JANUAR–MAREC

V petek, 29. marca, smo se študentje geografije Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru in Univerze v Kopru zbrali na vsakoletnih skupnih hidrogeografskih terenskih vajah ob Svetovnem dnevu voda. Letošnje so potekale v organizaciji oddelka za geografijo Univerze v Mariboru. 

Zbrali smo se na Mariborskem otoku, ki je naravni otok na reki Dravi. Zavarovan je kot naravna znamenitost in ima status površinsko geomorfološkega in botaničnega naravnega spomenika. Poleg sprehajalnih poti je na njem postavljen tudi bazen. Do poletja ne obratuje, zato smo se lahko na zunanjem delu usedli, spili čaj in prisluhnili raziskovalcema, geografoma Florjani Ulagi in Petru Frantarju iz agencije ARSO. Osvežila sta nam znanje in podala osnovne informacije o reki Dravi. S preglednicami po mesecih sta prikazala njen pretok, ki je tekom leta zelo stalen in ima ugoden režim, zaradi česar je naša najbolj vodnata reka zelo primerna za pridobivanje hidroenergije. Zaradi hidroelektrarn je tok umetno spremenjen in reguliran, reka tako mestoma teče po kanalu in ne naravni strugi. Omenjena je bila tudi velika količina suspendiranega materiala v rečnem toku, saj je zaledje Drave podvrženo eroziji, ki vodi daje značilno barvo. Količina znaša približno 5 milijonov ton suspendiranih snovi na leto. Visok delež lahko pripišemo tudi lanskoletnim poplavam, ki so na žalost prizadele tudi ta del Slovenije, posledice pa so vidne še danes, saj škodo še vedno odpravljajo. V duhu vedno bolj pogostih vremenskih nestanovitnosti sta omenila še spremembo pretočnega režima, ki se nam obeta, saj je snežnih padavin vedno manj, kar se na hidrogramu kaže že zdaj. Uslužbenca ARSO sta svoje predavanje zaključila še z nasveti in možnostmi za nadaljnji študij in zaposlitev v (hidro)geografskih vodah. 

 Po uvodu smo se odpravili na pot proti Radljam ob Dravi, kjer smo se najprej ustavili pri tamkajšnjem vodnem parku.  Je prvi in za enkrat še edini biološki bazen v Sloveniji, zgleduje pa se po že dalj časa delujočih bioloških bazenih v sosednji Avstriji. S kopališčem upravlja Javni zavod ŠKTM Radlje ob Dravi (Javni zavod za šport, kulturo, turizem in mladino), ob samem bazenu pa so igrala, tobogan, lokal ter hiške za glamping. Kar naredi to kopališče v Sloveniji unikatno je, da za ohranjanje čistoče in neoporečnosti vode, ne uporabljajo klora ali drugih kemikalij, ki se jih uporablja v običajnih bazenih in kopališčih, temveč za čistočo skrbijo le naravni organizmi in peščeni filtri. Ker sistem ne uporablja klora, je potrebno z njim bolj pazljivo ravnati. Da lahko bazen ustreza zelo strogim pogojem glede kakovosti vode, sprejme kopališče na dan največ 495 kopalcev oziroma eno osebo na 10 kubičnih metrov vode, da se ne preseže samoočiščevalnih sposobnosti sistema. V ta namen je na njihovi spletni strani tudi “števec”, da lahko obiskovalci pred odhodom na bazen preverijo, če bazen tisti dan še vedno sprejema kopalce. Če pride v vodi do kakšne poškodbe z odprtimi ranami, je potrebno vso vodo zamenjati, kar traja več dni, po menjavi pa mora voda seveda ustrezati predpisanim parametrom na testiranju, preden se bazen lahko ponovno odpre. Vodni park je bil prizadet ob lanskih poplavah, saj je nepričakovano poplavil manjši hudournik v bližini, ki desetletja ni bil problematičen, ter je v kopališče nanesel veliko mulja, ki ga je bilo potrebno temeljito očistiti iz čistilnega sistema. Vodstvo računa, da bo kopališče že v letošnji poletni sezoni ponovno obratovalo.

