MANIFEST ZA SOCIALIZEM IN NEPOSREDNO DEMOKRACIJO

I. UVOD

Prihaja doba streznitve. Še nikoli v zgodovini človeštva ni tako malo ljudi obvladovalo tako velikansko količino moči. Še nikoli posamezniki nismo bili v takšni meri nadzorovani in obvladovani kot danes. In še nikoli v zgodovini civilizacije, naša vrsta in naravno okolje nista bila tako zelo ogrožena kot sta ogrožena v moderni dobi. Obdobje prekomernega trošenja naravnih virov, brezobzirnega izkoriščanja soljudi in nebrzdane koncentracije kapitala ter z njim prehajanje pretežnega dela družbene in politične moči v roke peščice zemljanov, nas je privedlo do točke preloma. Obljuba neomejene rasti in potrošniškega obilja, s katero je neoliberalni kapitalizem omrežil hotenja milijard ljudi, je dokončno prelomljena. Vse več se nas zaveda, da če želimo obstati kot družba in kot vrsta, moramo narediti korenite spremembe v medsebojnih odnosih, v načinu gospodarjenja in v načinu odločanja o skupnih zadevah.

Kapitalizma ni mogoče v nedogled popravljati, ker je kot družbeni sistem zgrešen, prazen in brez rešitev. Ima pa moč in sredstva, da ves svet porine v vojno in s tem podaljšuje agonijo lastnega razkroja. To smo v moderni dobi izkusili že dvakrat. Po prvi svetovni moriji, se je začela oblikovati univerzalna zavest revolucionarnega boja za delavske pravice. Odgovor vladajočih razredov je bil spodbujanje nacionalizmov in podpora fašizmu, ki naj bi odvrnil ljudske množice od socialistične družbene prenove.

Po porazu fašizma in nacizma v drugi svetovni vojni, človeštvo ni zmoglo dovolj razuma, da bi se otreslo zablod kapitalizma, niti, da bi vzpostavilo resnično socialistično družbo. Zato se je nadaljeval globalni spopad za prevlado nad strateškimi viri, znanjem in informacijami. Tretja svetovna vojna pravkar poteka v obliki vedno novih vojnih žarišč in nikoli končanih vojaških spopadov, boja za naravne vire, vojne preko finančnih trgov, boja za obvladovanje informacij in medijskega prostora ter boja za politično prevlado starih sil. Posledice te vojne so gospodarske krize, dolžniška kriza, begunska kriza, neštete žrtve kapitalizma, ki molče in daleč od oči javnosti živijo in umirajo v propadajočih družbah, obs

ojenih na večno vračanje namišljenih dolgov, na suženjsko delo v tovarnah kapitalistov. Največja žrtev te vojne pa so vrednote, predvsem resnica, ki jo vseprevladujoča laž odriva na obrobje. Namesto urejene socialne države, imamo družbo lažne dobrodelnosti. Namesto ustvarjanja v dobro ljudstva, imamo pehanje za profitom. Namesto odgovornega in osveščenega posameznika, imamo množice zaslepljene z religijo in ideologijo potrošništva, ki lastno korist in pohlep postavljajo pred človečnost, svojo slabo vest pa tešijo z nakupovanjem odpustkov.

Minilo je obdobje, ko je bil socializem kot idejni koncept moderne družbe, domala izbrisan iz zavesti človeštva, prepovedan v javnem diskurzu in izbrisan iz medijskega prostora. Razred, ki je nosilec kapitalistične hegemonije, se je po drugi svetovni vojni uspel poenotiti v lastni razredni zavesti finančne aristokracije,hkrati pa je uspel vsem drugim vsiliti idejo, da je pojem razredne zavesti preživet in neuporaben.

