Islam, družina in domači »teroristi«

6. marca je v Dnevniku pisalo, da je v zadnji izdaji revije Demokracija Pavel Ferluga, aktivni član SDS, zapisal, da so Muslimani v Evropi »rakavo tkivo« in pozval k njihovemu izgonu. Naslov kolumne je bil, prikladno, »Antisemitizem, kot dogma«, v njej pa je razpravljal, kako lahkotno se Evropa loteva Islamskega problema, saj bo Evropejce drago stalo, če se ne bodo nemudoma zoperstavili islamizaciji kontinenta. Navajam del zapisanega:

“prav zaradi kapilarnega priseljevanja islamističnih skrajnežev v vse države skupnosti, kjer že odkrito začenjajo s terorizmom širiti svoj način življenja in ga vsiljevati z nasiljem nad gostitelji … Če ne bo EU drastično posegla s fizičnim uničenjem in prepovedjo izvajanja islamskega načina življenja, ki predpostavlja edino pot uničenja krščanske civilizacije na stari celini. Medtem ko muslimani ne skrivajo, da nas hočejo uničiti, nasprotno, jim mi dovolimo graditi džamije in gledamo, kako se širi zločinska religija v vse pore evropskih držav … Ne pozabimo, da smo za muslimane le prašiči in opice (neverniki), ki jih je treba uničiti … Raka je treba kapilarno odstraniti. Spraviti vse muslimane na ladje in jih poslati domov! Najmanj nas bo stalo!”

Seveda je to pristen primer klasičnega sovražnega govora, ampak za trenutek pomislimo, čemu taka neizprosna retorika; seveda nam je iz teksta jasno, kje tiči nevarnost: Islam ogroža krščanski svet. Ta teza pa stoji na trhlih nogah, ker bi pomenilo, da so se vrnile verske vojne, ali pa nam vsaj pretijo. Pomislite: Če Islam ogroža naše Krščanske vrednote, kako zelo trhle in ničvredne vrednote pa so to, da nam jih spodkopava neka druga vera? Bistvo vseh vrednot v katerikoli veri je v tem, da so bolje ukoreninjene v populaciji in kot take bolje kljubujejo zunanjim dejavnikom, recimo – drugi veri. Ferluga je v svojem tekstu vse Muslimane označil za islamske skrajneže, kar je posploševanje in kot tako pade v področje sovražnega govora (297. člen, ki prepoveduje javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), kar je kaznivo.

Vemo, da nekateri islamski fundamentalisti ne marajo »dekadentnega zahoda«. V pomoč nam je revija Mladina in analiza Slavoja Žižka:

»Očitno jim (terorističnim fundamentalistom) manjka poteza, ki jo zlahka opazimo pri vseh avtentičnih fundamentalistih, od tibetanskih budistov do ameriških Amišev: odsotnost resentimenta in zavisti, globoka brezbrižnost do nevernikovega načina življenja. Če današnji fundamentalisti res verjamejo, da so našli pot do Resnice, zakaj bi se počutili ogrožene od nevernikov, zakaj bi jim sploh zavidali? … V nasprotju z resničnimi fundamentalisti lažne fundamentaliste globoko nadleguje, intrigira, fascinira grešno življenje nevernikov. Prav čutimo, da se proti grešnemu drugemu bojujejo tudi proti lastni skušnjavi … kako krhka mora biti vera nekega Muslimana, če čuti, da ga ogroža neumna karikatura v tedenskem satiričnem časopisu (napad na Charlie Hedbo)? Fundamentalistično islamsko prepričanje ne temelji na teroristovem prepričanju o lastni večvrednosti in v njegovi želji, da zaščiti svojo versko identiteto pred napadi globalne potrošniške civilizacije. Težava s fundamentalisti ni, da jih imamo za manjvredne mi, temveč, da se imajo sami prikrito za manjvredne. Zato jih naša politično korektna zagotovila, da ne čutimo nobene vzvišenosti do njih, še bolj razbesnijo in hranijo njihov resentiment.«

Mar ni skoraj isto pri slovenskih tradicionalistih, ki redno obiskujejo nedeljske maše, skrbijo za narodov blagor in poudarjajo vrednote? Kako je lahko Islam, v vsej svoji abstraktnosti, nevaren (kot koncept, religija, sama po sebi)? Vemo, da puške ne ubijajo, ampak da to počnejo ljudje, ki držijo te puške - čemu tako sprenevedanje? Celo metropolit Stanislav Zore je dejal, da je največji problem katoliške Cerkve v Sloveniji ta, da je vse manj mladih duhovnikov:

“potrebno je priznati, da nam gre za nohte. Mnogo manjših župnij je brez župnikov in mladih kaplanov ni in ni. Svobodna miselnost prihaja v manjša podeželska mesta, pa tudi po vaseh se že govori, da ni nič narobe, če je sin gej ali hči lezbijka. To močno zmanjšuje verjetnost, da bo homoseksualni fant iz verne krščanske družine kot svojo edino možnost za uspešno in polno življenje videl duhovniški poklic.”

Žižkove besede lahko prav tako nataknemo na evropske pravoverne Kristjane, ki imajo domala enako težavo, kot radikalni Islamisti: pomanjkanje zaupanja v samega sebe skozi vero, jeza zaradi nezmožnosti odgovarjanja na pomembno vprašanje o drugačnosti, drugotnosti: »zakaj nas sovražijo?« saj nas ne, konkretno. Kaj hitro ugotovimo, da je take vrste sovraštvo vrtenje v krogu v smislu dirke do dna. Nas res skrbi iranski jedrski program? Evropskim narodom pa manjka tista nacionalna trma, da jih ne bo nič spravilo v nevarnost, držo, ki so spodnesli politično korektni liberalci, kateri so videli o prišlekih iz Afrike le žrtve sistemov. Da poenostavim: močan imunski sistem vas bo obvaroval pred kašljajočim v avtobusu. Po padcu Vzhodnega bloka pa so evropske dežele šibele in čedalje bolj so bile prepuščene mednarodnemu monetarnemu skladu ter ukazom EU. Kolesje držav tako še bolj pritiska na ljudstvo, to pa zaradi nezmožnosti stabilizacije išče uteho v tradiciji, za katero spozna, da je prav tako oslabela. Ker je bil denar namenjen razvoju podjetij in povečanju konkurenčnosti, ne pa kulturi. Zato postanejo krivci tisti drugačni ljudje, iz Vzhoda ali Juga, z drugačnimi navadami; prišli so k nam, ker je konkurenčnost to zapovedala, servilna liberalna politika pa jim je pokazala pot in nič drugega. Ampak ne pozabite: Mathias Brevik je bil patriot, Jozef Fritzl pa pravi družinski človek.

Grega Bregar