Za konec smo se zbrali v Domu Gozdne Kulture, kjer sta nas red. prof. ddr. Ana Vovk in dr. Peter Kumer seznanila s praksami za uporabo modro-zelene infrastrukture. Ogledali smo si primere kot so skalnate ograje na krasu, ozelenjene strehe na vrhu mestnih stavb, deževne vrtove, vegetacijska korita in še mnoge druge, nato pa ugotavljali, katera izmed slovenskih mest so to že poskušala implementirati in kako uspešno. V primerjavi z Vancouverjem, Dunajem in Eindhovenom, kjer so ulice na splošno zelene, smo videli veliko prostora za napredek. Kljub temu, da si lastimo zeleno prestolnico, je glavni trg našega drugega največjega mesta brez zelenja. Na Ptuju so drevesa, ki so dajala senco posekali, za nameček pa zavoljo kulturne dediščine odstranili gozd z grajskega griča, kar je posledično povzročilo erozijo. Podoben primer je stolp Gediminas v Vilni, ki je z enakih vzrokov danes kar zabetoniran. Na drugi strani so Radlje ob Dravi, ki nam jih je podrobneje predstavil župan Alan Bukovnik – naš naslednji gost, ki si z ozirom na občane želi izboljšati in ustvariti prijetno in perspektivno okolje za tiste, ki prihajajo za nami. 

Poleg vseh zadolžitev, ki mu jih narekuje funkcija se trudi za sonaraven in trajnosten razvoj. Kot pravi, v prostor skuša vnašati projekte, ki tja spadajo, ponosno se pohvali s prej obiskanim biološkim bazenom in pilotnim projektom rastlinskih čistilnih naprav, ki je trenutno v izvedbi. Govori tudi o deževnem vrtu, ki je dober primer modro-zelene infrastrukture in kot preprost človek ne more, da ne bi povedal nekaj čez zakone, ministrstva in ogromno časa, ki ga vzame vsa birokracija, ko poskušaš v prostor umestiti nekaj novega. Na tem mestu poudari, da ceni geografe in v nas vidi neizmeren potencial, saj imamo celosten pregled nad prostorom in širšim ozadjem in nas nagovori za delo na tem področju. Vseskozi izžareva zvedavost, voljo in krepkost, ki ga spremljajo pri mnogih idejah in projektih, ki se tekom srečanja kar nizajo – ozelenjen center mesta, zadrževalnik za padavinsko vodo, avtomatizacija zalivanja zelenih površin in mnoge druge, ki odprejo debato tudi na poti domov. Ta nas vodi po pred kratkim s poplavami prizadetih površinah, ki nas opominjajo na to, da je pred nami še nekaj let sanacije in da je voda naraven dejavnik, ki ima neizmerno moč, naučiti pa se moramo sobivati ob njej in z njo. 

V soboto, 23. 3. 2024 smo za dijake Gimnazije Antona Aškerca, ki bodo v letošnjem letu opravljali maturo iz geografije, študenti in študentke 1. letnika drugostopenjskega dvopredmetnega študijskega programa v okviru predmeta Organizacija in izvedba ekskurzije ter terenskega dela izvedli strokovno ekskurzijo v Sežano, kjer smo na poti Živi muzej Krasa maturante poučevali in z njimi raziskovali značilnosti Krasa. 

