"Dobrodelnost" kot izraz družbene krize

Datum objave: 10.7.2016 16:47:19

Hkrati z naraščajočimi razlikami v premoženju, vplivu in položaju, ki vse bolj jasno razmejuje družbene sloje, se kot odziv na razkorak med revščino in bogastvom pojavlja vseprisotna, vsiljujoča in vse bolj institucionalizirana dobrodelnost. Tovrstne "dobrodelnosti" ne gre zamenjati z medsebojno pomočjo, z iskreno nujo človeka, samoorganiziranih skupin in skupnosti, ki ponujajo pomoč sočloveku, sorodniku, sosedu, znancu ali popolnemu tujcu, ki je zašel v položaj, ko takšno pomoč potrebuje. Od nekdaj velja za temelj človeške skupnosti, da se žejnemu ponudi vode, da z lačnim delimo hrano in da popotniku nudimo zavetje. To praizročilo na katerem sloni naše bistvo, naša sposobnost, da gradimo skupnost sodelujočih posameznikov, je tista resnična iskrena dobrodelnost, ki izhaja iz nuje po preživetju ne le posameznika pač pa celotne človeške vrste. Ta se v družbi kaže skozi politični, socialni in kulturni aktivizem, skozi prostovoljstvo in skozi oblikovanje samoniklih, dejansko neprofitnih ter neprofesionalnih skupnosti. Vendar pa se v družbi, ki sistematično zatira to izvorno dobrodelnost in kjer se z zakonom preganja medsosedska pomoč, zatira delovanje avtonomnih območij alternativnega ustvarjanja in sobivanja, v družbi nepovezanih posameznikov, ki v tujcu vidijo nevarnost, v bližnjemu pa tekmeca, razrašča neka druga oblika "dobrodelnosti" - institucionalizirana dobrodelnost. To je dejavnost, ki pogosto nezavedno, v nekem delu pa zagotovo tudi zavestno zasleduje neke povsem druge cilje. Največkrat se v ozadju skriva golo dobičkarstvo ali želja po podreditvi določenega segmenta družbe ter osebni afirmaciji akterjev tovrstne "dobrodelnosti".

Ko je Val202 v letošnjem marcu evforično oznanjal, da je trgovska družba Bauhaus na radijski dražbi za skakalne smuči Petra Prevca v projekt Botrstvo vložila kar 45.000 evrov in s tem premagala ostale dražitelje, ni nihče izpostavil, da so si podjetja, ki so sodelovala v javni dražbi, s tem dejansko kupovala dragocen oglaševalski čas. Namreč, oglaševanje ob najbolj poslušanem času v katerem je potekala javna dražba, bi oglaševalce stalo tudi do 10 evrov na sekundo (vir: cenik oglasov na spletni strani RTV), oziroma 36.000 evrov za eno uro oglaševanja. Glede na trajanje oddaje, predhodne objave, ki so omenjale dražitelje in kasnejše objave, ki so žaromete medijske pozornosti usmerile na zmagovalca, bi podjetje Bauhaus za primerljivo medijsko pozornost plačalo neprimerno več kot je "darovalo". V njegovi "dobrodelnosti" in v "dobrodelnosti" ostalih sodelujočih podjetij je šlo zgolj in samo za posel, za kupovanje oglaševalskega prostora z najboljšim možnim učinkom na poslovanje. Obdarovanim dvestotim otrokom pa je bilo s tem denarjem ponujeno le tisto oziroma celo manj, kot bi jim morala zagotoviti spodobna socialna država. Resnično prikrajšanje teh otrok se skriva v stigmi, ki jo med vrstniki, pri učiteljih in nasploh v družbi doživljajo kot revni otroci. Dobrodelnost tovrstno stigmo zgolj poglablja. Namesto, da bi šole odprle svoj javni prostor za brezplačne popoldanske dejavnosti, kjer bi otroci skupaj z učitelji in drugimi prostovoljci ustvarjali, se družili in učili skozi igro, so vse popoldanske dejavnosti plačljive, javni prostor pa prepuščen komercializaciji. Razlog za to stanje gre poleg opuščanja nekdaj razširjenih prostovoljnih aktivnosti iskati tudi v mezdnem položaju njihovih staršev, ki bodisi ne dobijo dela ali pa za svoje delo dobijo mizerno plačilo.

Še več, če bi s tem denarjem v podjetju Bauhaus pomagali lastnim zaposlenim, bi nemara trajno rešili številne družinske stiske. A kot rečeno, za Bauhaus je bila to zgolj poslovna poteza in naložba v prepoznavnost na slovenskem trgu ter posledično upanje na višjo prodajo. Številne poslušalce poslušanje zgodb o reševanju stiske otrok pomiri v občutku, da se vendarle nadejo dobrotniki, ki poskrbijo za najbolj zapostavljene. Tisti pa, ki tudi sami prispevajo, pa si s tem kupijo občutek olajšanja, morda odpustek, ker drugače ne morejo prispevati k spremembi družbenih razmer. Malokdo od njih pa pomisli, da bi z vso to energijo, če bi jo le družno usmerili proti zakonodajalcem in državnemu uradništvu, verjetno za položaj najbolj revnih lahko naredil precej več, kot s posamezno gesto darovanja. In po drugi strani, če bi javna RTV čas in sredstva, ki jih usmerja v "dobrodelnost", namenila informiranju delavstva o pravicah in metodah boja zanje, razkrivanju privatizacijskih zgodb, odstiranju laži, ki se namenoma nabirajo na polpretekli zgodovini ter od vsega najbolj pomembno, da bi svoj vpliv opredmetila preko pritiska na vsakokratno aktualno politiko, da bi ta namesto za korporacijske lobiste začela delovati v korist državljank in državljanov te družbe, bi bilo za otroke v stiski narejenega bistveno več, socialna država, zdravstveni sistem, šolski sistem in ostale javne storitve pa ne bi razpadale pod udarci privatizacijskih lobijev.

