovenskih forumih, kjer so se ljudje pod anonimnimi imeni naravnost izživljali z blatenjem mojega imena in z izmišljevanjem zgodb o meni.
Več kot pol leta je bil pritisk neznosen. Bila sem prizadeta, ranjena in ogrožena, saj so me ljudje zmerjali že če smo se srečali na ulici ali v trgovini.
Nihče od predsednikov joga društva me ni poklical, da bi me vprašal za kaj gre, ko sem povedala svojo zgodbo. Nasprotno-brez pogovora so me razglasili za noro in da organiziram nekakšno kampanijo proti Swamijiju ter naročili ljudem prepoved stika z mano in prepoved govora na to temo. Večina jih je pridno ubogala in v Sloveniji jih je večina ostala v sistemu. Večina se ob srečanju z mano obrne proč, pa četudi smo se prej 10-15 let redno družili in bili dobri prijatelji. Ne pokličejo in me ne vprašajo za moje mnenje. Želijo si, da nič od tega ne bi bilo res.
Še večja žalost pa je, da se Swamijija zaradi lukenj v zakonu ne da ustaviti. Mirno lahko zlorablja naprej saj mu nihče nič ne more. Kljub temu, da nisem edina, ki sem ga prijavila in da se je oglasilo več žensk, ki so imele s Swamijijm podobne izkušnje, mu ne moremo nič, saj smo bile vse, ki smo se oglasile, zlorabljene pred več kot 5 leti in je zloraba po zakonu zastarala. Mlajše žrtve pa si očitno ne upajo na dan z besedo.
V Sloveniji je joga v vsakdanjem življenju precej razširjena in Swamiji je bil v naši državi kot častni gost večkrat na obisku. Tu je imel predavanja in joga seminarje. Po letu odmika iz Evrope, po izbruhu afere je ponovno začel delovati kot da se ni zgodilo nič.
Le redki joga člani so izstopili iz društva, ko so izvedeli za afero. Vejamejo, da vodim kampanijo proti Swamijiju, in da sem psihično motena.
Že isti teden, ko sem povedala prijateljem za zlorabo, sem Swamijija prijavila policiji. Zlorabo sem javila tudi na Beli Obroč Slovenije, kjer so mi povedali, da je primer zastaran,in da zna biti problem, ker se zloraba ni zgodila v Sloveniji .Na policijo sem se ponovno obrnila s prošnjo naj ukrepajo in me nekako zaščitijo, saj sem se v določenem trenutku dobesedno bala za življenje - moj občutek varnosti je bil popolnoma porušen, ker so bile reakcije učencev
burne. Resnično nisem vedela kaj lahko pričakujem od fanatikov. S policije sem dobila odgovor, da bodo k meni poslali kriminalista, ki ga pa ni bilo od nikoder.
Pol leta kasneje me je poklicala novinarka iz Slovenskega časopisa "Primorske novice" in z mano ter s člani, ki so izstopili iz društva na eni stran,i in predsednikom društva na drugi, naredila intervju. Šele, ko je novica prišla že v tretji časopis, so se kriminalisti zganili.
Težko mi je bilo, v podrobnosti razlagati svojo zgodbo nekemu kriminalistu, ki je bil sicer prijazen a nekompetenten za tovrstne primere- ni poznal psihologije zlorabe in vzhodnih verskih sistemov,vloge guruja na dohovni poti. Bilo mi je res mučno in počutila sem se zelo izpostavljeno in nezavarovano. Mislim, da bi takšne pogovore morali prevzeti posebni strokovnjaki za zlorabe saj je tema zelo občutljiva in žrtve zelo ranljive. Poslal je pričanja na sodišče, pred par
meseci pa sem dobila odgovor, da so moj primer obravnavali, a da je zastaral. Kako lahko zloraba zastara? Kako je mogoče, da ostane človek, ki spregovori o zlorabi tako nezaščiten? Tisti, ki pa je zlorabo zagrešil, ostane svoboden, da kljub mnogim pričanjem to še vedno lahko počne? Potrebovala sem celih 12 let, da je stvar v meni toliko dozorela, da sem jo lahko jasno opredelila kot zlorabo in o njej javno spregovorila.
Ko sem videla, da imam v Sloveniji povsem zvezane roke, sem se obrnila na Beli obroč Avstrije (tam me je namreč Swamiji spolno zlorabil leta 1999) Od tam so me napotili na urad za sekte. Šele na tem uradu na Dunaju sem našla ustrezno podporo in strokovno pomoč s strani psihologinje Ulrike Schisser. Ona je prva moj primer vzela resno, za kar sem ji neskončno hvaležna saj je bila to zame, in še vedno je,psihološko zelo pomembna oporna točka. Po dolgem
in intenzivnem pogovoru mi je zagotovila, da nisem nora, kar mi je v tistem trenutku veliko pomenilo, saj je bila večina mojih prijateljev čez noč prepričana da sem in takega pritiska ni bilo lahko zdržati. Razložila mi je tudi sistemsko dinamiko v kultih , kako delujejo in kako se odzovejo kadar so ogroženi. Lažje mi je bilo razumeti zakaj so prijatelji in ljudje v kultu odreagirali kot so. Hkrati mi je veliko pomenilo, da stoji za mano državna inštitucija, da nisem čisto
nezaščitena in sama. Nanjo so se začele obračati tudi druge zlorabljene ženske, kar mi je dalo upanje, da je vse skupaj le imelo smisel in da bo možno kaj ukreniti.
Hvala bogu sem imela veliko podpore s strani svoje mame in njenega partnerja, pa tudi prijateljev, ki so izstopili iz društev po celem svetu. Pogovarjala sem se z ženskami, ki te podpore niso imele, ko so se odločile pred leti zaradi swamijijevih apetitov in dolgoletnega zlorabljanja izstopiti. Njihove zgodbe so grozljive in del preteklosti, ki se ga raje ne bi spominjale.
Resnica je morala priti na dan. Najprej zaradi mene same, potem zavoljo moje hčerke in pa zaradi ostalih žensk, ki so bile v podobni situaciji, pa tudi zaradi tistih potencialnih bakt, ki bi se jim to lahko zgodilo.
Hvaležna sem Ulrike Schisser za njeno podporo, ker je bila in je še vedno edina javna strokovna oporna točka v tej težki situaciji.
Še vedno upam, da se bodo učenci prebudili saj imajo na voljo informacije, ki jih jaz v vseh teh letih nisem imela.
Moja izkušnja naj bo opozorilo vsem tistim, ki iščejo uteho v duhovnih avtoritetah ali pa v skupnostih, ki od njih zahtevajo absolutno predanost ter lojalnost v smislu zanikanja sebe in svojih občutkov.
N.