SPOMINI, 1991 - 2.del

Datum objave: 20.9.2014 19:50:51

Avgust Cvetežar - 2.del

BOJMO SE POLITIKOV KOT JE JANŠA

»Bojmo se politikov kot je Janša!« in

»Če bi prebivalci Ljubljane z okolico in Vrhnike vedeli, kaj je želel Janša storiti z njihovimi mesti v času osamosvojitve, v teh mestih vsekakor ne bi bil dobrodošel !«

Ta dva stavka sem izrekel pred enaindvajsetimi leti svojim najbližjim, ko sem se po osamosvojitveni vojni vrnil iz TO. Debelo in začudeno so me gledali. »Kaj ti je, da nam to pripoveduješ. Janša si tega vendar ne zasluži.« Ko sem jim povedal svoje izkušnje in spoznanja, so me nekako razumeli.

Da, minilo je enaindvajset let in jaz sem bil tiho. Kdorkoli mi to lahko očita.

Razloga sta dva. Po eni strani so me prosili moji najbližji naj tega ne objavim ker, da bomo imeli težave. Po drugi strani nisem želel omadeževati slovenske osamosvojitve v veri, da bo Slovenija šla po poti, ki smo si jo v tistem času iskreno želeli. Prizadeval sem si vse dogodke tistega časa pozabiti. Nikakor mi to ni uspelo. Iz leta v leto sem se počutil slabše, saj se je naša država vse bolj oddaljevala od naših želja in vizije, ki smo jo pričakovali. Ob sedanjem trenutku političnega in družbenega življenja, ob vladi, ki v temeljih želi spremeniti zgodovino našega naroda, ko se pojavljajo in postavljajo samo določeni ''osamosvojitelji'', mnogo nas, ki smo aktivno sodelovali pa potisnili v pozabo, ne morem več, da ne bi povedal tudi svoje resnice.

Bil sem poveljnik Odreda TO Litija. Mislim, da je bil moj odred ena največjih enot, ki so bile vpoklicane že pred osamosvojitveno vojno. Poleg osnovne sestave odreda, so nam dodali še vod Predilnice Litija in vod iz Hotiča. Vse skupaj sem poveljeval 420-im pripadnikom TO.

Da je bil odred mobiliziran že 24. Junija 91, sta bila verjetno dva razloga.

Prvi, da smo imeli orožje. Litija je bila ena od občin, kjer je takratni župan Mirko Kaplja izdal, Skupščina Občine Litije pa potrdila odredbo, posredovano poveljniku štaba TO v Litiji Rihardu Urbancu, da prepoveduje predajo orožja v skladišče JLA. Če me spomin ne vara, sta predaji orožja najbolj nasprotovala Marko Konjar in Ivan Lovše, zaposlena v štabu TO Litija. Orožje je bilo premeščeno na tajne lokacije.

Drugi vzrok pa je bila verjetno usposobljenost našega odreda. Odred se v daljšem obdobju pred tem ni mnogo menjal. Imeli smo več skupnih vaj. Oficirji, starešine in pripadniki smo se v teh usposabljanjih dobro spoznali.

Ne nazadnje, smo varovali prvo generacijo slovenskih fantov, ki so služili vojaški rok na Igu, z nalogo preprečiti enotam JLA, zavzetje kasarne iz smeri Vrhnike ali Ljubljane. Prvič z ostrim strelivom. Ker so se ravno v tem času zaostrile razmere v Pekrah, smo, po ukazu, kljub oslabitvi zaščite Iga, izločili četo, ki je poskrbela za zavarovanje Kardeljeve vile v Tacnu, kjer je deloval RŠTO pod Slaparjevim poveljstvom. Verjetno se tako Slapar kot Janša in Bavčar, ki sta tja prihajala na posvetovanja, dobro spomnijo, da v Tacen ni prispela neka razpuščena drhal, ampak organizirana enota, ki je vzpostavila in izvajala zelo kvalitetno zavarovanje.

Mobilizacija je potekala sicer normalno, vendar je bilo mnogo pripadnikov enote zmedenih, saj ni nihče točno vedel, ali je to še ena vaja, ali se bodo dogodki odvijali drugače.

Prvo razočaranje je sledilo že naslednji dan, ko nam je bilo dostavljeno orožje. Odred je imel za tisti čas razmeroma dobro oborožitev; avtomatske, polavtomatske puške, puškomitraljeze, ročne metalce in tudi nekaj pušk M 48 (mauserice) in ostalega orožja. Orožje, ki pa smo ga dobili ni bilo naše. Večino orožja so bile puške M48 (cca. 300) in ruski PPŠ-i. Pa še 30% od pušk M48 je imelo neuporabne, zarjavele ali polomljene udarne mehanizme. Torej neuporabne. Da o uporabnosti ruskih PPŠ-jev niti ne govorim. Normalno je bila reakcija in slaba volja mojih podrejenih razumljiva.

Spraševal sem se, kaj se z našim orožjem pravzaprav dogodilo? Pred tem je bila izvedena reorganizacija občinskih štabov TO in naš odred je padel pod poveljstvo 57. pokrajinskega štaba TO v Grosuplju. Tako se je verjetno preneslo tudi orožje našega odreda v Grosuplje. Dobili nismo našega , pač pa praktično neuporabnega. Sam sebe in podrejene sem poskusil prepričevati, da so naše orožje namenili drugim, morda »pomembnejšim« enotam TO. Kako sem se uštel.

*se nadaljuje

Spomini1991 - 1del

http://www.puntarji.org/home/feljton/spomini1991-3del

Slike so povzete iz arhiva rtvslo.si