Osnovna merila za posebno oceno tveganja za preprečevanje kostno-mišičnih obolenj
Delodajalci morajo oceniti tveganja za zdravje in varnost, ki so posledica nevarnosti na delovnem mestu za kostno-mišični sistem delavcev, ki so lahko prizadeti.
Ocena tveganja pomaga pri ugotavljanju, kdo je izpostavljen tveganjem, in pri odločanju o primernih ukrepih za preprečevanje in spremljanje tveganja.
Okvirna direktiva EU 89/391/EGS poudarja ključno vlogo ocene tveganja in določa osnovne določbe, ki jih mora upoštevati vsak delodajalec.
Vendar pa imajo države članice pravico uvesti strožje določbe za zaščito svojih delavcev (preverite zadevno zakonodajo svoje države).
POMEMBNO:
Ocena tveganja mora temeljiti na celostnem pristopu, vključno s tehničnimi, organizacijskimi in osebnimi/individualnimi dejavniki (T-O-P). Treba je upoštevati skupno obremenitev za telo, vključno s psihosocialnimi vidiki, kot so stres ali medsebojni spori ter oblike agresivnosti (npr. nadlegovanje).
1. korak – Prepoznavanje nevarnosti in ogroženih oseb
- Upoštevati dolgotrajne nevarnosti in manj očitna tveganja, kot so organizacijski in morebiti skriti psihosocialni dejavniki.
- Posebno pozornost je treba nameniti vprašanjem spolov in posebnim skupinam delavcev, ki so lahko izpostavljeni večjemu tveganju ali ki imajo posebne zahteve (npr. delavci migranti, nosečnice ali matere, ki dojijo, zelo mladi ali starejši delavci ali neusposobljeno osebje, delavci s funkcionalnimi nezmožnostmi).
- Pozornost je treba posvetiti tudi različnim načinom, na katere se opravljajo dejavnosti ročnega premeščanja.
- Zlasti ročno premeščanje bolnikov pogosto vključuje kombinacijo dejavnosti. Trajanje in pogostost premeščanja bolnikov ali bremen sta lahko zelo različna, odvisno od vrste dejavnosti.
2. korak – Ocenjevanje in prednostno razvrščanje tveganj
Vsako zaznano nevarnost je treba obravnavati posamično in ugotoviti, ali je treba sprejeti preventivne ukrepe.
Stopnja sprejemljivosti tveganja je odvisna od
(a)verjetnosti nevarne situacije, nezgode ali fizičnega napora in od
(b) resnosti možnih posledic sprejetega tveganja. Za odločitev, ali je tveganje sprejemljivo, je treba upoštevati tri razrede tveganj.
• Tveganja razreda 1 zajemajo situacije, ki so splošno in običajno sprejemljive, kot so rutinske (vendar potencialno nevarne) situacije v vsakdanjem življenju.
• Tveganja razreda 2 zajemajo vsa tista tveganja, ki jih je dolgoročno treba bodisi zmanjšati bodisi popolnoma odpraviti.
• Tveganja razreda 3 so popolnoma nesprejemljiva in terjajo takojšnje zaščitne ukrepe. V izjemnih primerih bo morda potrebno prenehati z delom takoj, ko je tveganje zaznano.
3. korak – Odločitev o preventivnem ukrepanju
- Preučitev tveganja in določitev ciljev za izboljšavo (ukrepi za preprečevanje).
- Opredelitev preventivnih ciljev (kdaj je na primer treba uporabiti dvigalo in kdaj je treba uporabiti podlogo za drsenje)
- Z opisom trenutnega stanja je enostavno prepoznati obstoječe pomanjkljivosti.
- Upoštevati direktive, za določitev minimalnih preventivnih ciljev.
- Upoštevati tehnične standarde, organizacijskimi in ukrepe v zvezi z osebnimi/individualnimi (ukrepi za preprečevanje in zaščito).
4. korak – Ukrepanje
Izvajati ukrepe za preprečevanje v skladu z načrtom prednostne razvrstitve.
Kaj mora kdo storiti in do kdaj ter po kakšnem časovnem razporedu?
Kdo mora sodelovati?
5. korak – Dokumentiranje, spremljanje in pregled
Zapisovati ugotovitve in ukrepe za preprečevanje; redno preverjajte in posodabljajte oceno.
Ali se število bolniških dni zmanjšuje?
Ali je med pregledi varnosti ugotovljenih manj potencialnih nevarnosti?
Ali se število nezgod zmanjšuje?
Če z delom začnejo novi delavci, če nastanejo pomembne spremembe, kot je uvedba nove opreme ali postopkov, ali če se zgodi nezgoda, se je potrebno prepričati, da so obstoječi previdnostni ukrepi in načini upravljanja za preprečevanje kostno-mišičnih obolenj pri delu še vedno primerni za obravnavo tveganj.