V dopoldanskih urah smo z vlakom iz Ljubljane prispeli v Sežano, kjer smo najprej raziskovali in vrednotili družbeno-geografske značilnosti Sežane (poselitev, gospodarstvo, promet), se urili v orientaciji s pomočjo zemljevidov in kompasov, spoznali kulturno-zgodovinsko dediščino Sežane z okolico, nato pa na 9 km pešpoti Živi muzej Krasa raziskovali nastanek kraškega površja in tipične kraške oblike (vrtače, udornice, jame, žlebiče, mikrožlebiče, škraplje, korozijske stopničke, korozijske vdolbinice, škavnice). Dijakom smo s primeri iz pokrajine pojasnili značilnosti posameznih kraških oblik in tako utrdili (pre)poznavanje in razumevanje nastanka posameznih reliefnih oblik. Na koncu terenske poti smo s pomočjo SWOT analize vrednotili primernost kraškega površja za poselitev, kmetijstvo, promet in turizem in s tem zaokrožili cilje strokovne ekskurzije, ki so med drugim zapisani tudi v predmetnem izpitnem katalogu za maturo iz geografije. 

V večernih urah smo se z vlakom pripeljali v Ljubljano in tako uspešno zaključili strokovno ekskurzijo. Izvedba ekskurzije je primer dobre prakse, kako lahko študenti že med študijem geografije teoretična geografska znanja predajamo dijakom in dijakinjam, pridobivamo izkušnje poučevanja geografije ter organizacije in izvedbe ekskurzij in terenskih vaj.  

Od 1. do 3. 3. 2024, smo se s študenti prvega in drugega letnika drugostopenjskega dvopredmetnega študijskega programa geografija odpravili na sedaj že tradicionalni didaktični vikend, ki je v celoti posvečen specialni didaktiki geografije. Za letošnjo lokacijo smo izbrali CŠOD Radenci, v vasi Gorenji Radenci ob Kolpi.

Prvi dan smo začeli povsem terensko, saj smo želeli pot od Ljubljane do Radencev kar najbolje raziskati. Naša prva postojanka je bil grad Turjak, kjer smo kljub dežju spoznavali kulturno-zgodovinsko dediščino Turjaka, nato pot nadaljevali do Rašice pri Velikih Laščah, kjer smo geografijo medpredmetno povezovali z znanjem slovenščine in slovenske književnosti, v Ortneku pa pod strokovnim vodstvom preverili zadostno količino blagovnih rezerv naftnih derivatov. Pot nas je nato vodila preko Ribnice in Kočevja do Gorenjih Radencev, kjer so nas v zgodnjih popoldanskih urah prijazno sprejeli v tamkajšnjem CŠOD-ju. Da se prvi dan ne bi popolnoma oddaljili od kabinetnega dela, smo popoldan preživeli v obliki predavanj in delavnic. Najprej smo prisluhnili predstavitvi sheme sistema CŠOD v Sloveniji, nato pa preko delavnic spoznavali metode in učila za zgodnje kartografsko opismenjevanje učencev. Izdelali smo nekaj zanimivih maket, ki smo jih za nadaljnje delo in kartografsko opismenjevanje pustili v CŠOD-ju, da bodo z njimi poučevali najmlajše. Sledil je strokovno-družabni večer, ki smo ga začeli s knjižnim klubom, nadaljevali pa ob pesmih in druženju. 

Drugi dan smo začeli z izzivi - kot učitelji se pri svojem pedagoškem delu srečujemo tudi z izzivi, ki so povezani z (ne)disciplino v razredu, zato smo ob posnetkih najprej analizirali vedenjsko problematične situacije v razredu ter nato podali možnosti ukrepanja in soočanja z disciplinsko problematičnimi učenci. V nadaljevanju dneva smo spoznali metodo igre vlog in študije primerov, zgodnje popoldne pa začinili z geografsko tekmo "GeoRace", kjer smo v skupinah preverjali geografsko znanje in veščine med hitrostnim terenskim delom. Ni kaj, po dveh urah geografske terenske tekme smo ugotovili, da smo ne le strokovno, temveč tudi kondicijsko dobro pripravljeni na bodoče izzive terenskih vaj in ekskurzij, ki jih bomo izvajali v šolah. Za malce bolj umirjen del popoldneva smo preverili svoje učne stile in spoznali geografske značilnosti domačih pokrajin študentov in študentk ter na ta način dobili veliko predlogov za izlet ali izvedbo terenskih vaj in ekskurzij.