Delavski razred je s preoblikovanjem in globalizacijo produkcijskih in družbenih odnosov začel izgubljati lastno identiteto, z nesposobnostjo preseči notranjo hierarhično organiziranost, pa so se vodstvene strukture delavskih gibanj zlile z vodstvenimi strukturami finančne aristokracije. Napor, ki ga vlagajo stare sile v rušenje podobe socializma kaže, da se zavedajo moči delavskega razreda, kot nosilca socialistične ideje. Vendar pa, bolj kot stopnjujejo ta napor, finančna aristokracija kaže svojo pravo totalitarno držo in razkriva svoj prvinski strah pred idejami družbene enakosti in socialne pravičnosti. V strahu, da bi bila država uporabljena kot orodje za vzpostavitev nove družbene ureditve, se vpeljuje pojem votle države, njena suverenost pa se prenaša na brezoblične birokratske strukture, ki služijo predvsem interesu korporacij. V strahu pred demokratično voljo ljudstva, se ljudi spreminja v potrošnike, odtujene svojemu lastnemu interesu in nesposobne uveljavljati politiko drugače, kot z občasno izpolnitvijo volilnega lističa, kjer namesto vsebine, njihovi odločitvi botruje všečnost in volilna propaganda. Demokracija zato ne obstaja več, pač pa je sedanji politični ustroj možno opisati zgolj kot obrnjeni totalitarizem. Totalitarnost današnje zahodne demokracije se kaže v splošnem zavračanju političnosti ob hkratnem podrejanju vseh družbenih podsistemov političnim interesom ozkih družbenih skupin, ki svoje delovanje navzven predstavljajo kot nepolitično. Preko ekscesnega obnašanja izvoljenih političnih predstavnikov, medijskega prikazovanja politike kot nekaj hkrati nerazumljivega in običajnemu državljanu odvratnega, se dejansko politično odločanje odtujuje državljankam in državljanom. Vendar pa družbena stvarnost in vseprisotna kriza sodobnega sveta sili posameznika, da se vse bolj dejavno vključuje v širši družbeni kontekst na različnih področjih lokalnega in globalnega delovanja, tako v obliki boja za pravice posameznih družbenih skupin, lokalnih skupnosti, boja za pravice delavcev, humanitarnega in naravovarstvenega delovanja. Nasploh se povečuje potreba po družbeno angažiranem posamezniku vpetem v širša družbena dogajanja. Kljub različnosti idej, pojmov in metod, pa imajo vse te oblike delovanja skupni imenovalec. Ob tem, ko se vladajoči razred trudi, da bi iz družbenega delovanja posameznikov in skupin izključil komponento političnosti, je prav ta komponenta najpomembnejša. Razpršen boj brez skupne ideje in brez nosilne ideološke misli se namreč ne more učinkovito zoperstaviti poenoteni ideologiji svetovnega neoliberalizma, ki izkorišča vse razpoložljive zmogljivosti, da ograjuje družbeno aktivnost znotraj posameznih vprašanj in s tem onemogoča akterjem žarišč upora, da bi vse te ideje in pobude povezali in vzpostavili enotno razredno fronto.

Zato je nastopil čas, da se oblikuje nova razredna zavest in da se na temelju socialistične ideje in mehanizmov neposredne demokracije oblikuje nov družbeni dogovor, ki mora temeljiti na interesih delavskega razreda v najširšem pomenu besede. Ta, novi delavski razred, je sestavljen tako iz industrijskega kot postindustrijskega proletariata, zaposlenih v javnem sektorju, samozaposlenih, malih in srednjih podjetnikov, poljedelskega proletariata, prekariata, različnih skupin brezpravnega prebivalstva z roba družbe, upokojencev in mladine. Vanj se bo vključeval tudi tisti del razpadajočega vladajočega razreda, ki se zgrožen nad totalitarnostjo in brezpravnostjo sedanjega sistema ne more sprijazniti s svojo vlogo v njem.

II. KAKŠNA JE VLOGA ČLANOV GIBANJA NAPRAM NOVEMU DRUŽBENEMU RAZREDU?

1. Puntarji ne predstavljamo posebne stranke, politične ali družbene elite znotraj delavskega razreda. Puntarji ne zastopamo posebnih, od interesov delavskega razreda ločenih interesov. Puntarji ne postavljamo posebnih načel po katerih naj bi se ravnal delavski razred.

2. Puntarji s svojim poudarjanjem boja proti nacionalizmu, postavljamo v ospredje skupni interes delavskega razreda pred delnimi in pogosto za družbo kot tako uničujočimi interesi posameznih nacionalno in religiozno orientiranih političnih skupin. Vladajoči razred, ki deluje globalno, spodbuja in izkorišča mednacionalne in medverske spore za preprečevanje skupnega nastopa izkoriščanega razreda v boju za enotne cilje. Zato zavračamo vsako delitev delavskega razreda po nacionalni, verski in kulturni pripadnosti. Vse to je stvar svobodne volje, naravne danosti in osebne odločitve, ne more pa biti izraz večvrednosti katerekoli družbene skupine napram drugi. Država ne sme biti propagator ali nosilec kakršnekoli politike, ki temelji na ksenofobiji, rasizmu, izključevanju.