Zgledi medijsko privlačne in politično nagrajene "dobrodelnosti" seveda vlečejo. Sam predsednik države namesto, da bi skrbel za interes slehernika v tej družbi, svoj čas in naš denar namenja medijsko privlačnim dogodkom, kosi travo in pomaga zlagati tampone. Namesto prizadevanja za javno zdravstvo, posamezniki z najboljšimi nameni po zgledu odvetniških pro-bono storitev ustanavljajo pro-bono ambulante in s tem v resnici predvsem odvračajo pozornost družbe od temeljnega problema v zdravstvu. Ta pa je, da so javne zdravstvene storitve vse manj dostopne veliki večini prebivalstva. Hkrati pa se najpremožnejši del prebivalstva na račun javnih sredstev odpravlja k zasebnim koncesionarjem ali celo v tujino in s tem slabi domač zdravstveni sistem. S tem, ko se iz javnega sistema v pro-bono ambulante umika del najbolj ogroženih posameznikov, se nehote ustvarja vtis, da ti ljudje pač ne sodijo v javni sistem. Zakonodajalec in upravljalec javne zdravstvene blagajne, pa ob tem lažje načrtujeta katera bo naslednja skupina državljanov, ki ji bodo odtegnjene javne zdravstvene storitve. Navkljub navidezni všečnosti takšnih prizadevanj, so te izrazito škodljive in bistveno pripomorejo k še hitrejši razgradnji javnih sistemov. Kajti, javni sistemi so lahko učinkoviti in uspešni le v pogojih družbeno nadzorovanega monopola, kjer se po načelu solidarnosti sredstva celotnega produktivnega dela prebivalstva stekajo v skupne blagajne iz katere se potem racionalno razporejajo v programe javnih storitev. Da to deluje, smo enkrat že dokazali. Pred četrt stoletja smo še imeli v mednarodnem merilu izvrsten javni zdravstveni sistem, ki je bil za povrh po vseh kazalnikih bolj učinkovit od zdravstvenih sistemov zahodnih držav, še posebej tistih, kjer je zdravstvo v pretežni meri zasebno. Prav tako pa smo v zadnjih petindvasetih letih uspeli dokazati, da se začne zdravstveni sistem v pogojih delne oziroma postopne privatizacije razkrajati, postaja neučinkovit in vse dražji. Vse več ljudi je izključeno tako na strani vplačevanja v javni sistem, kot na strani sprejemanja pomoči iz njega.

Tovrstna "dobrodelnost" je neločljivo povezana z razslojenostjo družbe, z institucijo države in cerkve. Pripadniki zgornjih družbenih razredov že od vekomaj, preko darovanja najbolj nesrečnemu delu populacije, hkrati mirijo nezadovoljstvo podrejenih pripadnikov družbe in tešijo lasten občutek krivde. Kajti ni je večje krivde, kot je ta, da se zavedaš, da poseduješ nekaj, kar ti ne pripada ne po zakonu in ne po naravi in da s tem, ko hraniš svoj pohlep, sočloveka potiskaš v vse večjo bedo. To je krivda, ki jo še kako dobro poznajo akterji tranzicijske privatizacije, katerim je bilo v preteklem družbeno-političnem sistemu zaupano upravljanje skupnega premoženja, a so v nekaj letih preko mehanizmov, ki se jih najlažje opiše z besedo kraja, prišli do premoženja, ki zdaleč presega plačilo, ki bi ga bili upravičeno deležni za svoje delo. Ko se takšen človek sooči z nekdanjim sodelavcem, ki je tudi na račun njegovega pohlepa danes revež brez vsakega upanja na boljšo prihodnost, ali ko se otroci tajkunov soočijo s svojimi nekdaj bolj ali manj enakimi, sedaj revnimi sošolci, je možno le dvoje: popolna otopelost duše, ki se kaže v sociopatski ali psihopatski motnji, napuhu in hlastanju za priznanji, nazivi, zmagami; ali pa neznosna želja po odpustku, po utišanju tistega kljuvajočega in nadležnega notranjega glasu, ki človeku govori kaj je prav in kaj ni. In prav to željo od nekdaj uspešno teši religija s svojimi obredi, spovedmi in daritvami, ki grešnim prinaša občutek olajšanja in odpustek pred jezo najvišje avtoritete.

Če želimo razumeti, zakaj imamo danes celo vrsto dobrodelnih organizacij in zakaj mediji kar tekmujejo v kampanjah za zbiranje pomoči ter ob tem prikazujejo gospe v pregrešno dragih večernih oblekah in gospode v frakih, ki se vrtijo v soju žarometov na dobrodelnih prireditvah, v nekdanji državi pa razen Rdečega križa in Unicefa ter zbiranja pomoči ob naravnih nesrečah ali za lačne otroke v oddaljenih deželah, institucionalizirane dobrodelnosti skorajda nismo poznali, potem moramo najprej razumeti razliko med brezrazredno družbo in družbo v kateri obstajata razred oblastnikov in razred podrejenih.

Če je religija opij za ljudstvo, je dobrodelnost opij privilegiranih.