Zadnji dan smo spoznali še nekaj učinkovitih učnih metod za pouk geografije, z reševanjem maturitetne pole preverili, kako uspešni bi bili s svojim znanjem na maturi iz geografije ter didaktični vikend zaključili z eksperimenti pri pouku geografije.

Didaktični vikend 2024 smo tako doživeli v vsej polnosti - tako v smislu teorije, praktičnih izkušenj, terenskega dela kot medsebojnega povezovanja.  

Naš študent Jon Košir se je v letu 2023 udeležil 6. Geopolitične olimpijade na Poljskem in dosegel 1. mesto. Čestitke! 

Geopolitična olimpijada je tekmovanje magistrantov in doktorandov z različnih področij, ki se preizkušajo v treh etapah razumevanja sodobnih geopolitičnih izzivov. Odločajo širina poznavanja stvari, kombinatorika in tudi spretnosti in veščine razumevanja odnosov v sodobnih družbah. Tekmovanje so v predkoronskih letih zasnovali na Univerzi v Krakovu na Poljskem. Zagnanost ekipe v glavnem geografov (!) je v organizaciji Poljskega geopolitičnega društva (Polish Geopolitical Society oziroma originalno Polskie Towarzystwo Geopoliticzyne)oblikovala sorazmerno dolgotrajno dokazovanje uporabe geopolitične misli. Olimpijada namreč traja tričetrt leta v petih etapah: kvalifikacijski esej, kviz, druga kvalifikacija, geopolitični dvoboj in zaključni del s pisnim, ustnim in praktičnim testom. Na pot olimpijade se je prijavilo 70 kandidatov in kandidatk iz različnih držav od Japonske, Mongolije, Pakistana, Maroka, Hrvaške, Slovenije in seveda največ s Poljske. Kolega Košir se je preizkusa udeležil že lani in dosegel imenitno tretje mesto. Izkušnje so bile več kot hvaležna podlaga; imeniten dosežek (zmagal je z opaznim naskokom) pa le potrjuje, da se splača vztrajati, če se ob tem tudi nenehno učiš. Geopolitika je veščina razumevanja odnosov v svetu in to tako svetovne politične karte (to pomeni zlasti držav) kakor poznavanje in uporaba različnih podrobnosti in detajlov. 

Morda bo uspeh kolege Koširja navdušil še koga, da bo sledil tej zanimivi mednarodni konkurenci.  

Geografija etničnosti je predmet na drugi stopnji študija geografije v okviru malega modula Politična geografija. Tradicija predmeta ne šteje prav veliko pomladi; začeli smo nekako v letu 2003 z vsebino, ime (geografija etničnosti) pa dolguje času bolonjske reforme študija. Predmet je na prvo oko videti precej na robu geografskega zavedanja. Tradicionalno se geografija le redko temeljiteje posveča narodnemu vprašanju. Predmet je sicer redek na meniju izbire študija geografije v Evropi. Slovenska geografska tradicija pa na tem področju nima posebnih razlogov za sramežljivo opazovanje od strani. Nekateri s(m)o področje dobro in obširno osvetlili. Predmet izhaja iz slovenskih raziskovalnih izkušenj in tradicij in povzema tudi obširno teoretično kramo interdisciplinarnega polja zanimanja. Ko govorimo o etničnih pojavih, se ta začne in konča s politiko; tako ali drugače. Zato sodi med družbeno senzibilna področja, prav to pa mu daje tudi predikat večne aktualnosti; seveda za tiste, ki jih vsebine narodnega vprašanja zanimajo nekoliko bolj od površne narodne patetike in ljudskega folklorizma. Zato je predmet precej »teoretičen« v začetni tretjini. Komur teorije in politični nomenklature niso pri srcu, bo v tem delu nekoliko trpel. Nadaljevanje obsega prikaze različnih etničnih in predvsem manjšinskih situacij po Evropi. Geografovo oko bi se skoraj moralo zaiskriti ob prepletanju raznolikih manjšinskih situacij, ki jih na različne načine pomembno krojijo prav tipične geografske vsebine. Ne le politična geografija, temveč vrsta drugih geografskih področij najde tu svoje mestu. Interpretacija stanja robnih delov držav s prisotnimi raznolikimi etničnimi situacijami je kot ustvarjena za široko geografsko miselno koncepcijo in če kje, potem tu pride do izraza geografska kompleksnost. 

