Kako do neposredne demokracije?

Lojze Podobnik

2. Institut javne skupščine

Javna skupščina je oblika odprtega zasedanja zainteresiranih posameznikov, ki se ga lahko udeleži vsakdo. Javna skupščina je platforma za izražanje mnenj in iskanje rešitev za skupne težave. Služi za organiziranje posameznikov v delovne skupine glede na problematiko pri kateri želijo aktivno prispevati. Je platforma za sprejemanje sklepov, ki izražajo voljo, opredelitve in zahteve sodelujočih, je institut za formiranje organiziranih skupnosti.

Javno skupščino je mogoče organizirati kjerkoli, tako na ravni lokalnih in četrtnih skupnosti kot v mestih, regijah ali na državni ravni. Javna skupščina mora biti odprta za vse, za uspešno delovanje pa naj bi delovala po pravilih, ki se sprejemajo s konsenzom ob formiranju skupščine, in ki se lahko konsenzualno tudi spreminjajo v teku delovanja skupščine vendar v okviru v naprej določenih pravil in načel neposredne demokracije, sprejetih z demokratično izraženo voljo ljudstva.

Zahtevajmo uvedbo rednih in izrednih javnih skupščin od krajevnih in četrtnih skupnosti do celotnih občin in mest, kjer same občanke in občani odločajo o vseh javnih zadevah, ki so neposredno vezane na samo lokalno skupnost.

Odločitve javnih skupščin, ki so bile sprejete na podlagi predpisane udeležbe občank in občanov, so zavezujoče za župane in občinske oziroma mestne svete.

3. Institut soupravljanja podjetij

Zaposleni morajo biti aktivni soustvarjalci vsakega podjetja in ne zgolj strošek poslovanja. Na podlagi tega je potrebno zahtevati spremembo obstoječe zakonodaje, ki mora temeljiti na demokratičnih pravicah zaposlenih.

Zaposleni morajo imeti pravico:

- do obvezujočega soupravljanja preko svetov delavcev,

- do nadzora nad delovanjem podjetja

- do sodelovanja pri poslovnih odločitvah,

- do možnosti zaustavitve vseh škodljivih dejanj, vezanih na podjetje ali delavce in

- do enostavne odstavitve vodstva, ki ne upošteva volj zaposlenih ter do izterjave odškodninske odgovornosti v primerih, ko vodstvo podjetja s svojimi samovoljnimi odločitvami povzroči podjetju škodo.

4. Institut solastništva podjetij

Sleherno podjetje je neločljivo povezano z družbenim in naravnim okoljem v katerem deluje. Zagotavljati je treba pogoje za ekonomsko učinkovitejšo in hkrati socialno ter ekološko pravičnejšo družbo. To pa se lahko zagotovi le s spremembo v lastništvu podjetij. Za srednja in velika podjetja je potrebno na državni ravni vzpostaviti pogoje, da se spodbudi ustanavljanje novih in preoblikovanje obstoječih podjetij, zadrug in drugih oblik proizvodne in storitvene dejavnosti, kjer bi bil minimalni delež notranjega delavskega lastništva (51 odstotkov), pri upravljanju podjetij v državni lasti pa mora delež upravljavskih pravic zaposlenih in lokalne skupnosti znašati preko 50 odstotkov, s čimer se zagotovi polno upoštevanje družbenih in okoljskih stroškov proizvodnje.

5. Vzpostavitev ekonomije solidarnosti

Zahtevamo sprejetje načrta za preoblikovanje gospodarstva, ki bo vključeval tudi ustanovitev javne banke, s ciljem, da kooperative, zadruge, socialna podjetja in podjetja v solastništvu zaposlenih postanejo jedro ekonomije v obdobju enega desetletja. Ekonomsko delovanje ni samo dobiček, ampak tudi zadovoljevanje socialnih in ekoloških potreb družbe.