3. Puntarji s svojim poudarjanjem boja zoper fašizem, nastopamo proti izrabljanju sicer povsem človeških občutkov strahu pred neznanim in drugačnim za koristi vladajočega razreda. S pripadnostjo avtoritarnim hierarhičnim organizacijam in občutkom moči, ki jo ta pripadnost daje posameznikom, se poistovetijo najbolj nasilni posamezniki, hkrati pa vladajoči razred poskrbi za ustrezno finančno in medijsko podporo, kadar te posameznike oziroma skupine v katere se organizirajo prepozna kot koristne v spopadu z delavskim razredom. S svojim populizmom, pogosto z uporabo karikiranih in poenostavljenih socialističnih idej ter kopiranjem mehanizmov delavskega boja, fašisti pritegnejo del razžaljenega, zaslepljenega in neukega delavskega razreda, spodbudijo jezo in jo usmerijo proti neki, praviloma šibkejši ali zaradi različnih razlogov stigmatizirani družbeni skupini. Hkrati izzovejo konflikt z naprednimi gibanji, ki se njihovemu populizmu uprejo. Z osebno diskreditacijo, izzivanjem konfliktov in uporabo fizičnega nasilja se odvrne dobršen del prebivalstva kar osami, nato pa pogosto onesposobi, napredna delavska gibanja.

4. Puntarji odkrito nastopamo proti neoliberalizmu. Zavedamo se, da je neoliberalni kapitalizem skrajna oblika globalnega totalitarizma, ki človeka spreminja v apolitičnega sužnja-potrošnika. Ideje svobode in demokracije so uporabljene zgolj v političnih sloganih, v resnici pa je oboje podvrženo ustvarjanju profita, ki tako postaja edina v resnici priznana "vrednota" znotraj neoliberalnega družbene

ga okvira. Obrnjeni totalitarizem človeka odtujuje od svojega družbenega bistva, pripadnosti skupnosti in ga spreminja v posameznika, ki je odtrgan od soljudi, v neprestani tekmi vsakega z vsakim, ki izpolni svojo družbeno vlogo in pričakovanja le z ekonomsko uspešnostjo, brezobzirnostjo in prevlado. Neoliberalizem ne priznava sodelovanja v kolikor to ni usmerjeno v ustvarjanje profita, ne priznava zvestobe, poštenja. Ne priznava družinskih, partnerskih, družbenih vezi in družbi zapoveduje, da mora v njej veljati le zakon močnejšega. Vse družbene podsisteme, ki so nujni za obstoj družbe kot take, prepušča t.i. "svobodnemu" trgu, kar pa je le všečno poimenovanje za bolj ali manj dogovorno razdeljevanje plena med različnimi vplivnimi skupinami, ki pripadajo istemu vladajočemu razredu. Resnično svobodnega trga v globalnem neoliberalizmu ni. Obstaja le korporacijska delitev vplivnih področij, ki izrablja tehnokratske in birokratske strukture nacionalnih in nadnacionalnih političnih institucij. Slednje pa je podprto s strani umetno ustvarjenih akademskih elit, ki za udobno življenje in prestižne nazive v javnosti upravičijo vsakršno dejanje vladajočega razreda ali vsaj kot miselno protiutež z navidez strokovnim diskurzom zasejejo dvom v kritične poglede družbenih skupin, ki si prizadevajo za drugačne, boljše družbene odnose. Države ali posamezne družbene skupine, organizacije, ki se uprejo hegemoniji vladajočega razreda, so grobo napadene bodisi preko notranje destabilizacije ali odkrite agresije represivnega aparata, ki je v rokah vladajočega razreda.

5. Puntarji smo civilna družbeno-politična sila, ki deluje znotraj in preko številnih organizacij s ciljem povezovanja v aktivno sodelovanje posameznic in posameznikov na področju razvoja, uvajanja in širjenja ideje socializma in neposredne demokracije. Delujemo na poenotenju idejnega boja delavskega razreda.

6. Cilji puntarjev niso namišljeni in nedosegljivi. Zagovarjamo konkretne ukrepe s katerimi se lahko družba na lokalni, državni in meddržavni ravni preoblikuje v smeri povezane, strpne, solidarne in sonaravne skupnosti. Predlagamo smernice družbene preobrazbe, ki dolgoročno vodijo v družbo brez sistematičnega, s strani države podprtega nasilja, brez zadolževanja, brez škodljivega tekmovanja in pehanja za profitom, brez prevladujoče delitve na gospodarje in služabnike.

III. OSNOVNE PROGRAMSKE TOČKE GIBANJA PUNTARJI

1. Oblast ljudstvu skozi mehanizme ljudskega odločanja.

Razvoj in uvedba različnih oblik neposrednega odločanja na različnih ravneh družbenega organiziranja, tako na lokalni kot državni ravni, v produkcijskih odnosih in na civilno-družbenem področju. Aktivno državljanstvo je temelj družbene preobrazbe. Morda res vsak izmed nas ne ve vsega, a skupaj vemo veliko in zakaj bi potem o nas odločali zgolj nekateri? Stranke ne smejo upravljati države, ker država smo ljudje.