Geograf(inja) gre seveda na teren. Terenski del geografije etničnosti je postal zaščitni znak predmeta, ki vsako leto privabi vsaj nekaj študentov tudi drugih smeri z omnibusa naše fakultete, sloveče po številnih študijskih področjih, nekaj pa jih je tudi od drugod, sploh s FDV. V štiridnevnem ciklu skušamo obiskati večino tradicionalnih narodnih manjšin v Sloveniji in Slovencev v sosednjih državah. Raziskovalno smo se podali v romska naselja (v letu 2023 žal sicer ne zaradi par okoliščin), ekskurzijsko pa v Italijo,  Avstrijo, na Madžarsko in v Prekmurje. Izostanek preučevanja romskih naselij smo nadomestili s podrobnejšim obiskom Italijanske manjšine v Kopru ter Slovencev na Reki na Hrvaškem in tako zaokrožili poznavanje skupnosti, ki se imajo in štejejo za manjšine. Skromnejši za kako sočno prigodo iz meni vedno dragih »ciganskih sel« (za vse, ki merijo po uradni platformi: romskih naselij!) smo bili z zadnjo študijsko ekipo bogatejši za srečanja za obema uradnima ustavnima manjšinama (Italijani, Madžari) in srečevanja z mediji. In smo prav v Kopru po malem skoraj postali medijske zvezde. Ob pomoči tehnike se nas je slišalo v italijanščini. Reporter RTVSLO, pristojen za italijansko redakcijo v Kopru, nas je skoraj ves dan spremljal in dejanje opustil šele ko smo se v precej zasneženi cestni sceni podali na Reko k Slovencem tam, organiziranim v zelo (morda na Hrvaškem sploh najbolj!) dejavnem kulturnem društvu »Bazovica«, ki domuje v lepi vili v središču tega pristaniškega mesta. V Kopru je bilo zelo zanimivo srečanje na RTVSLO pri slovenski redakciji in razlagi o tem, kako spretno sodelujejo s slovenskimi novinarji v Italiji. V Trstu smo nekaj prej obiskali Primorski dnevnik, glasilo Slovencev v Italiji in eden redkih manjšinskih dnevnikov v Evropi. Do manjšine lahko ob tem ter dinamiki gospodarskega organiziranja ter politično-kulturnega dela govorimo s spoštovanjem, kako zavzeto in iznajdljivo krmarijo od dne do dne, z vizijo etničnega preživetja in izkušnjo v večjezikovnem okolju. Svoje mesto v manjšinskem prizadevanju dodaja tudi Slovenija. V državi z vodenjem manjšinskih politik, v sosedstvu z raznoliko podporo, od diplomacije do kulture in šolstva. Kislo-grenki bombonček je (žal ne tako redko) kak zdrs politika ali uradnika, ki za manjšine skoraj ne ve. Vsaka od obiskanih manjšin izstopa z neko posebnostjo, izhajajočo bodisi iz prostora in države, v kateri živi, ali pa posebnosti zgodovinskih usod, ki jih kreirajo bolj drugi kot manjšine. Manjšine hočejo preživeti! Skupni imenovalec skoraj vseh manjšinskih okoliščin je odvisnost od zavzetosti in spretnosti nekaj ljudi. Manjšine zato morda delujejo celo nekoliko poosebljene projekcije njenih predstavnikov. Toda slovenski manjšinski primeri so ne posebni (s specifikami se tudi v geografiji radi dičimo), temveč tipični evropski primeri. Kdor dobro pozna slovenske manjšinske zgodbe od politik varovanja do izvornih tolmačenj o oblikovanju političnih meja, je spodobno opremljen tudi za razgled nad evropskimi manjšinskimi in mejnimi vprašanji. Manjšine so navsezadnje občutljiv indikator etničnih in kulturnih procesov in tendenc, s katerimi se sooča Evropa ta čas na splošno. In samo terenski del z neposrednim srečanjem, komunikacijo ter terensko inspekcijo nas lahko o tem zares prepriča. 

Oddelek za geografijo UL FF je v ponedeljek, 12. februarja 2024, v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani slovesno podelil diplomske listine diplomantom in diplomantkam, ki so v preteklem študijskem letu uspešno zaključili prvostopenjski študijski program Geografija. Lanska generacija je bila zelo uspešna, saj smo diplomske listine na ta dan predali kar 22 dvopredmetnim in 16 enopredmetnim diplomantkam in diplomantom, nekateri dvopredmetni pa so jih prejeli tudi na podelitvah v organizaciji oddelkov, na katerih so zaključili študij drugega predmeta. Veseli smo, da se vsako leto večina prvostopenjskih diplomantov in diplomantk odloči nadaljevati izobraževanje na magistrskem študiju geografije, na katerem spoznava še dodatne razsežnosti in globine naše izjemno zanimive stroke. Ob velikem povpraševanju po geografskem kadru bi si sicer želeli, da bi se jih več odločalo za učiteljske poklice, a se seveda neizmerno veselimo tudi uspehov kolegov in kolegic, ki širijo dober glas o geografiji izven šolske geografije in prispevajo k temu, da število oglaševanih služb s povpraševanjem po geografskih znanjih in kompetencah bistveno presega razpoložljivost diplomantov in diplomantk geografije. Na neformalnem druženju po podelitvi smo si tako zaželeli predvsem, da bi se geografske vrste še naprej uspešno množile, naše strokovne vezi pa krepile.

Tudi letos smo na Oddelku za geografijo odprli vrata za dijake, ki jih zanima vpis na študij geografije. Letošnji informativni dnevi na srednjih šolah in fakultetah so potekali 16. in 17. februarja. Zelo veseli smo bili, da smo dijake ponovno lahko pozdravili v živo na fakulteti. Smo namreč mnenja, da lahko le stik v živo ponudi tisti pravi vtis o odnosih in energiji na Oddelku. Treh predstavitev (dve v petek, ena v soboto) se je udeležilo okrog 160 zainteresiranih za študij geografije. Večina je obiskala petkovi predstavitvi (v živo), manjšina pa sobotno (kljub hibridnemu poteku je bilo največ interesa v živo). Obisk je bil za dobrih 20 % višji kot v letu 2023 in upamo, da se bodo te številke prenesle tudi na vpis. V vsakem terminu so nam pri predstavitvi pomagali tudi naše študentke in študenti, ki so sodelovali pri predstavitvi obeh študijev (enopredmetni in dvopredmetni) ter izpostavili svoje aktivnosti s poudarkom na Društvu mladih geografov Slovenije. Poskrbeli so tudi za predstavitev oddelčnih prostorov, vključno z GIKL-om in fizičnogeografskim laboratorijem, ter dodatno odgovarjali na vsa vprašanja bodočih študentov. Verjamemo, da lahko tudi oni pomembno prispevajo k boljšemu vpisu na študij geografije in se jim za to iskreno zahvaljujemo. 

