Nismo in ne bomo pozabili
Datum objave: 23.9.2015 12:24:40
Koprivnik, 19.9.2015. Govor je zbranim povedala Tina Žigon, puntarka
Drage borke in borci, spoštovane tovarišice in tovariši,
Vesela in počaščena sem, ker sem bila povabljena, da vam danes na proslavi, kjer se spominjamo izrednega poguma in srčnosti ljudi, ki so za svojo domovino tvegali in dali svoja življenja, spregovorim nekaj besed.
Sem Puntarka in sem Primorka. Moje prvo srečanje z dogajanjem med drugo svetovno vojno na naših tleh je bilo skozi partizanske pesmi in zgodbe, ki mi jih je pela in pripovedovala moja pranona, udeleženka narodnoosvobodilnega boja. Teh najinih zgodb je veliko, vendar mi je najbolj ostal v spominu en dan leta 2000, ko sva skupaj gledali televizijo. Ob eni izmed novic se je zelo razjezila in glasno rekla: ‘Barabe, vse bodo uničili in pokradli, zaman so bile vse naše žrtve, vse kar vam že pripada si boste morali ponovno izboriti.’ Ugasnila je televizijo in se zagledala skozi okno. Takrat sem imela 16 let, hudo mi je bilo zanjo in sem jo poskušala potolažiti. ‘Nona, vojna je mimo, imamo svojo državo, nismo lačni, vse je v redu. Ne bodi v skrbeh.’ Pogledala me je, se toplo nasmehnila in me čisto narahlo prijela za roko. ‘Zate se ne bojim, zate vem, da se boš borila.’
Takrat teh njenih besed nisem resno jemala, niti jih nisem dobro razumela. V zadnjih nekaj letih pa se jih spominjam vedno pogosteje in vedno bolj jo razumem. Že takrat je vedela kaj nas čaka in da nam ne bo lahko. Vesela sem, da je živela dovolj dolgo, da mi je lahko povedala toliko stvari.
To je moja zgodba, samo ena izmed mnogih puntarskih zgodb. Ena taka zgodba je bila iz nerazumljivih in neopravičljivih razlogov prejšnjo nedeljo v Grčaricah utišana, škoda. Škoda zato, ker te naše zgodbe dajejo odgovore na to zakaj smo Puntarji ponosni, da smo socialisti, zakaj se borimo in verjamemo v boljši jutri za vse. Te zgodbe dajejo odgovore na to, zakaj Puntarji tako globoko cenimo vrednote in dosežke narodnoosvobodilnega boja in socialne revolucije kot njegovega bistvenega gonila, zakaj se brez najmanjšega dvoma zavedamo, da junak ni tisti, ki svoj dom brani, ampak je resnično velik in srčen človek tisti, ki se bori za sožitje med svobodnimi delovnimi ljudstvi, v medsebojnem spoštovanju jezikov in kultur, ker ravno v tem izkazuje samozavedanje lastne narodne zavesti. Občudovanja in večnega spomina so vredni ljudje, ki so tvegali in dali svoja življenja za svobodo in blagostanje ne le svoje generacije, temveč in predvsem zaradi bodočih.
V času, ko je delavec pahnjen v borbo za golo preživetje in prikrajšan za kritičen razmislek o temeljnih odnosih v skupnosti, ko mladi zapuščajo domovino, ker v njej ne dobijo priložnost razviti potenciale in si ustvariti družine, ko se meri spoštovanje človeka po tem, koliko ima v denarnici, ko oblastna kasta razdaja državno, nekoč družbeno lastnino, se požvižga na skupnostni interes in klečeplazi pred gospodarji iz svetovnih denarnih in političnih središč moči, ko nam ta ista brezobrazna požrešnost posega po pravici do pitne vode in zdravega življenjskega okolja, smo se Puntarji iz vse Slovenije zbrali in ustanovili gibanje, v katerem si tovariši stojimo trdno ob strani in skupaj opozarjamo na krivice v družbi, se borimo proti novodobnemu fašizmu ter obujamo solidarnost, enakost in spoštovanje med ljudmi. Nismo in ne bomo pozabili vrednot in ciljev, za katere so se borili naši starši in stari starši, temveč jih bomo branili in se za njih ponovno borili.Smrt fašizmu, svoboda narodu.