2. Solidarnost je temelj človeške družbe.

Zato bomo krepili javno zdravstvo, javno šolstvo, prostovoljstvo, medčloveško pomoč, socialno državo in vse druge javne storitve. Zavedamo se, da so to področja od katerih je odvisen nadaljnji razvoj in obstoj družbe, zato je nedopustno kakršnokoli mešanje javnega in zasebnega. Javne storitve lahko svojo funkcijo opravljajo le, če so v celoti financirane iz javnih sredstev in v celoti podvržene družbenemu nadzoru i

n skupnemu upravljanju.

3. Delavci naj bodo deležniki v podjetjih in kmetje naj bodo gospodarji svoje zemlje.

Država naj spodbuja zadružništvo, delavske prevzeme podjetij in doseže odgovornost lastnikov in upraviteljev. Strokovno delo naj opravijo strokovnjaki in ne strankarski veljaki, zato mora biti celoten proces kadrovanja v javnem sektorju izpeljan preko mehanizmov nepristranskega in transparentnega izbiranja nosilcev javnih služb. Za ekonomsko suverenost družbe je pomembno družbeno lastništvo nad ključnimi proizvodnimi panogami in družbeni nadzor nad celotnim gospodarstvom. Družbeni nadzor in s tem transparentno gospodarjenje je možno zagotoviti preko mehanizmov družbenega knjigovodstva za celoten plačilni promet ter z uvedbo delavskega SAMOUPRAVLJANJA v podjetja v družbeni lasti, ter spodbujanjem delavskega soupravljanja v zasebnem delu gospodarstva.

4. Kreativnost in samoudejanjanje posameznika kot jamstvo za uspešnost celotne družbe.

Gospodarska politika mora stremeti k polni zaposlenosti in krajšem delovnem času. Hkrati mora biti preko mehanizmov socialne države zagotovljena socialna varnost vseh prebivalcev. Spodbujanje štipendijske politike in kakovostnega javnega šolstva je zagotovilo za razvojno naravnanost in uspešnost družbe. Dostopnost storitev javnega zdravstva za vse prebivalce v enaki meri, hkrati vzpodbuja in zagotavlja tu

di uspešno delovanje gospodarskega okolja. Ustrezna kulturna politika, ki vzpodbuja tako izvajalce kot omogoča široko dostopnost njihovih stvaritev, pa pripomore h kreativnosti in samoudejanjaju tako posameznika kot družbe v celoti. Povečanje družbene enakosti se zagotavlja preko ukrepov plačne politike v družbenem sektorju in skozi davčno politiko pri omejevanju razlik med najnižjimi in najvišjimi prihodki ter opredelitvi višjega standarda minimalne plače. Dodaten korektiv k družbeni enakosti predstavljajo ukrepi socialne države v obliki socialnih prispevkov, invalidnin, štipendij, otroških dodatkov, dodatnih izravnav za prejemke iz upravičenja do pokojnine. Kot začasen ali stalen ukrep k povečanju družbene enakosti se lahko vpelje dopolnilni sistem enotnega temeljnega dohodka, ki pa ne sme postati nadomestilo za upravičenja iz naslova plače, pokojnine in socialnih prejemkov.

5. Davčna politika mora temeljiti na progresivnosti in pravičnosti

Noben družbeni podsistem ali organizacija ne more biti izvzeta iz davčnega sistema, kar velja tudi za verske skupnosti. Davčna politika mora spodbujati uvedbo skupnostnih oblik lastništva in gospodarjenja, razvojno naravnanost družbe in prispevati k ustrezni okoljski politiki na temelju sonaravnega gospodarjenja in varovanja naravnega okolja. Cilj obdavčitve mora biti enakomeren razvoj vseh delov družbe, pri čemer je temelj porazdelitve javni nadzor in vključenost vseh deležnikov v porabo javnega denarja.

6. Nujnost povezovanja

Ne država in z njo družba kakor tudi ne napredno gibanje ne more delovati kot osamljen otok, zato je nujno povezovanje s sorodnimi organizacijami, sodelovanje v meddržavnih združenjih in izmenjava idej in izkušenj pri uvajanju socialističnih praks in mehanizmov neposredne demokracije. Mednarodno sodelovanje mora potekati na vrednotah miru, sodelovanja in sožitja. Ostro pa zavračamo kakršnokoli enostransko obliko agresije, pritiskov, gospodarskih blokad proti suverenim državam s ciljem ustvarjanja svetovne hegemonije in prilaščanja naravnih virov.