Kot že nekaj let smo tudi letos med obiskovalci izvedli spletno anketo z osnovnimi podatki o udeležencih informativnega dne. Od skupno 100 sodelujočih v anketi jih je 38 odgovorilo, da se bodo zagotovo vpisali na študij geografije. Letos sta slabi dve tretjini sodelujočih obiskovali 4. letnik, tretjina pa 3. letnik. Na informativne dneve so prišli iz vseh slovenskih regij, tudi letos pa sta izstopali Osrednjeslovenska regija, iz katere je prišlo 34 % dijakov, in Gorenjska (21 %). Sodelujoči v anketi, ki jim študij geografije trenutno ni prva izbira, razmišljajo predvsem o študiju prava, sociologije, (dentalne) medicine in psihologije, ki so se najpogosteje pojavljali med odgovori na to vprašanje.

Upamo, da jih je predstavitev na informativnih dnevih prepričala, da se vendarle odločijo za študij geografije in se nam jeseni pridružijo na Oddelku. Vsem sodelujočim se je vzdušje zdelo pozitivno in upamo, da bo to prineslo tudi večji vpis. Ob koncu gre zahvala vsem sodelujočim, na čelu z dr. Matejem Ogrinom, ki je vodil organizacijo informativnega dneva, dr. Mojci Ilc Klun za zabaven »bis« in študentom, ki so nam priskočili na pomoč.

V zadnjih letih smo pretežni del vaj predmeta Ekološka geografija namenili ekološkemu odtisu. Študentke in študenti tretjih letnikov tako spoznajo ključne informacije o tem kazalniku in se seznanijo tudi z uporabnostjo kalkulatorja ekološkega odtisa. Zaključni del vaj je namenjen njihovem samostojnem delu, kar je v zadnjih dveh letih predstavljalo iskanje primerov dobrih praks za znižanje ekološkega odtisa. Na spletu in terenu so poiskali posamezne primere (večinoma iz Slovenije) in jih nato tudi nekoliko podrobneje raziskali. Končen rezultat dela so poročilo o obravnavanem primeru, fotografije in tudi videoposnetek predstavitve primera.

Izbrane ugotovitve in rezultati raziskave iz letošnjega (2023/2024) in lanskega študijskega leta (2022/2023) so predstavljeni tudi v obliki kartnega potopisa, ki je dostopen na povezavi: Primeri dobrih praks. Na zemljevidu so označene lokacije posameznih primerov v Sloveniji, v nadaljevanju predstavitve pa so predstavljeni tudi primeri, ki niso vezani zgolj na eno določeno lokacijo in primeri dobre prakse v tujini. 

Primere so študentke in študenti razvrstili v 5 različnih kategorij, ki se na zemljevidu med sabo ločijo po barvi s katero so lokacije primerov obarvane. Primeri povezani s prometom so obarvani z modro barvo (3 primeri), zelene točke na zemljevidu ponazarjajo primere vezane na naravo (7), vijolične točke predstavljajo primere dobre prakse, ki se nanašajo na hrano (2), rdeče točke pa predstavljajo primere, kjer so se zmanjševanja ekološkega odtisa lotili na področju blaga in storitev (8). Te kategorije pretežno tudi sledijo kategorijam potrošnje po katerih se lahko izražajo rezultati ekološkega odtisa.

S tem bolj aktivnim delom vaj skušamo študente vzpodbuditi k razmišljanju in tudi bolj inovativnem delu in vaji predstavljanja svojih idej in raziskav. Prav tako pa želimo vzpodbuditi zavedanje o nujnosti sprememb našega življenja, da bi zmanjšali pritiske na okolje. Pri tem lahko določene spremembe naredimo kot posamezniki, veliko dobrih praks pa obstaja tudi pri različnih podjetjih. Povečanje okoljske ozaveščenosti lahko ima tudi dolgoročne pozitivne posledice in spremembo miselnosti, ki lahko vodi tudi v večje sistemske spremembe. Te pa so zagotovo potrebne za doseganje okoljskih in podnebnih ciljev.