Ne zahtevamo utopije, saj imajo vsi omenjeni instituti neposredne demokracije že osnovo v obstoječi ustavi in zakonodaji Republike Slovenije, kakor tudi v neštetih praktičnih primerih pri nas in po svetu. Zahtevamo le dokončno izpolnitev ustave v smislu neposrednega sodelovanja državljank in državljanov pri upravljanju javnih zadev, vzpostavitev dejanske pravne in socialne države, ter nadgradnjo obstoječe zakonodaje v smislu uvedbe neposredne demokracije. Samo neposredna demokracija namreč omogoča dejansko sodelovanje ljudi v javnih zadevah, s poudarkom, da mora neposredno odločanje ljudstva vedno izhajati iz temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter zaščite manjšin pred prevlado večino.

6. Institut proračuna z udeležbo ljudstva

Javni denar je naše skupno dobro, zato moramo imeti pravico, da se sami odločimo, kako bodo javna sredstva porabljena. Zahtevamo, da na ravni javnih skupščin na lokalni ravni ter z iskanjem skupne volje na državni ravni državljanke in državljani sami sprejemamo ter nadziramo proračunsko porabo. Država in občine naj bodo le izvajalke tistih proračunskih postavk, ki jih določi ljudstvo.

7. Institut elektronske neposredne demokracije

Zahtevajmo postopno uvedbo elektronske neposredne demokracije, ki bo omogočala stalno udeležbo vseh ljudi v političnem procesu in s tem nezapleteno odločanje o temeljnih vprašanjih razvoja družbe in naših skupnosti. V polju elektronske neposredne demokracije je treba zagotoviti javno in dostojanstveno razpravo o vseh relevantnih političnih temah, brez prikritih identitet ter sovražnega govora. Namen elektronske neposredne demokracije je postopen prenos političnega odločanja iz ozkih krogov strankarskih elit na celotno ljudstvo.

Rdeči veter - Februar 2016

Človekove pravice lahko v splošnem opredelimo kot tiste pravice, ki so prirojene naši naravi in brez katerih ne moremo živeti kot človeška bitja. Človekove pravice in temeljne svoboščine nam dovoljujejo, da v polnosti razvijemo in uporabljamo svoje človeške kvalitete, svojo inteligenco, talente in vest ter da si zadovoljimo duhovne in druge potrebe. Temeljijo na vse glasnejših zahtevah človeštva po življenju, dostojanstvu in zaščiti vsakega človeškega bitja. Zanikanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni samo individualna in osebna tragedija, ampak to ustvarja pogoje za družbeno in politično nelagodje, ustvarja nasilje in spopade med družbenimi skupinami in narodi.

Ne zanima nas boj za oblast, ne zanimajo nas ne desne ne leve vlade, zanima nas le takšna ureditev, ki se bo odzivala na zahteve vseh državljanovi in kjer bodo državni uradniki, državni in lokalni uradi, javne službe in storitve predstavljale zgolj skupni servis za blaginjo vseh prebivalcev te dežele. Od političnih predstavnikov pričakujemo in zahtevamo, da v politični in ekonomski sistem začno uvajati institute neposredne demokracije, ki jih že vsebuje Ustava RS, Deklaracija o človekovih pravicah in različne konvencije in zakoni. In to je le prvi korak do popolne uvedbe neposredne demokracije na vse ravni našega odločanja o skupnem.

Svojo voljo, potrebe in želje bomo izražali s pomočjo institutov neposredne demokracije.

1. Institut ljudske nezaupnice

Zaupanje ljudi v izvoljene predstavnike v Državnem zboru in v občinskih stavbah je na zgodovinsko nizki točki. Čeprav politične in medijske elite govorijo o moralnih in pravnih standardih, je vse več zlorab poslanskih, svetniških in županskih položajev.

Zato je treba vpeljati tisti poslednji mehanizem, ki ga ima ljudstvo, preden se zateče k nasilnemu uporu. To je ljudska nezaupnica.

Mehanizem ljudske nezaupnice je usmerjen proti tistim, ki so se ljudstvu popolnoma odtujili in skrbijo le še za lastne žepe in privilegije. Sprejeti je potrebno zakon, s katerim bi vpeljali možnost odstavitve.

Zahtevajmo instrument ljudske nezaupnice, s katerim se bo na nenasilen način odstranilo tiste, ki zlorabljajo pooblastila, ki jim jih je podelilo ljudstvo. Zahtevajmo demokratično orodje, s katerim se bo preprečil nasilen konflikt med ljudstvom in odtujeno lokalno in državno oblastjo.

Model pretočne demokracije v praksi: